danes je bilo sončno jutro, a ne tako sončno v temačnem gozdu. louisa redko kdaj najdete v gozdih. a danes je bilo mogoče, ker je čakal michaela, ki mu je bil še dolžen tistih deset dolarjev, a njega ni bilo od nikjer. dolgočasil se je in brcnil storž in se zasmejal ko je videl veverico. vzel je torbo in iz nje izvlekel svoj dnevnik. začel je pisati o gozdu in zaslišal šumenje bližnjega potoka. zavzdihnil je. razmišljal je kaj bi danes počel, zato je vzel knjigo. sicer ne bere knjige za petnajstletnike, a tokrat jo je. louis se je danes vedel kot razvajen otrok v navadnem gozdu. spraševal se je, če ima še kaj pametnega v torbi iz nje zvleče; mobilni telefon, energijsko pijačo in cigarete. nikoli se ni drogiral ali kaj takegam zato je vse hitro skril, če bi slučajno kdo prišel. vlegel se je ter zadremal, a ga je hitro zbudilo ptičje petje. mislil si je kdo bo zjutraj prišel v gozd, verjetno je michael že pozabil na njega, zato je iz torbe vzel vodo. zazvonil mu je telefon, a je klic ignoriral. in se nasmehnil, a je vseeno pogledal kdo je. ko je videl, da je eden izmed bratov se je prijel za glavo. izpustil je telefon in ga vgasnil, da ne bi še slučajno zazvonilo. čez krošnje so kukali sončevi žarki in sijali v njegove oči, takrat se je spomnil, če ima slučajno kakšna sončna očala v torbi in brskal. najdel je očala prva z dioptrijo in druga, ki so bila sončna in ta je poteboval. pogledal v krošnje, ki so bile temne, le kje je bila špranja sonca in potem gledal v oblake, ki so potovali sem in tam se spomnil na službo in že mislil oditi. slišal je nekakšno živo bitje, ki je prihajalo do njega ter se vstal halo, kdo je to? in se začudil, potem je to vzel za hojo kakšne živali, ki je hodila po gozdu in se spomnil na micheala in zaklical hey, michaeal, če si ti bo huda! takoj deset dolarjev ali pa nič. prijel je palico ter jo zalučal proti tisti strani, ki je zaslišal hojo in slišal nekakšno stokanje. prav ti je michael! si si zaslžil! in vseeno pogledal kdo je, bil je večji od michaela in se začudil kdo je to.