v tistem trenutku bi se raje nahajal v kletki z deset levi, kot v svojem stanovanju z žensko, ki mu je bila popolnoma tuja, pa mu je očitno lepšala noč. pravzaprav se mu je v tistem trenutku povrnil delček spomina, in v mislih je nekako le videl slike, oziroma kratke odseke tistega, kar naj bi bil prejšnji večer. bila je lepa, pravzaprav eno izmed popolnejših deklet, s katerimi je v zadnjih nekaj mesecih spal (čeprav jih ni bilo pretirano veliko). žal je vse skupaj že teklo v napačno smer in samo vprašal se je lahko kdaj bo temnolaska jezno odvihrala iz njegovega stanovanja, prav gotovo pa je, da je nikdar več ne bo videl. če se seveda ne podviza in nečesa ne naredi. zdaj, v tem trenutku. že dolgo se ni opravičeval … toda če na samo zadevo pogledamo iz drugega vidika, jah, še nikoli prej ni preproste in precej down to earth ženske oklical za kurbo. sama stvar je počasi postajala precej smešna (seveda ne zanjo) in nekako mu je le uspelo zadržati val smeha, ki je bil verjetno deloma tudi posledica zmedenosti in šoka. »okej, niti ne vem kako naj začnem s tem, ampak kaj za vraga si naj mislim, ko se zbudim poleg golega dekleta, moja glava pa je popolnoma prazna, če odštejem pofukano odmevanje, ki – predvidevam – je posledica alkohola. se ti mogoče spomniš kaj se je zgodilo tu? oziroma zakaj stojiš sredi moje dnevne sobe zavita v mojo rjuho?« je zadevo z napačnim začetkom le še poslabšal in, takrat še jezna temnolaska, se je počasi spreminjala v naravnost razjarjeno. »mislil sem reči, oprosti, ker sem te zamenjal za kurbo … mislim reči, ne, joj, prostitutko, ampak, no, saj ne, da je to stalnica pri meni … mislim reči, samo enkrat, šit, tole mi ne gre dobro.« toplo zavetje postelje je sedaj zvenelo tako zelo dobro, toda zavit v samo brisačo se je bil sedaj prisiljen soočiti z besnim dekletom, ki bi mu verjetno njegovo zadevo najraje odtrgala proč, in prvič v življenju se je počutil presneto ranljivega. saj ne, da je verjel, da bi mu temnolaska kaj imela storiti, toda znašel se je v situaciji, ki ni bila le neprijetna, temveč nadvse nerodna in dejansko nespoštljiva; bilo ga je sram in najraje bi se pogreznil globoko v zemljo.

»kaj praviš na zajtrk in kavo, verjetno tudi ti umiraš od glavobola. in res bi ti rad pojasnil tole zadevo, ampak se bojim, da mi boš vsak trenutek skočila za vrat,« se je poskusil celo pošaliti, pa ni čisto dobro vedel, če bo to delovalo nanjo. očitno je včerajšnji večer preživel z njo, in navadno dobro prepoznava značaje, toda pri njej … ja, počutil se je kot da je popolna tujka, kot da jo vidi prvič. če izvzame tistih nekaj motnih spominov še iz samega kluba, pa potem prihoda sem … in skorajda plazenja do njegove spalnice, in pridušene svetlobe, in njenega potnega telesa. da, definitivno se je zgodilo, in žal mu je bilo, da na soočenje z njo ni počakal vsaj dokler se ni spomnil vsaj tistega pomembnega dela – njenega imena. »saj bi ugibal, ampak se bojim, da te bom ponovno užalil … ampak vseeno, jamie si, kajne?« tvegal je, kljub temu, da bi to bila lahko tista natakarica, ki jim je cel večer nosila viski in ostalo tekočino, ki ga je spravila v to nezavidljivo stanje. »in ja, oblačila … mislim, da nekje tu,« je nekaj vzglavnikov in odej spravil nazaj na kavč, pod njimi pa odkril spodnje perilo in nekaj, kar naj bi bila njena obleka. »kopalnica je v tisto smer, tople vode je na pretek, res ne vem kako naj se ti oddolžim za to zadevo, kot tridesetletnik se ne morem ravno zgovarjati na alzheimerjevo ali kaj temu podobnega, ampak res mi je žal.«