Lexie je sedela na tleh od bolnišnice,čeprav se še ni imela namena vrniti se je vrnila. Ker je bila v tem mestu edina bolnišnica ni imela ravno velike izbire. Sedela je na tleh in nemirno čakala,če bo njen pozivnik zazvonil,da bo bilo malo adrenalina,malo akcije. Vendar ni ostal je tiho, ona pa sama in zlomljena na tleh. Še vedno so se ji odvijali dogodki izpred enega tedna in te dni je ogromno razmišljala o tem,da bi odnehala. Vendar na to je čakala celo življenje in vsi so ji pravili,da ne bo zmogla,da naj si izbere lažji študi in podobno. Ampak ne ona je izbrala ta študi,ker je hotela reševati življenja, vedela je,da bo tista,ki bo odločala med življenjem in smrtjo,da jo bodo pacienti videli kot Boga ali morilca, to je bilo na njej. Vendar pri tem poklicu je nekaj najlepšega,ko nekoga rešiš,ko je pogledala na uro bilo deset zjutraj in čas za odhod. Šla je do omarice in se preoblekla iz zdravniške uniforme v orpijete kavbojke, majico in usnjeno jakno, lasje si je spustila in ovila beli šal okoli vratu. Spet se je vrnila v normalno življenje kjer je bila navaden človek. Vzela je še svojo torbico in že je odšla ven v prelepo sončno jutro, sončni žarki so se nežno dotaknili njenih lic,kar ji je privabilo nasmešek na usta. Odpravila se je dalje in zavila k enem in edinem baru,ko je vstopila je bilo že polno ljudi, naročila je kavo in takoj,ko jo je dobila se je odpravila proti stanovanju.

Ko je odklenla vrata od stanovanja Mika ni bilo doma, očitno je ponočeval pri kakšnem dekletu kar je sploh ni čudilo. No tudi Lexie je bila zelo podobna njemu bila je »punca iz bara«. Ni je motilo pravzaprav dokler ne bo imela resne zveze se ne misli ukvarjati z tem,da bo čakala na princa iz njenih sanj. Torbo je vrgla na tla se sezula in preprosto padla v posteljo utrujena od dela in vseh nočnih mor iz prejšnega tedna.

Ko se je zbudila je bil že čas okoli šeste ure popoldne, prvo kar je naredila je bil njen pozivnik in očitno ni bilo popolnoma nič narobe. Zato se je odločila,da gre ven, svoje svetle lase je spela v figo, vzela jakno in šal in odšla ven. Najprej se je hotela oglasiti v baru,ko si je premislila izbrala je sprehod. Konec koncev mesta še pravzaprav ni niti raziskala,zato se je odpravila naokoli šla je mimo trgovin,med ulicami in ni vedela kam bi šla. Nikogar še ni poznala kar je bilo malo moteče saj je bila preveč komunikativna oseba za to,da ne bi nikogar poznala. Na koncu se je odločila,da bo zavila v park.
Ko je prišla do parka je iskala prostor kjer bi lahko našla družbo in isto časno bila sama z svojimi v mislimi. V prsih je čutila pritisk,da se bo zlomila saj svoje zgodbe še ni nikomur zaupala in hotela je vsaj delček nekomu nekaj povedat,da bi ji bilo lažje pri srcu. Saj ni mogla ne jesti, ne misliti na karkoli ali kogarkoli še dihati ni mogla od vseh skrbi. Solza ji je spolzela po licu vendar jok je zadržala, ustnice so se ji rahlo zatresle ampak uspelo se ji je nadzorovati. Zajela je sapo in skušala preusmeriti misli kamor koli drugam samo ne na bolečino.

Ko je zagledala blondinko,ki gre mimo zdela se ji je trezna in normalna, njene volje ni mogla določiti amapk,ko si jo je natančno ogledala se je spomnila. Bila je dekel iz bolnišnice njenega očeta je zadel infarkt. Stopila je do nje in jo ogovorila " Hey si ti dekle iz bolnišnice amm... katere je očeta zadel infarkt ? " je rekl malo nelagodno upala je,da je fotografski spomin ni pustil na cedilu.