lucrezia & lois [vinsetta garage]

Naslov sporočila: lucrezia & lois [vinsetta garage] Pon Okt 29, 2012 9:38 pm

for lois anderson, around 450 words,

to popoldne je bilo nenavadno toplo, dovolj, da je zadoščalo le krilo iz satena in ženska srajca, ampak lucrezia ni imela niti takšne sreče, da bi lahko šla iz hiše, preden bi naredila domačo nalogo za geografijo. eno uro je torej preživela v družinski hiši, v svoji dokaj razmetani sobi, stisnjena na posteljo z debelim učbenikom v naročju in odprtim zvezkom. medtem, ko je prestavljala lego vratu in s tem njenih oči od enega do drugega, ji je uspelo, da se je skoraj zvrnila na tla z glavo in da ji je list papirja, na katerega je sproti nekaj čečkala, zletel skozi okno. zato je menila, ko je končala, da je prav, da si privošči nekaj sproščujočega in na hitro je uredila pomečkano krilo ter čez srajco oblekla jopico, obula polcentimeterske pete, vzela svojo torbico z denarnico ter se odpravila.
vinsetta garage je bila ena tistih lokalov ob cesti, ki neglede na vse še vedno pripravljajo dobro hrano. ker je bilo pozno popoldne in med tednom, so bili skoraj vsi ljudje še v službah in je bila poleg neke mamice in otročička, deklice, ki je bila prikupna, edina in je zato v roku pol minute dobila jedilnik. ravno se je odločala med vanilijevo tortico z višnjami ter vanilijevo tortico z čokolado, ko je začutila prisotnost še ene osebe in dvignila pogled z jedilnika. če ne bi imela le - tega v rokah, bi si najvrjetneje pomela oči. zdelo se je resnično, čeprav je najprej pomislila, da je zaspala med učenjem geografije. s pogledom je preštela svoje prste in jih naštela pet na vsaki roki, torej je moralo biti resnično. nasmehnila se je. še vedno je bilo težko verjeti, da je to lois anderson, igralka, ki jo je pred približno letom luc spoznala zaradi težav pri dramskem krožku, saj ni bila vešča v tem. lois jo je naučila veliko o igranju, počasi sta se celo rahlo spoprijateljile, potem pa je lois kar izginila in luc je ni več videla. "gospodična anderson! tukaj!" je zaklicala ter pomahala z desnico, da bi opozorila nase, hkrati pa še malo premislila. kam je izginila lois za eno leto oziroma nekje ikrog enega leta? je bila na počitnicah? je slučajno snemala kakšen nov film? oboje je bilo možno. najbolj čudno se je luc zdelo, da je lois izgledala pošteno izgubljeno, kar je bilo nenavadno, saj se je njena bivša učiteljica rodila tu in živela tu pretežno že skoraj celo življenje.

tagged is the pretty lucrezia smitten 1

this post is 547 words long and i am listening to bob dylan for inspiration.

od spanja se je počutila samo toliko bolj utrujeno - od več kot tedenskega poležavanja in štiridnevne kome pa se ji je zdelo, kot da bo njeno telo zarjavelo, če bo na enem mestu ostala več kot uro. tako se je v času kosila odpravila po mestu, ne da bi zares čutila potrebo po planiranju. po tem, ko je v eni majhnih in simpatičnih trafik opravila nakup cigaret in neke umetniške revije, se je odpravila na prvi avtobus, ki je vozil proti centru. po dobrih desetih minutah je bila že na drugi strani mesteca, na koncu, kjer so ljudje hiteli, kjer so se zgubili v vrvežu življenja, kjer jih je vrtinec vsakdana popolnoma posrkal vase. njo pa je ob ulicah, ki so se bliskale mimo njenih oči, nekoliko stiskalo; nedaleč od tod je namreč njen avto krenil iz poti, ko ga je druga voznica zbila. nedaleč od tukaj je izgubila pretekli dve leti življenja. nedaleč od tu so tičali spomini, ki si jih je tako močno želela. včasih je pomislila, če je bilo res vredno; da se je tako gnala za temi izgubljenimi sencami, namreč. morda pa je bilo to to - sence, takšne, za katere si zares ni želela vedeti. morda jo je pod plastjo navidez nepomembnih izginulih spominov čakalo nekaj grozljivega, česar si ni želela slišati. po kratkem sprehodu od postaje, kjer je izstopila, pa po neki uličici navzgor, je pristala pred črpalko, ki je bila hkrati cestni postanek in hkrati toplo preurejen lokal, kamor je zahajala, ko je bila še mlajša. tukaj je občasno obedovala, pa poklepetala s kakšnim natakarjem ali znancem, ki je prav tako zahajal sem - a kolikor je pomnila je, po tem, ko jo je kot številne druge preprosto posrkalo življenje, tudi opustila obiskovanje tega simpatičnega kraja. zdaj pa je znova vstopila skozi vrata in očaral jo je vonj po neštetih specialitetah lokala, ki se je mešal z vonjem po vroči, sveži kavi. vonji so v njenih nosnicah sprožili nenavadno reakcijo; počutila se je izgubljena v vrtincu emocij, ki so skorajda privabile solze v njene oči. kako nesrečna je bila, ker je bilo vse tako, kot je bilo tisti trenutek. potem pa je nekdo poklical njen priimek. začudeno se je zasukala in nedaleč stran zagledala svetlolasko, ki je ni prepoznala. dodatno se je namrščila in povzdignila obrvi, med tem pa nekoliko pogledala okrog sebe, da bi se prepričala, če neznanka zares kliče njo. nekoliko jo je zgrabila panika - še en izgubljen spomin? nerodno je pristopila dekletu, ki bi jo ocenila za srednješolko, in se bežno nasmehnila. "živijo," je zadržano pozdravila in dekletu dovolila, da je iz obraza lahko razbralo njeno nerazumevanje trenutne situacije. "oprosti, ampak ne.." zmajala je z glavo, ko ji je zmanjkalo besed, da bi opisala preprosto dejstvo: ni je poznala. bilo jo je sram in počutila se je kot slab človek, čeprav si je obenem nenehno dopovedovala, da krivda ni njena. da ni naredila nič narobe, da je preprosto kruta usoda hotela, da njeno življenje postane huda preizkušnja. "kdo si?" je preprosto izdavila vprašanje, ki ji je na koncu jezika stalo že od trenutka, ko je zaslišala glas, ki je klical njeno ime. počutila se je barbarsko, ko je takole izpraševala, a ni si znala pomagati. ni imela izbire. situacija je pač bila, kar je bila.

» vinsetta garage,
» adam & jamie [vinsetta garage]
» lois and nolan
» lucrezia & matteo [post office]
» damien and lois [mayberry hospital]

lucrezia & lois [vinsetta garage]

lucrezia & lois [vinsetta garage]

Similar topics

Similar topics