laureen allen
Število prispevkov : 62 Reputation : 23 Join date : 12/10/2012 Kraj : mayberry, nc, us
| Naslov sporočila: hanna & matteo [coast] Pon Okt 15, 2012 2:10 am | |
| tagged is the beautiful hanna this post is 657 words long and i am listening to yann tiersen for inspiration. i know it's short, but here we go! :3lahen veter je zavijal skozi njegove kodre in konice njegovih ušes so iz trenutka v trenutek postajale bolj premražene, ob čemer mu je postajalo jasno, da je ideja simpatičnega sprehoda ob obali primerna vedno, razen v tistem enem hladnem dnevu v mesecu, ko je morda primerneje, da ostaneš v topli sobi, odet v svojo najljubšo koco, ki je prestala že nekaj let pritiskanja ob tvoje telo. pa je bil vseeno tukaj, mirno je zrl v valove, ki so požirali peščeno plažo pod svojo težo in čakal nanjo kot zvest ljubimec, ki vedno pridno čaka na svojo ljubljeno - samo, da ona ni bila 'njegova ljubljena' in bi bil on le stežka njen 'ljubimec'. hanna je bila.. absolutno oddana in četudi je redno spremljal situacijo in razumel njeno osamljenost, je prav toliko vedel tudi, da nima pravice narediti nikakršnega koraka, pa četudi bi ga hotel. njeno življenje je bilo že tako postavljeno v precej težke razmere, brez da bi se on - simpatija gor ali dol - medel vanj. vsake toliko sta se videla in veliko sta govorila - če je zdaj pomislil nazaj, je bilo tako že bolj ali manj od nekdaj. ni vedel, kako natanko sta drug v drugem našla oporno bilko, a nenadoma je bila ona njegovo sonce in on njena luna. dopolnjevala sta se tako lepo, kot bi si bila usojena, in vendar sta bila daleč nazaren, še preden sta doumela, kako blizu sta si. iz njegovih ust se je izvalil oblak dima, ki ga je močan veter potegnil s seboj, ga enkrat zavrtinčil v zraku, nato pa je popolnoma izginil v daljavi. znova je vase potegnil dim iz cigareta, ki je med njegovimi prsti počasi prehajal v žalosten ogorek, nato pa ga je, še preden bi iz njega izvlekel zadnje dime, odvrgel pred svoje noge in ga z eno zakopal med peščene kosce na obali. iz žepa je povlekel telefon in na hitro preveril čas; zamujala je, a ne preveč. ravno je bil na meji nerodnega prestopanja in prevpraševanja, ali je bilo povabilo na obalo dobra ideja - in predvsem, ali se bo sploh prikazala - ko se je ozrl preko ramena in tam uzrl rjavolaso silhueto, ki se mu je bližala. s celim telesom se je obrnil proti njej in se široko nasmejal. kako lepo jo je bilo videti; bila je tako simpatična posameznica, s katero je izredno rad preživljal svoj čas, najsi je bil odlične volje, ali pa je na njegov obraz padala senca nejevolje. predolgo jo je poznal, da je ne bi vzljubil; pravzaprav je njuno prijateljevanje do zdaj preraslo tako daleč, da jo je tu in tam štel med svoje sestre. "preden rečeš karkoli," je dejal s širokim nasmeškom na obrazu, ko je bila dovolj blizu njega, da mu ni bilo potrebno kričati preko močnega vetra. "vedi, da ob tem, ko sem predlagal plažo, še nisem vedel, da bo danes usrano vreme." pristopil je k njej, položil dlani na njena ramena in se sklonil, da ji je lahko posadil nežen poljub na njeno mehko lice, ob čemer je v njegove nosnice udaril vonj po njenem sladkem parfumu. vedno je tako lepo dišala; včasih, po tem, ko se je družil z njo, je lahko na sebi še vedno vohal njen vonj in to ga je razveseljevalo. "izgledaš krasno. hvala, da si prišla," se ji je mehko nasmehnil, nato pa ji je pomignil, naj mu sledi. v mislih si je znal predstavljati počasen sprehod ob valovih, ki so delovali, kot bi želeli - če bi ju lahko dosegli - pod svojo močjo požreti še njiju. "slišal sem, da se je poveljnik hiše vrnil domov.." je po nekaj minutkah hoje v tišini tiho pričel. ni vedel, kako natančno se je hanna ob tem počutila, navsezadnje nista govorila, odkar se je njen mož vrnil - a vedel je, kako se je počutila pred tem. navsezadnje ni bilo ravno enostavno, ko si svoje življenje predal nekomu, ki ga ni bilo prav nikdar v bližini.
|
|