bilo je sončno popoldne, eno navadnih tu v mayberryu. pripadniki različnih družin so se sprehajali, nekateri posamezniki so ostajali v svojih hišah in stanovanjih, kar je bilo za lucrezio ena bolj neumnih stvari, ki se jih je počelo ob sobotah.sama se je potikala po obali, ne da bi se oddaljila daleč od družinske hiše, kjer je živela. ob sobotah ni morala pomagati v vrtcu, saj je bil zaprt, začuda pa tudi nekateri bogataši niso potrebovali varstva za svoje otroke.
luc ni bilo všeč, kadar je bila prikrajšana za otroški smeh, toda danes se ji je s tem ponudila nepričakovana možnost, da se sprehodi po obali ter najde kotiček, ki sta ga, ko je bila mlajša, uporabljali s starejšo sestro artmis za igranje. pot je bila kratka, toda težko najdljiva - vse sledove stopinj je pojedel veter, kamne, zložene ob poi, je odplavila plima, vhod v malo skrito jamo pa je zakrival gost plevel, ki se je razpasel že kmalu po tem, ko noben ni dolga leta stopil vanj.
lucrezia je imela srečo, še vedno so bile po skalah namreč narisane obledele puščice rdeče barve. ko je prispela v malo, še vedno nepremočeno jamo, je našla v svojem spominu prizor izpred petih, skorajda šestih let - luc in artemis, kako se poslavljata druga od druge in artemisino postavo, ki je odšla, brez da bi se ozrla za mlajšo sestro. tok spominov je prekinil zvok, zvok, ki je nakazoval na to, da nekdo odmika plevel z vhoda v jamo. toda kdo? je pomislila. razen mene in artemis noben ni vedel, kje je. obrnila se je ter se nenadoma srečala v pogledu zelenkasto - modrih oči. nenavadno jih je prepoznala, pripadale so njeni starejši sestri. "artemis?"
je to res ona? nemogoče. čeprav se je to zgodilo le redko, je luc počasi postajala panična - videli se nista že vse od tistega, ko je artemis odšla, in to je bilo pred petimi, skoraj šestimi leti. medtem se je vedno, ko je njena starejša sestra prišla na obisk, luc pretvarjala, da ima neke nujnejše opravke ter se potikala po mestu; in se na daleč izogibala rezidenci ob obali. toda danes se očitno ne bo morala izogniti neprijetnemu srečanju.

kako se lahko smehlja? lucrezia je bila ena tistih bolj ognjevitih italijank in ni bilo dvoma, da se je z lahkoto razbesnela v pičlih petih sekundah - ali dveh, če je bila prepričana, da je bila tista oseba res vredna tega. in zdaj je pred njo stala njena lastna sestra, ki se skorajda ni spremenila. še vedno je bila visoka, kar ji je, mimogrede, luc velikokrat zamerila, ko je bila še mlajša, še vedno je bila privlačna, toda še vedno neka šibka točka lombardijevih. ne po značaju, po videzu; očitno še vedno ni imela niti približno takih oblin, kot jih je imela navadna italijanka.
ni odzdravila, ni ji bil ravno po godu angleški jezik, no, s tem se je lahko izgovarjala, toda verjetno ne bi odzdravila v vsakem primeru. naježila se je, ko jo je artemis poklicala lucy - vzdevek je bil stoodstotno edinstven in tako je nikoli ni klicala niti patrizia, njena dolgoletna prijateljica, ki je nazadnje omrežila amadea, preden je izginila. "ni mi ime lucien ali kaj podobnega, zato lucy ne velja. ime mi je lucrezia," je trmasto ponovila pred sestro že tisočkrat izrečena stavka, ki jih je vztrajno ponavljala vedno, kadar jo je artie poklicala lucy. artie je bil sestrin vzdevek, čeprav zdaj luc praktično ni videla nobenega razloga več, da bi jo tako klicala.
"opravičilo?" je zavzdihnila še vedno z rahlo sarkastičnim glasom. "ne spomnim se, kaj naj bi to bilo. besedica oprosti, ki jo izrečejo neki bedaki, da bi se ti priliznili?" naredila je zamišljeno grimaso, kot bi bila premišljevala, potem pa se osladno, prisiljeno nasmehnila, češ; "ne, mislim, da opravičilo res ne bo dovolj," je odvrnila ter se obrnila stran od sestrinega obraza, pogled pa usmerila v porisano steno jame, kot da razen nje ne bi bilo nikogar tam.
stena je predstavljala sonce, veliko, pod njo pa sinje modro modrje z odtenkom algasto zelene, posledica super odpornih kred, na sredi morja pa velika, črna ladja, na njenem jadru pa sta bili izvezeni dve črki; A in L. točno takšno ladjo sta takrat s sestro videle pluti, in na koncu spoznale, da je A amante - ljubimec oz. ljubimka - L pa luce, svetloba.
luc se je namrdnila. njeno ime je pomenilo sonce, in spraševala se je, če sonce kdaj zameri zvezdam okoli nje, ker artemis je zagotovo bila zvezda, čeprav le nekdaj. odgovor je bil pred njenim nosom, da, toda ni čutila, da je s tem zadevo kakorkoli olajšala. "torej, kaj hočeš?"

z skritim zanimanjem je luc opazovala svojo sestro. še vedno je čutila sestersko ljubezen, ki pa je že počasi bledela. "si res pričakovala, da boš lahko?" je rekla z odločnim glasom, ki pa se je pri besedi boš zlomil in utihnila je. "novo priložnost? si jo sploh pričakovala?" super, zdaj se že ponavljam, je sarkastično in zelo neznačilno zanjo pomislila.
"bdenje ponoči povzroča samo veliko mero podočnjakov in pomanjkanje spance in energije. kaj ne bi morala manekenka kot ti to vedeti?" je siknila, v glavo pa so ji priplavali novi spomini - nekaj tednov pred tem, ko se je artemis poslovila. luc je tlačila mora, v kateri je videla artie, ki odhaja, in po tem se je res splazila v sestrino sobo, kakor vedno.
"ni ti lahko tam zunaj, saj se šališ. imela si srečo, da si lahko sploh odšla," je prhnila ter poskušala v svojem glasu zakriti sled zavisti. že od nekdaj so bile njene sanje, da bi prestopila meje mayberrya ter izginila v zunanji svet - če bi ji to uspelo, kot je uspelo artie, se ne bi pritoževala, temveč skakala od veselja.
"pogrešaš me?" njen glas se je zlomil, bila je skoraj na robu joka, kar je bilo zanjo popolnoma neznačilno; vsi so poznali le odločno, nepotrpežljivo, prepirljivo luc, ne pa njene skrite dvojnice, ki je jokala kot kakšna cmera. "če bi me zares pogrešala, bi se vrnila in ostala za večno. ti pa imaš raje kot mene pisto in modo," ji je v obraz dobesedno pljunila žaljivko. odločno je gledala svoji starejši sestri v oči, čeprav je vedela, da se v njenih že nabirajo nove solze. "zakaj si se sploh vrnila, artemis? so te piste zvrnile na tla?" je izzivalno rekla. taka je pač bila, prepirljiva najstnica - čeprav je izgledala stara vsaj dvajset let, jih je imela šele sedemnajst in je bila še vedno otrok, še nekaj mesecev (če smo natančni, še deset mesecev, kar je bilo skorajda celo leto) , ki se bodo verjetno vlekli do konca. po tem, ko bo končno polnoletna, bo sicer ostala v mayberryu, končala bo študij in čez poletje hodila v druge države, v mesta, ki jih je želela videti - pariz, london, dublin in tako naprej in tako naprej. bilo jih je veliko, njeno varčevanje se bo zagotovo obrestovalo. ko bi lahko šla že zdaj, kot artemis...
ustavi se, luc. misel je bila nagonska in v trenutku se je spet zavedla sestrinih oči in njenega pogleda v njenem.

"prav! dam ti novo priložnost! si zdaj zadovoljna ali naj še pokleknem?" ko bi bili mlajši, bi obe to vzeli kot šalo z veliko humorja, toda zdaj je to izgledalo le kot nesramna pripomba, izrečena preostro za šalo. luc se je zazrla v sestrine oči in v njih iskala nekaj, čemur je nekoč pravila ljubezen - nekoč, zdaj ni več verjela vanjo - , toda videla je le jezo, neko razočaranje. povesila je pogled ter za trenutek premislila o svojem početju. bila je sebična, mislila je le nase, čeprav se ji je nekako zdelo prav, saj je bila tudi njena sestra sebična, ko je kar tako odšla. in če se je poznala, je lahko rekla, da bi tudi sama to naredila. da bi tudi sama šla in se ne bi nikoli več vrnila, in ne bi ji bilo mar, če bi s tem prizadela vse. res je bila sebična.
"o ne, ti mi že ne boš nakladala o sesterski podpori!" morda je bila sebična, ampak takšne stvari so jo še vedno spravljale v bes. "tebe ni bilo, ko sem te najbolj potrebovala. zakaj bi ti zdaj jaz popustila?" po licu ji je spolzela ena sama solza, toda preden bi jo artemis videla, se je luc obrnila in si obrisala oči. "kako se lahko pritožuješ nad tem?" je zamrmrala. "da, odšla bi. toda ne kot ti, ki si kar izginila in te ni bilo niti toliko, da bi dvignila telefon ter me poklicala," je odvrnila, brez da bi se obrnila. njen obraz je bil nekaj, kar je bilo podobno obrazu spake - žalost in jeza zamešana skupaj z kančkom upanja, ki pa ga skoraj ni več. "na dopustu si?" obrnila se je nazaj proti artemis. "gotovo moram biti strašansko pomembna, da uživanje dopusta zapravljaš z mano? zakaj se ne bi raje vrnila, od koder si prišla, in ne bi več prihajala? se ti ne zdi, da si povzročila že dovolj trpljenja?" zajela je sapo. "lažeš," je siknila. "sama veš, da tega ne bi popravila. preveč si navdušena nad vsem. če bi res hotela to popraviti, bi se že pred leti vrnila in ne bi več odšla." roke je prekrižala na prsih ter jo kujavo pogledala. s tem ko je odšla, je povzročila trpljenje. zdaj bo ona trpela.