z nasmeškom na obrazu je postala pred ogledalom. bil je eden izmed tistih vikendov, ko je celo imela prost večer ter v teh trenutkih preprosto ni mogla biti kaj drugega kakor neizmerno dobre volje. no ja, dejstvo da je imela prost dan pa vseeno ni bilo ključno, zakaj se ji je na obraz risal nasmešek. čeprav je imela dan prost in bi se lahko kraja kjer dela, izogibala v širokih lokih, sploh glede na to, da je končno imela priložnost se oddahniti od vsega skupaj, vendar glej ga zlomka, danes je imela namen oditi točno tam in prav nikamor drugam. bila je prepričana, da nihče ne bi razumel, zakaj rine tam, vendar kaj ko preprosto si tega vsega skupaj ni mogla zbiti iz glave. vedela je, da bo tam on. svetlolas neznanec, vendar prihajal je vsak konec tedna, na enako mesto in ni mogla mimo tega. preprosto je vedela, da bo tam in ni mogla preprosto vsega skupaj pustiti mimo. dejstvo, da je končno imela prost dan, je pomenilo, da o v bistvu lahko brez težav in obveznosti lahko celo prisedla do njega- glede na to, da je nekako občutek imela, da on do nje nikakor ne bo, glede na to, da tudi nikoli ni sedel za mizo, za katero je stregla ona. preprosto je bil na drugem koncu, vendar kljub temu je nič kolikokrat opazila njegov pogled na njej ter čez čas ji je vse skupaj priraslo k srcu, pa čeprav je vedela le njegovo ime, pa še to takrat, ko je sodelavko povsem naključno vprašala o tem- seveda je posledično dobila zbadanje na svoj račun glede neznanca, vendar ni ji bilo žal, pravzaprav se ji je nasmešek tisti večer skoraj že avtomatsko risal na obraz ob vsaki novi, ki se je tikala njega. prav tako pa je bila danes preprosto dobre volje, čeprav ta ni bila povsem sigurna, glede na to, da je zaradi tiste preklete bipolarne motnje, lahko bila že v naslednjem trenutku povsem skušena- vendar ne, danes je preprosto imela tisto veliko voljo, da tokrat ne bo tako.

počasi je bil čas, da se spravi iz kopalnega plašča in se obleče v kaj bolj primernega. stopila je iz balkona v notranjost temnega stanovanja in vrata skrbno zaprla za seboj. v manj kot eni uri je bila urejena kot iz škatlice. v kratki oblekici in zraven še obvezne visoke pete, spuščeni lasje in make up. prepričana je bila, da bi se lahko kosala tudi s kakšno zvezdnico, saj ni izgledala prav nič slabše kot katerakoli izmed tistih žensk, ki se jih je dalo gledati na velikih platnih in malih ekranih. pravzaprav bi svetlolaska dala roko v ogenj v prepričanju, da se ne samo ona in prav vsaka ženska lahko kosa z zvezdnicami. med njimi ni bilo kakšne bistvene razlike, le one so si našle poklic s katerim so postale znane skorajda po vsem svetu. vrsta pred odmevnim klubom je bila dolga, kot je lahko opazila, ko je stopila ven iz taksija, a se ob tem ni mrščila. lahko bi se pribila skozi, do varnostnika, ki jo kot natakarico notri še dobro pozna, vendar ni imela volje po tem, nocoj je bila obiskovalka, tako da ni hotela nikakor odstopati od množice. preprosto se je postavila na rep vrste, ki pa se je na srečo razmeroma hitro premikala. kmalu je bila v notranjosti nabito polnega kluba ter njen pogled je v hipu pristal na mizi, za katero je vedela, da bo tudi nocoj sedel ter ob tem spoznanju se ji je na obraz zarisal nasmešek. ni prišla tu brez smisla. nasmehnila se je sama pri sebi ter se počasi sprehodila do njegove mize. pravzaprav je bilo zares olajšanje, da ni bila v službi danes ter tako kot njeni ostali sodelavci sedaj tekala od mize do mize, po naročila. brez opozorila je sedla nasproti njega. »živjo,« je pozdravila ter dvignila pogled proti njemu. prekleto, če je lahko iz daljave pritegnil toliko pozornosti, da je njen pogled ves čas uhajal k njemu, je sedaj dvomila, da ga bo sploh lahko premaknila drugam. v bistvu… je izgledal več kot le samo privlačen, sploh v njenih očeh. ob njegovem vprašanju je za trenutek sklonila pogled, ne da bi ji nasmešek izginil iz obraza. »pravzaprav lahko. lahko se predstaviš- amber,« je dejala ter mu ponudila roko, kljub temu, da je že vedela kako mu je ime, vendar vseeno je želela slišati, kako zveni iz njegovih ust. čeprav je njegovo vprašanje zvenelo bolj, kot, kaj počne tukaj, se na to ni ozirala. »prav tako pa lahko pomahaš mojemu sodelavcu, da se primaje do te mize, jaz mu nekako nisem preveč pri srcu« se je za trenutek namrdnila, ko se je skozi ramo zazrla proti točenem pultu, nato pa nazaj proti jaxu. »in oh, kako sem nevljudna, že na začetku bi te morala vprašati- te moti da sem prisedla?«