ryan & teresa [sand beach]

Naslov sporočila: ryan & teresa [sand beach] Sre Okt 10, 2012 2:56 am

tagged is mister ryan smitten 3

here is 834 words and i'm listening to fun for my inspiration :3 and here i am FINALLY :3 excited for this two in oprosti for lame začetki niso ravno moja najljubša stvar (:

bilo je toplo, sončni žarki so osvetljevali okolico in rahel veter ji je mršil lase. popoln dan. poleg tega pa v načrtu ni imela ničesar pomembnega zato je pobeg na plažo bil edini logičen način, da preživi ta čudovit dan kar se da najbolj produktivno. sicer ravno ni vedela kako zelo produktivna je bila lahko, ko je tako stiskala navaden star zvezek privlečen iz njenih predalov, očitno še nepopisan, pripravljena da mogoče kaj naredi okoli problema katerega je imela s svojim pisateljevanjem. navsezadnje se ni mogla ves čas oklicevati za pisateljico in imeti le eno porazno knjigo za seboj zgolj iz razloga, da je bila sedaj tu in da je sina ter sestrično skupaj s teto pustila nekje za seboj v italiji. zato se je svojega zvezka močno oklepala, ko je stala sredi sobe in se poskušala spomniti kam je dala svojo torbo, smešno kako se je počutila ponovno šest let nazaj, ko je prav tako stala na istem mestu in se drla po celi hiši katera od sester je ukradla njena oblačila ali pa nakit. v hiši nikoli ni bilo dolgčas, mlajši so tekali naokoli, mama je tako ali tako vneto oblivala družino z ljubeznijo in oče je z vsem spoštovanjem bil precej zaščitniški. drugače pa tudi ni bilo z njenim bratom, ki je z nje venomer tekmoval in niti s preostalimi sestrami, katerim roko na srce ni mogla biti ravno starejši vzor. mogoče prej namig v kaj se ne želijo spremeniti in, da morajo biti bolj osredotočene na svoj cilj in ne biti najhujša mama samohranilka pri petindvajsetih letih, otroka pa zapustiti na neki popolnoma drugi celini.

segla je po svoji torbi, ko jo je končno našla, in v njo vrgla nekaj pomembnih stvari, se na hitro še preoblekla v nekaj preprostega kot so kratke hlače in top čez pa lahka jopica, ki je še vedno dajala neko svežino telesu, kljub vročini katera je zajemala mesto. še predno pa bi se odpravila proti plaži je za hišo poiskala svojo kolo, ter se po kar dolgem času spet spravila nanj, čeprav niti ni bil njen ampak mamino, ko se je z njim v jutru odpeljala po kruh in mleko za toliko člansko družino kot jo je imela. prav ta podoba ji je vedno ostala v spominu in sedaj je tako kot ona se plazila nanj in se kmalu odpeljala po krajši dovozni potki in zavila v smeri proti plaži, čeprav je tvegala s koreninami precej polno potko in pa kakšne kamne, ki bi jo lahko v sekundi vrgli na tla in bi podoživela kakšen hud padec iz preteklosti, ki je pri njej bil pogostokrat prisoten in je veljala bolj za nerodno bitje potem pa je prišla v navijačice in nekako se je pretirane nerodnosti znebila, navsezadnje je morala skakati naokoli in letati v zraku in samo ena napaka bi bila dovolj, da bi si uničila življenje in celotno navijaško kariero. samo zapeljala se je ter prepustila lahkemu vetriču, da je mršil njene dolge kodraste lase. občutek je pač bil več kot neopisljiv in točno je vedela kam hoče oditi. glavne plaže so tako ali tako bile zasedene, medtem ko kakšne osamljene ter bolj nepriljubljene pa prazne. in prav ena izmed takih je bila njena ciljna črta. sedaj res ni potrebovala mase ljudi okoli sebe in odbojkarjev na eni strani ter tistih, ki so metali frizbi po celotni površini. navsezadnje možnost da ena izmed slednjih stvari prileti v njeno glavo je bila več kot pričakovana.

spustila se je po manjši strmi potki in že zavijala proti osamljeni plaži pred njo točno tako kot je pričakovala. nerodno se je poskušala zapeljati po precej neprijetni potki za vožnjo, ko se je končno prebila do želene plaže in si poiskala primerno mesto za njen preostanek dneva. zaustavila se je in se spravila s kolesa, ter že bila pripravljena potiskati naprej, ko je nekje v daljavi njeno pozornost pritegnila postava katero bi prepoznala še v tako zelo veliki množici ljudi. kolo je pustila malo stran od njega in se napotila proti ryanu. šele sedaj, ko se je lahko spomnila obraza sina in je videla njegovega je bila lahko prepričana, da bo postal izrezan oče. globoko je zavzdihnila, pripravljena na miren obračun, navsezadnje ko je prihajala sem je vedela da se noče dreti in da mu noče takoj na srebrnem pladnju prinesti novice o tem, da je postal očka in mu nato prirediti celotne zabave v želji po proslavi. svoje tople dlani je položila čez njegove oči in ob stiku z njim po vseh teh letih so se po njenem telesu sprožili mravljinci in njeno srce je bilo samo če močneje. » ryan wayland, kdo bi si mislil, « so njene besede končno našle pot ven in umaknila svoje dlani proti sebi in stopila pred njega in se mu razkrila. » nekako sem bila prepričana, da te nikoli več ne bom videla , « je dejala in si na obraz narisala nasmešek, čeprav je v njen vladalo toliko različnih občutkov. bil je on, po vsem tem času je stal pred njo.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Sre Okt 10, 2012 6:15 am

for teresa ! there are around 800 words for you. i like this two already smitten 1

lahko bi vedel, da se je cel teden dobrega spanja zdel preveč neresničen, da bi bilo res. vedno je bilo eno in isto. že ko je pomislil, da ga bodo neprijetne sanje dokončno pustile pri miru, se je tiste noči spet ponovilo. ponovno se je znašel dvignjen na svoji postelji, popolnoma premočen od potu in za trenutek je skorajda lahko zavohal vonj po zažganem. kot že tolikokrat poprej ga je tudi tiste noči iz spanca prebudila nočna mora o očetu in njegovi smrti. pred očmi so mu še vedno poplesovale slike iz sanj, tako žive, kot bi gledal resnično dogajanja. ali pa vsaj zelo dobro posnet vojni film. medtem, ko se je njegovo razbijanje srca počasi umirjalo, je njegov obraz strmel skozi okno, kjer je mesec še dobro svetil na nebu. njegov pogled je za trenutek zataval na uro na njegovi nočni omarici. pol petih zjutraj. počakal je toliko, da se je njegovo telo nehalo tresti, preden je stopil na noge in se počasi prebil do police ogromnega okna, ki je gledalo proti morju. še vedno tresočih rok počasi prižgal cigareto, katerih paket je dobil iz bližnje omare, in šele ko je v pljuča potegnil pomirjajoč dim, se je njegovo telo zopet počutil normalno.

pet ur zatem, po obilnem zajtrku, jutranjemu teku in dolgemu tuširanju, se je odločil da odide na sprehod do obale. skrivnostno bučanje vetra ob stiku z razburkanimi valovi ga je vedno znova pomirjalo. današnji dan je bil sicer sončen in topel, tako da bo morje verjetno mirno, toda kljub temu je bil to eden od njegovih najljubših krajev. tam se je lahko popolnoma prepustil mislim in tja je ponavadi zašel, ko se je odločal o čem pomembnem. sedaj pa je rabil le čas, da si zbistri mislil. nase je navlekel staro trenirko in superge, preden je zapustil svoje stanovanje pa si je čez glavo še potegnil kapuco. tak se je usedel v avto ter se zapeljal do bližnjega parkirišča ob morju.

z enim pogledom na obalo je ugotovil, da očitno ni bil edini, ki je razmišljal o tem, da je ta dan prelep, da bi ga preživel v notranjosti. a ni bil ravno pri volji gibati se med množico neznancev – no, v tako majhnem mestu si sicer nekomu redko lahko rekel neznanec – zato se je odpravil do dela obale, za katerega je vedel, da ne bo ravno nasičen z ljudmi. spustil se je po poti, ki je vodila po plaži in se rahlo nasmehnil. to je bilo tisto, kar je želel. končno mu ni bilo treba prestavljati se med številnimi telesi, ki so ležale na sončnikih in se izogibati številnim družinam, ki so na obali priredile piknike. rahlo je v pozdrav pokimal sosedoma, ki sta se namenila mimo njega, po potki nazaj na tisti bolj popularni del plaže in se ustavil le nekaj metrov od obrežja vode. opazoval je valove, ki so se pomikali proti njemu in kmalu bi naredil korak naprej, če ne bi na očeh začutil toplih dlani. rahlo zmedeno je presenečeno obstal in skorajda se je že z rokami stegnil proti rokam, ko je zaslišal glas. ni ga prepoznal a kljub temu mu je bil nenavadno znan. ko so mu roke spet dovolile pogled, je s kotička očesa za sabo opazil dekle, a je še vedno ni prepoznal dokler ni stala pred njim.

za trenutek jo je pomislil, kdaj jo je nazadnje videl. je bilo res takrat, ko mu je povedala da je noseča? ta misel ga je za trenutek prešinila, potem pa se je zavedal, da skorajda odprtih ust zija vanjo. »teresa,« je uspel dahniti njeno ime in za trenutek se mu je zdelo, da to ne more biti resnično. gotovo je kakšna nova oblika njegovih mor. ampak ne, teresa je resnično stala pred njim in verjetno je s tem, ko iz sebe že skorajda pol minute ni mogel spraviti normalne besede, izpadel kot največji bedak. »teresa, teresa…,« je ponovno ponovil njeno ime in se tokrat ob tem zasmejal in zmajal z glavo. »enako bi lahko rekel zate. nenazadnje nisem bil jaz tisti, ki je pobegnil v italijo,« je dejal ter se rahlo nasmehnil. »nisem vedel, da si prišla nazaj,« je dodal in se obenem spraševal, kako je lahko tako mirna. glede na to, da se je takrat odpovedal njej in otroku, bil od nje nekako pričakoval bolj hladen tuš, kot pa tak vesel pozdrav. nekaj se mu za hip ni zdelo povsem v redu, a že trenutek kasneje je te misli odrinil na stran. »kaj, a si ne zaslužim boljšega pozdrava kot je to?« je vprašujoče dvignil obrv in se namuznil. če ona ni držala zamere, je ne bo niti sam. že hip kasneje se je znašel popolnoma zraven nje in se za hip zastrmel v njene oči, preden so se njegove roke za trenutek ovile okoli njenega telesa in ji je na lice pritisnil poljub.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Čet Okt 11, 2012 8:20 am

tagged is mister ryan smitten 3

here is 814 words and i'm listening to fun for my inspiration :3 excited for this two :3

zakaj se je sploh delala presenečeno, ko je lahko predvidevala da ga bo slej kot prej videla ? ker je upala, da ga ne bo ? laž, vsa njena vrnitev je bila usmerjena tudi v upanju na ponovno snidenje z njim zgolj zato, da bi mu lahko uspešno vrgla pred nos dejstvo, da je oče in se ni odločila splaviti kar tako ne glede na to ali je on ponudil svojo pomoč ali je pa pač seveda ni. gledano z neke druge plati mu ni mogla zameriti, bila sta mlada in neumna in največja odgovornost je morala biti šola, ter druge obiskane dejavnosti ne pa otrok, ki je zahteval veliko več kot bi bila ona dva sposobna mu podati. sama pa je imela pomoč neke roke, ki je že vzgojila nekaj otrok in, ki je vedela kaj počne in kako jo voditi skozi nosečnost, medtem ko ryan tega ne bi bil sposoben. le gledala bi drug v drugega, si pulila lase in se spraševala kdaj jima je uspelo totalno zavoziti življenje. vseeno pa je del nje zameril in ga je sovražil za vsako jutranjo slabost in dolg ter težek porod, ko je samo preklela njegovo ime v solzah. vseeno pa je sedaj bila tu in niti nosečnost ji ni mogla pomeniti konec sveta kot tudi ne dejstvo, da je sedaj mati in da stoji nasmejana in zaigrane dobre volje pred otrokovim očetom, kar pa sam še ni vedel in vse se je le spremenil v majhno igro. le, da se še ni zavedala da se bo tudi sama opekla.

na njene ustnice se je prikradel droben nasmešek, ko je ponovno po dolgem času slišala zven svojega imena iz njegovih ust in v njej so se spet sprožili mešani občutki, katere je preprosto morala zatreti. prej je bila naivna najstnica, sedaj pa je imela dovolj pameti v glavi, da je lahko seštela dva in dva, ter se zavedala kako stvari potekajo in da jo njeno slepo zaupanje ne bo pripeljalo na bolje, zgolj na slabše in enkrat je bila že tam ni hotela še enkrat. to pa, da ga je več kot očitno presenetila njenega nasmeška še vedno ni izbrisalo. da, seveda da je ni nekako pričakoval in je zagotovo v vsem tem času postala le sled njegove najstniške preteklosti katere ni omenjal nikomur in je lažje zadihal, ko je vedel da ne bo po mestu tekala z nosečniškim trebuhom za katerega je bil tudi sam kriv. prav to pa jo je zabavalo in ponavljanje njenega imena je bil samo še večji razlog za to. »mogoče. si pa bil deloma kriv za moj pobeg, « je predstavila precej znano dejstvo in svoj pogled usmerila proti njemu. » pogrešala sem mesto v italiji pa nisem zdržala dolgo. ravno toliko, da sem končala šolanje, naredila korak naprej in zbrala dovolj moči, da se vrnem nazaj kamor pripadam- sem, domov, « ter preprosto skomignila z rameni, čeprav je lagala. nazaj se je vrnila zgolj zato, ker ni zdržala pritiska katerega je imela- dve službi, preživljanje sebe in precej zahtevnega otroka. preprosto je bilo lažje dvigniti roke in oditi v upanju, da bo tu našla neko rešilno bilko pa ne toliko zase kot pa za sina, ko je spisala trapasto knjigo in se usedla na prvo letalo in otroka prepustila sestrični in teti na drugem kontinentu daleč stran od nje.

rahlo je priprla oči v znak radovednosti ob njegovih naslednjih besedah, ko je že lahko začutila kako so se njegove roke ovijale okoli njenega telesa in so se njegove ustnice srečale z njenimi lici in morala se je boriti z valom čustev v sebi, da tega ni pokazala na obrazu, ampak je bila zmožna narediti le krajši prijeten nasmešek od katerega ni mogel odnesti kaj preveč. » vidim, da znaš biti še vedno precej očarljiv, « si je drznila pripomniti ter rahlo našobila ustnice, ko je s pogledom zdrsela po njegovi podobi in nato ponovno nazaj proti njegovim očem. »sicer pa iskreno si mislim, da si bolj zaslužiš kaj drugega kot pa vesel poljub na lice in topel objem, « je delila svoje mnenje in besede spremila s pomirjenim nasmeškom. » samo lucky you pa ne spadam med tista zoprna, kričeča in nasilna bivša dekleta, « ter s pogledom ošinila rahlo okolico potem pa spet njega. » hm, si za krajši sprehod ? res je, da imam kolo tam toda dvomim da so ljudje tu v tem času postali precej tatinski,« je nenadoma predlagala zgolj zato, ker se ni hotela dobesedno stopiti na mestu in je potrebovala gibanje, da je prekrila šibanje kolen in dejansko željo po tem, da bi se zadrla nanj in mu dala vedeti kaj je vse dala čez odkar je on elegantno pobegnil od vsake odgovornosti, katera mu je bila dodeljena ampak očitno ni bila sprejeta. » mislim, saj si po vsem zaslužim več kot le preprost pozdrav ryan ? « je namignila in se nasmehnila.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Sob Okt 13, 2012 9:09 am

for teresa ! there are around 850 words for you. smitten 1

haha i love how clueless he is about the baby :]

včasih se je bilo lažje pretvarjati, kot pa se soočiti z realnostjo. in tako se tudi ryan ni kaj pretirano obremenjeval zakaj je teresa nekega lepega dne izginila iz mayberrya. njemu je bilo tako še lažje, saj je vedel, da mu je nikakor ne bo lahko dan za dnem gledati in se spraševati, če je naredil napako. no, sicer pa je bil že takrat prepričan, da je bil njegov predlog, splav, najboljša možnost za oba. sam nikakor ni bil pripravljen dan za dnem menjevati plenice, in kaj, se poročiti z dekletom, s katerim je do tedaj le nekajkrat spal in ni čutil kakih pravih čustev, dokončati srednjo šolo in sprejeti kakšno zanikrno službo ter tako živeti reven kot cerkvena miš do konca svojih dni? da, splav je bila vsekakor prava odločitev, je sedaj dokončno vedel pravi odgovor, ko je zrl v te skorajda že pozabljene oči. če bi se odločil drugače, sedaj ne bi bil profesionalni nogometaš, teresa pa ne bi bila uspešna pisateljica. ja, mesto je bilo majhno in četudi te ni zanimalo, je slišal marsikatero govorico o tem, da je teresa očitno postala pisateljica. torej je to pomenilo zmago za oba, kajne?

v srednji šoli je bil popolnoma neodgovoren in ja, moral je priznati, da je prevečkrat izkoristil marsikatero naivno dekle. ena od teh je bila tudi teresa. seveda mu je bila po svoje všeč, nenazadnje ne bi pristala v njegovi postelji, ampak takrat mu je svet dobesedno ležal pod nogami. bil je priljubljen med sošolci in izvrsten nogometaš, kar ga je izstrelilo na vrh lestvice najbolj zaželenih. želel je imeti vse in to takoj, tako da pravzaprav ni dal niti teresi, niti sebi, priložnosti, da bi se lahko navezal nanjo in bi se tisti skok v posteljo razvil v kaj več. naslednji dan je bil že pripravljen na nove avanture in verjetno bi bila rjavolaska že zdavnaj pozabljena, če ga ne bi nekaj tednov kasneje presenetila z novico o njeni nosečnosti. zanj je bilo življenje zabava in takrat resnično ni želel razmišljati o otroku.

verjetno ga ne bi smelo presenetiti dejstvo, da je bil odgovoren za njen pobeg v italijo. »zakaj? je bila srednješolska nosečnost tako velika sramota, da si morala pobegniti? saj živimo v 21. stoletju. če ženska naredi splav je že davno ne več kamenjajo in zmerjajo s čarovnico,« je skomignil z rameni, saj nikakor ni želel pristati na to, da je morala zaradi njega v italijo. mogoče ji res ni bil v oporo, ampak če se on zaradi tega dejstva ni skrival, se ne bi smela niti ona. takšno je vsaj bilo njegovo razmišljanje o vsej tej zadevi. »torej si se za vedno vrnila nazaj v domov, hm? no, v tem času vsekakor nisi zamudila nič posebej zanimivega. mayberry je še vedno dolgočasno mesto, kjer je najbolj priljubljena dejavnost meščanov opravljanje življenja sosedov,« je zavil z očmi in se zasmejal. »sicer sem pa slišal, da ti v tem času ko te ni bilo tukaj, nisi kaj prida lenarila. pojavljale so se nekatere govorice da si začela pisati knjige…?« je vprašujoče dejal ter jo radovedno pogledal.

verjetno je bilo rahlo nesramno od njega, da se je pretvarjal kot da temna preteklost ne obstaja. ampak to je bilo lažje, kot pa pogovori o tem. sploh pa ni vedel, kaj bi ji lahko rekel? se ji opravičil, da ji ni bil bolj v oporo? mogoče, ampak zgledalo je, kot da je teresa že pozabila na njegova ne preveč priljubljena dejanja takrat. »ah, končno sem dočakal. glede na to, koliko nasmeškov sem že videl v teh nekaj minutah od tebe, sem že začel razmišljati da se tista najina srednješolska prigoda sploh ni zgodila. pa se je sedaj vendarle prikradla razpoka v to tvojo prijaznost,« je namuznjeno pripomnil in njej komentar. »ampak ja, sreča zame,« je še odvrnil in se za nekaj trenutkov zazrl vanjo, preden je spet spregovoril. »ampak, zakaj bi se morala gledati kot pes in mačka, ko pa je vsa ta drama že za nama? naredila si, kar si mislila da je prav, in jaz te pri tem popolnoma podpiram. sploh pa, če si nazaj in domnevam, da se bova videla večkrat, bi lahko zakopala bojno sekiro, kaj pravši, hmm?« je predlagal in se zastrmel vanjo. nenazadnje je očitno odrasla v popolnoma razumno dekle in zakaj bi si oba dneve pokvarila s sovražno nastrojenostjo drug do drugega?

»ah, ne skrbi, mislim da so v mayberryu trenutno na vrhu tatinske lestvice prej kakšni traktorji kot pa kolesa,« se je zasmejal in prikimal. »seveda, z veseljem. med potjo mi lahko zaupaš kaj si delala zadnja leta, ko te ni bilo na spregled na teh mestnih ulicah,« je predlagal in ji gentlemansko ponudil komolec, da bi se ga lahko oprijela pod roko, medtem ko bosta stopala po ne najbolj stabilnih peščenih tleh. »mislim, v najinih srednješolskih letih nisem bil najbolj obziren do tebe, priznam, ampak sedaj obljubljam, da ti bom posvetil vso mojo pozornost,« je rekel in jo ošinil s pogledom, preden se je zastrmel v pot pred njima. »verjetno je bilo tvoje življenje v italiji precej bolj razburljivo, kot pa življenje v tem zanikrnem mestu, kaj?«

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Ned Okt 14, 2012 12:27 am

tagged is mister ryan smitten 3

here is 960 words and i'm listening to fun for my inspiration :3 oh i know right ? damn, ona pa bi tudi samo najraje povedala ampak ne more in noče. ;3

» oh daj no ryan, « je vztrajala in stresla z glavo. » ti bi izpadel car v svoji družbi in zate bi bila samo še ena več katero si podrl in ji dal vedeti, da sta v neki zvezi, « se je trudila obdržati miren in hladen glas. » medtem, ko bi jaz bila tisto neumno in naivno dekle, ki je zanosilo pri sedemnajstih in potem naredilo splav. vlačili bi me zobeh tebe pa kovali med zvezde. « mogoče ni bil v celoti kriv za njen odhod toda zanosila je z njim in družina tega ni mogla preboleti. ni mogla živeti vedoč, da celotno mestece ve kakšna je njihova hči in v očeh vseh bi bila ne glede na splav ali ne dekle, ki je ravnalo nepremišljeno pri sedemnajstih in si skoraj da uničila življenje. » sramota je že to, da sem morala delati splav pri sedemnajstih, ko bi moja skrb morala biti šola in ocene ne pa otrok in njegovo življenje, « se je zlagala, kajti več kot očitno ni naredila splava, ampak je hodila po ulicah neaplja z nosečniškim trebuhom in devet mesecev kasneje rodila zdravega sina. šele takrat pa so se prave muke začela in splav bi bila res najlažja pot toda bila bi najbolj sebična odločitev , ki bi jo kadarkoli sprejela. » kdo ve, če je za vedno. nekako sem se naučila, da je življenje nepredvidljivo in nikoli ne veš kje boš v naslednjem trenutku in kaj bo nov dan prinesel. za enkrat bi res rada nadoknadila čas tu. ko si enkrat stran, pogrešaš še tako dolgočasen dom, « v resnici pa ni vedela samo ali bi dobila kakšno dobro odskočno desko, da se bo lahko vrnila po sina in ga ponosno predstavila vsem tu v mestu in mu ponudila vse kar si je zaslužil od dneva odkar se je rodil. v teh letih mu namreč ni mogla ponuditi kaj preveč in odreči mu je morala toliko tega. » da, če šteješ eno knjigo po vrhunec kariere potem bi lahko rekli, da me je moja življenjska pot še enkrat presenetila. nekako nikoli nisem sanjala o tem, da bi postala pisateljica, ampak se je samo zgodilo, « je preprosto dejala in skomignila z rameni, kajti svojega pisateljevanja niti ni opredelila kot nek stalen in trden poklic. » sploh pa mislim, da je uspeh prej tvoj, ko tako tekaš za žogo in služiš denar, « je še sama navrgla kar je slišala o njemu oziroma bolj kot ne povprašala katero od sester doma, ki je bila na tekočem z vsem in je znala izbrskati tudi to kaj se je dogaja z ryanom sedaj po vsem teh letih. in res je- profesionalni nogometaš, definitivno se mu ni godilo slabo medtem, ko njej se je toda kaj je to potrebno bilo njemu vedeti.

» ni razpoka v prijaznosti samo dejstvo, kaj bi večina deklet na mojem mestu naredila sedaj s teboj in kakšno srečo imaš, da nisem med njimi, « je dejala z nasmeškom na obrazu, ki ji je naredil ljubke jamice v licih. » dejansko bi te večina sedaj brcnila nekam, vrgla nekaj krepkih in ti zmetala v obraz zadnjo zamero katero ima do tebe. « je nadaljevala in počasi dvignila spet dvignila nazaj proti njemu. » na koncu sem se odločila, da bi ti mogoče naredila še preveliko veselje, ko bi ugotovil da je zamera še vedno v meni in tudi ugotovila sem, da mi je preprosto vseeno. takrat sem bila stara sedemnajst sedaj sem petindvajset in pri teh letih si ravno ne morem privoščiti najstniških izbruhov, ki nikoli ne rešijo zadeve, « in preprosto samo skomignila z rameni, čeprav je lagala na polno in je njena največja želja bila, da bi vso svojo jezo spravila iz sebe, toda zadovoljstvo bi bilo njegovo in ne njeno. » ne ryan. podpiraš me zato, ker sem se odločila za splav, ki je tebi najbolj ugajal. če bi se odločila, da otroka obdržim…bi me še podpiral ? « saj je poznala odgovor, vedno ga je in vedno ga bo. preprost ne je bil. » toda moja bojna sekira je pokopana, tvoja pa dvomim, da je sploh obstajala. « sledil je samo preprost ponoven nasmešek na njenem obrazu in neka zaigrana sproščenost, ko se je obmorski veter poigraval z njenimi lasmi.

kaj pa naj bi mu povedala ? da je delala najhujše službe zato, da bi preživela sebe in njegovega otroka ? potrebovala je neko preprosto laž in vse skupaj jo je počasi res že utrujalo. oklenila se je njegovega komolca in se drobno nasmehnila. po vseh letih je še vedno gojila nek prijeten občutek ob njemu, čeprav je neka druga stran nje gorela od same jeze, ki je iskala pot ven in jo je zatirala v želji, da mu ne naredi veselja, ko bi se preprosto zlomila ob vsem, kar drži v sebi zadnjih nekaj let. » mogoče res ne, vseeno pa sem te imela rada, « je dejala in poudarila besedo imela, neprepričana v njegove besede in kaj naj bi pomenile. » niti ne. pravzaprav je bilo enako, samo drug narod in druga kultura. naredila sem splav, znebila se preteklosti in obstala sredi trga z vprašanjem kaj sedaj, potem pa sem se samo odločila narediti študij in nekje v tem času se je pričelo moje pisanje in naenkrat je bila zunaj moja knjiga, « je zrecitirala lažno verzijo svojega življenja v italiji in pogledala proti njemu. » veš, nekako sem bila prepričana, da boš kmalu poiskal pot v tujino, ne pa da boš še vedno tu,« se je končno prebila do nekega resničnega stavka iz njenih ust in ob tem narisala zgolj zadovoljen nasmešek.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Sre Okt 31, 2012 6:20 am

for teresa ! there are around 850 words for you. smitten 1

uff sori za pozen odgovor =/

»hej, mislim da ti nikoli nisem kakorkoli namignil ali dal vedeti, da sva v zvezi. če dva nekajkrat spita skupaj še ne pomeni, da hodita, to bi pa že lahko vedela. ampak ja, vem da to nikakor ne opravičuje tega, ampak res ne vem kaj si sploh pričakovala od mene. nenazadnje sta za napako potreba dva, veš?« se je rahlo namrščil in zavzdihnil. »sploh pa, misliš da je bilo meni tako zelo lahko, kot si misliš, da mi je bilo? lahko ti zagotovim, da mi ni bilo niti najmanj. mogoče sem bil res cepec na kvadrat, ampak nisem želel da bi otrok obema uničil življenje. ne samo meni, tudi tebi, teresa. in če niti sedaj ne vidiš, da sem ti hotel samo dobro, potem očitno nikoli ne boš spregledala,« je dodal in zamišljeno brcnil v večji kamen, ki se je znašel na njegovi poti med mivko. »in verjemi mi, če bi se izvedelo, da sem takrat zaplodil otroka bi šla moja kariera definitivno po zlu. dvomim da bi me kdorkoli koval v zvezde,« je zamrmral in zmajal z glavo, češ, pustiva take stvari pri miru. »sploh pa, saj te nisem prisilil v seks. kadarkoli bi me lahko zavrnila in tvoje življenje se ne bi tako zelo zakompliciralo. sploh pa, lahko bi vsaj namignila da ne jemlješ nobene zaščite, pa se to mogoče sploh ne bi zgodilo,« se je obregnil. navsezadnje ga je že vse od takrat glodal ta majhen podatek, da je očitno sploh ni motilo, da spita brez prave zaščita.

»ah ja. kdo bi si mislil da je lahko nekdo tako nesramno dobro plačan samo za to, da teka za žogo, kaj?« se je potem vseeno zasmejal in zmajal z glavo. »nikoli si nisem mislil, da mi bo kdaj dejansko uspelo kaj takega. ampak saj veš da nikoli nisem bil za učenje in če sedaj pomislim, da bi moral izbrati študij in drugo kariero… sploh nisem prepričan, če znam delati karkoli drugega. verjetno bi končal kot prodajalec v marketu ali mehanik,« je odvrnil in se nasmehnil. »aha, torej ne moremo pričakovati kakšne nove knjige v prihodnosti?« je radovedno dvignil obrv in se zazrl vanjo. »sicer nisem ravno navdušen bralec, ampak verjetno bi se potrudil prebrati vsaj prvo poglavje tvoje knjige,« je v šali pristavil in ji pomežiknil.

nekaj trenutkov jo je radovedno opazoval, potem pa se je nasmehnil in zmajal z glavo. »no, vsekakor sem vesel, da sva očitno razčistila karkoli je že bilo. preteklost je preteklost in ne vem zakaj bi se obremenjevala s tem, ko pa imaš očitno pred sabo povsem svetlo prihodnost,« je skomignil z rameni. »ampak me veseli, da si se odločila priti nazaj. tako da upam, da sva lahko sedaj, ko ni nobenih zamer med nama, spet prijatelja. no, saj domnevam da v tistih časih nikoli nisva bila prava prijatelja. lahko pa sedaj popraviva to najino napako iz preteklosti, kaj praviš? ali misliš da ne bi mogla biti prijateljica z nekom, ki ti je pri sedemnajstih zaplodil otroka?« je napol v šali napol zares vprašal ter jo radovedno pogledal. vprašanja, ki je sledil, nikakor ni pričakoval. »če bi te podpiral, če bi otroka obdržala?« je ponovil in se za trenutek zazrl vanjo, preden je odmaknil pogled proti morju in skomignil z rameni. »po pravici povedano, ne vem. če bi se kaj takega zgodilo sedaj, sploh ne bi bilo vprašanje, ampak pri sedemnajstih… verjetno res ne. sploh če pomislim, da sem bil svetovni bedak v tistih letih,« se je rahlo namrščil ter se potem ob njenih besedah nasmehnil. res je, njegova bojna sekira sploh ni obstajala.

»če sva že pri tem… mislim da nobene nisem imel zares rad. vedno je bilo vse tako zelo površno in … verjetno zavestno nisem dopustil, da bi do koga gojil res globoka čustva. precej žalostno, kajne?« se je kislo nasmehnil, a samo on je vedel, kaj je tisto, kar res tičim za tem njegovim obnašanjem. ob tem se je rahlo zamislil in skorajda preslišal njene besede, preden se je nasmehnil in prikimal. »očitno ti vseeno ni bilo tako hudo. in teresa, res si resnično želim, da bi se ti uresničile vse želje, ki jih imaš v življenju. iskreno. po vsej tej drami okrog otroka res upam, da ti je končno posvetila srečna zvezda,« se je nasmehnil, ne da bi jo ob tem zares pogledal, čeprav je bil to verjetno najbolj iskren stavek, ki ga je v tem času izgovoril. »jaz in tujina? nekaj časa sem razmišljal tudi o tem, a na koncu me je boljša priložnost čakala prav tu, doma. in če sem spet popolnoma iskren… tujina me kar malo plaši. raje vztrajam tu, ko vem da sem dober, kot pa da bi odšel v tujino in bil ena od neštetih ničel, ki sedijo na rezervni klopi,« je skomignil z rameni. verjetno je bil slišati kot popoln luzer, a nekako se mu je zdelo, da je lahko ob rjavolaski popolnoma sproščen. »sicer pa, kako pa kaj ljubezen? si že spoznala svojega princa na belem konju ali ga še iščeš?« je potem raje zamenjal temo ter jo z nasmeškom pogledal od strani. »nekako domnevam, da te je izkušnja iz preteklosti naučila, da se izogibaš tipom kot sem jaz?« je napol v šali vprašal ter jo pogledal.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Čet Nov 01, 2012 4:49 am

tagged is mister ryan smitten 3

očitno res ni mogel doumeti, da si dekleta včasih predstavljajo nekaj v svoji glavi ali pa upajo kot je ona upala pred leti, da jo bo oklical za svoje dekle in ne bo zgolj dekle s katero je nekajkrat spal potem pa je ona zanosila z njim in odšla. » oprosti, ker sem bila tipično najstniško dekle, ki je verjelo da jo bo fant, ki ji je všeč vprašal če bi bila njegovo dekle in ne bo z njo samo občasno spal iz zabave. res oprosti, to je edina krivda katero je povzamem. « drugega odgovora mu tako ali tako ni mogla dati. preprosto je verjela v nekaj, kar nikoli ni dobila niti ni bila zmožna dobiti od njega niti od katerega koli kretena v njenem življenju. » čakaj kaj je bilo že tako težkega v tem, da si mi na vratih predlagal splav in najino zgodbo končal s tem, da si mi zaprl vrata na nosu ? « je šokirano vrgla iz sebe in stresla z glavo ob tem pa se cinično zasmejala. » ubogi revež upam, da nisi trpel hudih travm, katere sem ti zadela. « vse skupaj je bilo tako brezupno in da želel ji je dobro s tem, da bi naredila splav in mogoče bi ga res morala toda hkrati je želela otroku omogočiti življenje katero si je zaslužilo in bilo bi sebično ga ubiti samo zato, ker nista bila sposobna uporabiti zaščite in sta kasneje samo prelagala krivdo drug na drugega. otrok je bil preprosto nedolžen in sedaj sedem let kasneje v njemu ni videla ničesar, kar bi uničilo njenega življenja, ampak ga je ona prej nedolžnemu bitju. » no me veseli, da sem poskrbela da si ti ostal nepoškodovan to pa ker sem bila jaz brcnjena v tujo državo z otrokom pod srcem in tam naredila splav pa sploh ni takšen problem, « in pogled umaknila stran in spravila roke v žepe svojih hlač ter za trenutek zavzdihnila pripravljena na nove pritožbe, obtožbe in prigovarjanja, ki niso vodila nikamor. » kdaj sem pa rekla da si me silil ? bila je moja želja in je ne obžalujem. kar se pa tiče zaščite bi lahko debatirala v nedogled,« in namignila proti njemu ponovno v tem utrujajočem pogovoru, ko so spomini prihajali na plano, njej pa je v ozadju udarjala še resnica- da ni splavila in da me moški pred njo sina starega sedem let.

» no, dandanes si plačan mastno samo zato, da sediš v pisarni in podpisuješ dokumente, « je dejala olajšano, da sta spremenila temo in da je najbolj boleči del bil nekako za njo in izognila se je možnosti, da bi mu od samega pritiska samo rekla da ni splavila in da pove kaj želi sedaj storiti – igrati očeta ali kot pred leti vse postaviti na njo. »tudi za šport moraš biti talentiran in ga ni za podcenjevati. na primer sama ne bi bila zmožna tekati gor in dol, ter zabijati golov, ker bi se prej spotikala ob žogo in kondicijo izgubila po petih minutah. mogoče sem zato raje navijala ob strani, « je dejala in skomignila z rameni ob spominu na srednjo šolo, ko je najbolj srečna bila v navijaški uniformi. » sploh pa vedno si bil vedno talentiran samo preveč len in bi te bilo škoda za mehanika, « je dejala še za spodbudo. no, tudi sama je obetala več kot le natakarica in bedna pisateljica toda hej usoda je pač čudna stvar. » mogoče se pojavi kakšna na policah nikoli ne veš, « je dejala in se nasmehnila. » eno poglavje ? čast je moja. « se je odzvala in ob tem pogledala proti njemu.

o svetli prihodnosti ni bila ravno prepričana, vsaj upala je na njo in tudi to je že nekaj pomenilo. želela si je samo srečo sina in tukaj je bilo konec vsega. » prijatelja ? « je ponovila na kratko in ob tem presenečeno pogledala in se nasmehnila. » no tale pogovor nama že dobro gre, zakaj torej ne bi mogla biti ? « je potrdila njegovo vprašanje in se še enkrat nasmehnila. prijatelja, da tudi to je hotela okusiti. sedaj pa jo je bolj zanimal njegov odgovor na njeno nenadno vprašanje. » sedaj bi bil pripravljen ? torej tudi, če bi ti dekle prišlo po teh letih nazaj z novico, da v resnici nikoli ni splavilo ? oprosti samo radovedna sem, « je še drezala naprej in gledala proti njemu. » in nisi bil ravno svetovni bedak prej kakšen državni ali pa regionalni. «

» pri sedemnajstih se ne moreš ravno pametno vezati. sama sem se pa nisem ravno pristala v srečnem zakonu z debelim možem in tremi otroci. živim življenje kim kardashian samo z veliko manj denarja in slave. « to je bilo šele precej žalostno. svoje srce je nosila na dlani sedaj pa ga je skrila pred celotnim svetom in preprosto bila hladna kraljica zmožna ljubezni do sina. » oh, ryan, če boš tako nadaljeval bom postala še sentimentalna razvalina, « se je rahlo zasmejala in pogledala proti njemu z iskrenim pogledom, ki je kričal hvala. tudi sama si je želela srečne zvezde, ki bo poskrbela za njo in za sina. » zaradi tega sem se vrnila domov. zunaj je preveč konkurence in mogoče bo majhen mayberry odprto sprejel moje knjige, « je dejala v drobni, čisto drobni laži. navsezadnje je tu bila, da najde način kako omogočiti sinu boljšo mamo od navadne natakarice. » pravzaprav ga nimam in niti ne iščem, « je odgovorila iskreno in pogledala proti njemu. » verjemi, če bi se takim izogibala bi na koncu dobila čisto ničlo, « je pristavila ob šali. » nekako sem vesela, da sem naletela nate. odkar sem se vrnila nekako poskušam razčistiti preteklosti in oba veva, da je bilo pri nama kar nekaj stvari za obdelati in…« se je za trenutek ustavila. » vesela sem, da sva lahko to uredila in nekako postala prijatelja. « pa čeprav je zanj imela veliko presenečenje.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Ned Nov 04, 2012 4:41 am

včasih žensk resnično ni mogel razumeti. »misliš da znam brati misli? kako pa naj bi vedel, da si ti celotno stvar razumela tako zelo drugače, kot sem jaz? če bi vedel, da na to gledaš povsem drugače, kot le na preprosto zabavo, bi se stvari drugače končale. nikakor te nisem želel izkoristiti in resnično upam, da tudi ti nikoli nisi pomislila na to, da sem te pri tem izkoristil,« je zavzdihnil in zmajal z glavo. bil je pač tipičen najstnik in že ničkolikokrat se je ob takih trenutkih strinjal z avtorjem tiste knjige, ki je trdil, da so ženske in moški iz dveh različnih planetov. res se mu je zdelo, da so ženske mislile, da bodo moški razumeli vse njihove želje in pričakovanja sami od sebe, ne da bi jih kdaj dejansko izrekle naglas. »okej, oprosti, tisto je bilo res malce nesramno, ampak moraš razumeti, da si tudi ti mene popolnoma šokirala, ko si potrkala na vrata in preprosto vrgla iz sebe ta ogromen podatek, da si noseča. kaj si pa mislila, da bom naredil? priznam, verjetno bi lahko drugače reagiral, ampak tudi ti bi lahko izbrala bolj obziren način, kot pa ta, da si se prikazala na naših vratih v trenutku, ko je cela družina en prostor za mano jedla večerjo in verjetno vlekla na ušesa. verjetno se zavedaš, da te nisem mogel povabiti naprej in te predstaviti družini kot dekle, ki bo imela mojega otroka, ne da bi te pred tem sploh poznali?« tiho je zavzdihnil in zmajal z glavo. »kaj lahko s takimi pogovori sploh spremeniva? popolnoma nič,« je zamrmral. kar je bilo je bilo in še takšni prepiri in razlogi stvari ne bi spremenili. želel je sicer, da bi teresa videla stvari tudi z njegove strani, a nekako se mu je zdelo, da bo za njo vedno ostal le tisti nesramnež, ki ji je predlagal, naj splavi njunega še nerojenega otroka.

zasmejal se je njenim besedam in prikimal. »verjetno imaš prav. če pomislim, da bi moral imeti takšno službo, ko moraš osem ur sedeti za mizo in strmeti v zaslon, bi se mi verjetno zmešalo. včasih imam že občutek klavstrofobije, če sem zaprt v eni sobi več kot tri ure skupaj,« je v smehu pristavil, zadovoljen, da sta se preusmerila na nekoliko bolj lahkotno tematiko. četudi ni bila tako zelo zanimiva, se pa vsaj nista kregala zaradi tega. »hej, saj moraš biti gibčen tudi če si navijačica. in tebi je šlo v tej vlogi prekleto dobro. ampak verjetno so ti časi, ko si stala ob robu nogometna igrišča in navijala, že zdavnaj mimo, ne? čeprav imam občutek, da bi ti tista uniforma in cofki še vedno dobro pristajali,« ji je namuznjeno pomežiknil. »to je pa tudi res. nikoli nisem imel preveč potrpljenja za učenje. ali pa za branje, če smo že pri tem. in glede na to, koliko berem, bi si res lahko vzela v čast, če bi prišel do konca enega poglavja tvoje knjige,« ji je še v smehu odvrnil. »no, če je pisateljevanje tvoja velika želja, ne vem zakaj se ne bi res pojavila še kakšna knjiga na policah. saj veš, kakšni so domačini mayberrya. vedno ponosni na uspešne someščane in verjetno bi bil izkupiček prodaje knjig dober že zato, ker bi vsi hoteli kupiti knjigo od nekoga, ki ga poznajo osebno,« je še dodal.

za trenutek je že pomislil, da je bil tisto predlog o prijateljstvu popolna brca v temo. a nekako si je resnično želel spoznati to temnolasko. moral si je priznati, da ji v srednji šoli ni dal veliko možnosti ali ji sploh posvetil nekaj več kot minuto svoje pozornosti, a sedaj je videl, da je naredil precejšnjo napako. bila je zanimiva, četudi je včasih dobil občutek, da mu nekaj prikriva, a ni dobro vedel kaj bi to bilo. in bila je privlačna, seveda, to sploh ni bilo dvoma, a nekako na kaj drugega več od prijateljstva sploh ni mogel razmišljati. vsaj dokler se res ne prepriča, da med njima ni več nobenih starih zamer. »no super, potem pa te povabim na pijačo. kaj praviš? zavoljo dobrih starih časov? imaš zvečer čas?« je predlagal in jo radovedno pogledal.

njeno vprašanje ga je dobilo rahlo nepripravljenega, a kljub temu je počasi prikimal. »verjetno, ja. mislim, navsezadnje nisem več v srednji šoli. denarja za preživljanje imam dovolj, lastno stanovanje tudi, tudi o tem, kaj bi si mislila družina mi je popolnoma vseeno. pa verjetno bi bilo celo nekako simpatično gledati mojo pomanjšano verzijo, kako se podi za žogo. ne glede na spol,« se je zasmejal in skomignil z rameni ter jo ošinil s pogledom. »to je seveda vse le hipotetično. močno dvomim da se tu nekje skriva kakšna ženska, ki je rodila mojega otroka,« je še dodal ter se ob njenih naslednjih besedah le rahlo nasmehnil.

»to že, ampak ne govorim več o srednji šoli, ampak o sedanjosti. zato je to toliko bolj žalostno,« je dodal. »ampak ti povem, veliko raje sem samski kot pa da bi obtičal v nesrečnem zakonu le zato, ker bi bil čas da se vežem. in pri tebi je verjetno enako,« je odgovoril in se nasmehnil. »oprosti, ponavadi nisem tak,« se je zasmejal njenim besedam. »očitno tvoja vrnitev nenavadno vpliva name,« ji je pomežiknil in ob njenih besedah prikimal. »definitivno imaš tukaj več možnosti, kot v tujini. vsaj dokler zares ne uspeš. potem pa na pohod proti new yorku ali londonu,« se je pošalil. »aha, torej me vsaj veseli dejstvo, da očitno nisem najslabši od vseh, kar si jih spoznala,« je namuznjeno odvrnil. ko se je ustavila, se je ustavil še sam in se rahlo nasmehnil. »torej je dokončno razčiščeno? ni več zamer, zaradi katerih ne bi morala biti prijatelja?« je dvignil obrv.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Ned Nov 11, 2012 3:48 am

tagged is mister ryan smitten 3

» ne bom lagala- pred leti sem, danes pa je moje mnenje drugačno, « ker je dojela nekatere stvari in priznala tudi svojo krivdo, ki je bi bila v večini enaka kot njegovi. toda očitno ni razumel, da je iskala le podporo ne pa zaprtih vrat. če bi ji ponudil vsaj to, mogoče otrok ne bi bil rojen, ali pa bi bil in bi z njim odšla daleč stran vedoč, da ryan ve zanj toda nikoli ne bo njegov oče. mogoče bi bila takrat pripravljena nadaljevati svoje življenje in bi otrok trpel manj boleče odgovore, ki jih bo sicer dobil, če se bo zgodovino ponovila. kdo pa ji je lahko trdil, da bo ryan veselo poskakoval ob novici, da ima sedemletnega sina adriana ? » kaj pa je meni preostalo ryan ? bilo me je strah, bila sem izgubljena in ti si bil oče tega otroka. komu pa naj bi šla ? bratu jokati o svojih tegobah, ko mu je bilo vseeno kaj dela njegova najstniška sestra. prekleto nisem vedela kam naj se obrnem kot k tebi, ker bi me razumel. navsezadnje si bil v istem problemu kot jaz. « je dejala in stresla z glavo. » lahko bi rekel preprosto samo počakaj, pojdi domov, pridem do tebe, ko bi končal in bi v miru rešila zadeve. vsaj malo bi pokazal, da ti je mar do tega kar si storil. « preprosto je bilo vse nesmiselno, ampak počutila se je dolžno spraviti to iz sebe. » navsezadnje nisem zanosila sama, « je dodala v drobnem nasmešku na svojih ustnicah. » na žalost ne moreva res nič, « in prikimala z glavo v strinjanju, da je vse skupaj brezupno in tudi bilo je. in bo dokler ne bo resnica prišla na dan.

to, da sta tematiko spremenila ji je nekako odvalilo kamen od srca. bala se je, da bo prekmalu prišla ven z resnico in sedaj, ko je tako brezbrižno stala pred njim in mu gledala ter lagala v oči se ni počutila ravno najbolje. po drugi strani pa jo je bilo tudi strah ne samo njegove reakcije, ampak kaj bo sledilo po tem in kaj bo z njenim sinom. ni si želela, da bi ji ga vzel ni si želela drame, vse kar si je želela je sinovo srečo in pravico, da ve kdo je njegov oče in ta poskrbi zanj. velikokrat si je predstavljala adriana kako teka po igrišču z ryanom in se spreminja v nogometaša kot je on- toda nič od tega ni bilo resnično. ona je bila tista, ki je morala brcat z njim in še navijati zraven. » odkar sem odšla iz mesta. uniforma pa je ostala na istem mestu, kot sem jo pustila, , « je dala in raje prezrla njegov komentar. » lahko pa preverim na kakšni tvoji tekmi kako zmožna sem še, « mu je namuznjeno potrdila in se kasneje še ob tem nasmehnila. » sploh pa bi jim bilo v veliko veselje, da so se zmotili in je od mene celo nastalo nekaj po vseh bedarijah v srednji šoli, kaj ? « in besede bolj kot ne izgovorila zase, kot posledice svojih mislih. domačini, ki so jo prepoznali so imeli tisti grenek in radoveden pogled v očeh o tem kakšna je sedaj teresa in preprost odgovor je bil, da ni bila drugačna. samo starejša.

» zavoljo dobrih starih časov imam čas danes zvečer, « je potrdila. v sebi je seveda bila rahlo skeptična ali je bila to dovolj dobra ideja, toda kako bi sicer potrdila svoje besede v katere je tudi sama hotela verjeti in si jih je želela. če si že nista bila usojena kot družina sta lahko bila vsaj v dobrih odnosih zavoljo otroka. bolj pa jo je zanimal njegov odgovor na njeno nepredvidljivo vprašanje. in na odgovor je rahlo zamežikala, mogoče zaradi presenečenja. toda to je ni pognalo v to, da je stegnila jezik, niti malo. da, res bi bilo simpatično gledati njegovo pomanjšano verzijo- pravzaprav ona jo je že dobrih sedem let. » ja, bilo bi čisto preveč noro, da bi se pojavila kakšna, « je dejala, čeprav je nekako začutila tisto premoč, ko je dejansko ta ženska bila ona in se tega sam še zavedal ni.

» da, in se trudim opominjati, da sem daleč stran od najstniških dni, « je dejala in zavzdihnila, ker je imel boleče prav. » dejansko komaj sebe prenašam včasih, kje bi še moža do katerega mi dejansko ni ? « bilo je seveda popolnoma retorično odgovoriti na njegovo preprosto vprašanje. » nisem ravno vedela, da si me tako zelo pogrešal v svojem življenju, ryan, « ter dodala igriv nasmešek, ko je njen pogled odletel nekam drugam za trenutek predno se je vrnil nazaj k njemu. » vedno je lahko hujše kot je že. očitno je tako tudi z ljudmi. sploh pa nikoli nisem rekla, da si bil slab fant. samo včasih si znal napačno postopati, toda kako zelo lahko kriviš najstnika, kajne ? « je odgovorila, ter roke spravila v žepe svojih hlač. » ni več zamer, prijatelja in ne pozabi na danes zvečer, « ga je opomnila, ter jo je to spomnilo da nima njene nove številke. segla je v svojo torbico in izvlekla pisalo, segla po njegovi dlani in zapisala nekaj številk nato pa še dopisala svoje ime. » pokliči, napiši sms, karkoli, « ter stopila do njega, mu pritisnila poljub na lice in ovila svoje roke okoli njegovega vratu nato pa samo stekla v pozdrav do svojega kolesa.

Naslov sporočila: Re: ryan & teresa [sand beach] Pon Dec 03, 2012 10:00 am

»oba sva bila mlada in neumna. naredila sva nekaj napak, oba bi lahko kakšno stvar naredila drugače, ampak je, kar je. ne glede na to, kaj si želiva, stvari s pogovorom ne moreva spremeniti,«[/b] je zavzdihnil in se sam pri sebi nasmehnil. takšne filozofske besede mu niso bile podobne. ampak zdelo se mu je, da se s pogovorom okoli tega le še ponavljata in ni se mu več dalo govoriti o tej stvari, ki se je zgodila tako dolgo nazaj. sicer se je zavedal, da teresa vso stvar dojema drugače, navsezadnje je bila ona tista, ki je bila kaznovana za njuno skupno napako, a vseeno. ni se mogel več pogovarjati o tem. »oprosti, vem da bi moral. a potreboval sem nekaj časa za razmislek in ko sem končno zbral dovolj poguma in se prikazal na vratih vaše hiše, te ni bilo več v mayberryu. in glede na to, da mi tvoja mama ni namenila najlepših pogledov, si je nisem niti drznil vprašati, kaj se je zgodilo s tabo. in z otrokom,« je dodal in zavzdihnil. je bil v njenih očeh res takšna zloba? saj je bil takrat še otrok in ni niti vedel, kaj si želi v življenju, kaj šele, da bi moral poskrbeti za njo in otroka.

vedel je, da ne bi smela načeti te tematike a bila je nekaj tako pomembnega, da sta se morala o tem pogovoriti. prav otrok je bilo tisto, na kar je nanesel njun zadnji pogovor tistih nekaj let nazaj. in sedaj, ko sta se po tem času zopet srečala, sta se o tem seveda morala pogovoriti. to je vedel. a kljub temu, mu je bilo tako zelo težko in otroško si je želel, da bi lahko na to preprosto pozabila in se delala, kot da se ni zgodilo. ob misli na mlado tereso v uniformi se je ryan rahlo namuznil. »prepričan sem, da se tvoje sposobnosti v tem času niso prav nič spremenile ali poslabšale. in definitivno bi bilo zanimivo videti kaj takega. na spomin na dobre stare čase,« se je nasmehnil in ob tem nehote pomislil na njuna najstniška leta. če bi imel možnost jih ponovno doživeti, bi nekatere stvari zagotovo spremenil. šele sedaj se je namreč zavedal, kakšen egoist je včasih bil, a če je bil pošten, je bil še sedaj. le da se je sedaj bolj zavedal svojih dolžnosti. ob njenih naslednjih besedah se je le nasmehnil. oba sta se zavedala, kako zelo resnične so bile njene besede. vsako dekle, ki je zanosilo v srednji šoli si je nekako zavozilo celotno življenje in so sedaj v večini delale kot prodajalke v trgovini, natakarice ali pa so skrbele za čredo svojih otrok, medtem ko so njihovi možje viseli za šankom in strmeli mlajšim ženskam v rit. preziral je take ljudi in nekako je bil vesel, da ji je kljub zanositvi pri tako mladih letih vseeno uspelo narediti nekaj iz sebe. le malo ljudi se lahko namreč pohvali, da njegova knjiga stoji na policah po skoraj vsem svetu.

njen pritrdilni odgovor ga je sprva presenetil, a tega ni pokazal. v odgovor se je rahlo nasmehnil ter zadovoljno prikimal. med njima je bila očitno res vse v redu. »seveda sem te. sicer sem se postopoma navadil, da te ni več, toda vsake toliko sem se vseeno spomnil na tisto simpatično rjavolasko, ki je vedno stala ob robu igrišča in navijala zame,« ji je namuznjeno pomežiknil. »saj pravim, bil sem mlad in neumen. zdaj sem pa star in neumen, kar je še slabše,« se je zasmejal. šele takrat se je zavedal, da v bistvu pravzaprav nista niti daleč prišla, le postopala sta v bližini kraja, kjer sta se srečala. s pogledom je ošinil njeno telefonsko številko in pokimal. »ne bom pozabil, ne skrbi,« se je nasmehnil in jo stisnil v objem, preden se je iztrgala in stekla proč. globoko je izdihnil zrak, za katerega se mu je zdelo, da ga duši v pljučih in odtrgal pogled od njene postave, ki je bila sedaj le še pikica v daljavi. še enkrat je ošinil njeno številko, zapisano na svoji roki, nato pa se končno odpravil na tisti sprehod.

THE END

» sand beach,
» beach cave,
» bethany & teresa
» deserted beach
» dorian & teresa [france's pub]

ryan & teresa [sand beach]

ryan & teresa [sand beach]

Similar topics

Similar topics