V večernem mraku, ki se je počasi že prevešal v temo, je počasi stopal po tlakovanih ulicah, ki so bile v tem delu mesta ob takšni uri bolj ko ne prazne. Praktično ni bilo nikogar, le mršav pes, ki je ovohaval pločnik; če ne bi dovolj dobro poznal tega dela, bi gotovo dobil občutek, da je zapuščeno, ker je srečeval tako malo ljudi. Vendar jih je vseeno lahko slišal – slišal je glasove, ki so se klicali med sabo in v daljavi je zaslišal zamolklo bobnenje glasbe, kar je povzročilo, da se mu je na obrazu zarisal širok nasmešek. Globoko je vdihnil zrak in nadaljeval pot po tlakovcih, ne da bi zares vedel, kam se odpravlja – le sledil je glasbi, ki je zdaj, ko je zavil okoli vogala, postajala glasnejša, ko je njegovo pozornost nenadoma pritegnil nekakšen hrup. Zasukal se je in zamežikal v avtomobilske žaromete, ki so ga za trenutek povsem zaslepile, potem pa se je močna svetloba razlila po pločniku in njegove oči so se srečale z nizkim, rdečim ferrarijem, ki je brez opozorila odbrzel mimo s tolikšno hitrostjo, da je sam pri sebi skoraj moral zaviti z očmi. Za trenutek se je znova povsem zgubil v svojih mislih in nazadnje ga je zmotila glasna glasba, ki jo je bilo slišati že od vse od prihoda na trg. Nenadoma je mesto zaživelo, ljudje so se sprehajali po ulicah z veliko hitrejšim, bolj živahnim ritmom in to ga je v trenutku spravilo v boljšo voljo, pregnalo tisto utrujenost, ki se ga je zaradi napornih treningov, že začela prilaščati. Za trenutek je obstal na svojem mestu in mimogrede s kratkim nasmeškom pozdravil nekaj znanih obrazov, ki se sprehodili mimo njega, nazadnje pa vstopil v bar, da bi si privoščil pijačo. Ni bil ravno oseba, ki bi neprestano lokala vino ali ostale alkohole pijače, toda prišli so trenutki, ko si je brez slabe vesti privoščil kakšen odličen koktejl in poklepetal s tako znanimi kot neznanimi ljudmi.

Sedel je za točilni pult, srečen, ker je v takšni gneči sploh dobil svoj sedež in potrpežljivo čakal, da ga opazi nekdo od zaposlenih in mu postreže s pijačo. V roke je vzel cenik in z očmi na hitro preletel ponudbo raznovrstnih koktejlov, nakar je na hrbtu začutil pogled, ki ga je nazadnje prisilil v to, da se je njegova glava čisto rahlo zasukala in se približala levemu ramenu, ko si je dovolil ozreti nazaj. Zdelo se mu je kar nekoliko nenavadno, ko se je srečal s tistimi znanimi očmi osebe, za katero bi takoj lahko trdil, da ga zasleduje, če ne bi verjel v naključnost srečanj. Zasukal je glavo predse in stresel z glavo, nenadoma povsem neprepričan, kaj naj v takšni situaciji stori. Imel je samo dve možnosti – da bi se pretvarjal, da je ni opazil ali pa da preprosto pristopi k njeni mizi in s tem tvega možnost ponovnega konflikta. Resnično mu ni bilo kaj dosti do tega, da bi se prepiral z njo, a hkrati mu ni bilo vseeno, da se je svetlolaska še vedno predajala predsodkom in ga imela za navadno sebično, egocentrično rit. Bil je seveda daleč od tega, ampak kaj, ko je bila tako presneto trmasta, da mu ni pustila dokazati svoj pravi jaz. Zavzdihnil je, v roke vzel pinocolado, ki jo je pravkar dobil pred nos in se z zravnano držo odpravil direktno do njene mize. »Hej,« jo je previdno pozdravil in močno upal, da se ne bo nanj znesla že takoj na začetku. Resda se je venomer trudil ohraniti mirno kri in se potrpežljivo soočiti z njenimi napadi, a kaj ko so mu prej ko slej popustili živci, še posebej, ko so nanj letele obtožbe z neresnično podlago. »Lahko prisedem?«




TAGGED: beatrice (:
WORDS: 612
NOTES: sorry i'm late (:

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0