ležala je na postelji, noge pokrčene v kolenu ter skoraj že zdolgočaseno zrla v svoje povoje na rokah. že je zopet začela praskati po robovih, da bi vse skupaj strgala dol, ko je bilo kakor da bi se opekla ter v trenutku odmaknila roke stran, vendar pa ne tudi pogleda. bili so trenutki, ko se je pravzaprav nekako… bala sama sebe. bala, ker je preprosto vedela, kaj je sposobna narediti. že res, da je navidez ves čas čakala na to, da končno konča vse, vendar po drugi strani jo je bilo strah, niti ni vedela česa. seveda tega svojemu psihiatru ali bilo komu drugemu ni bila pripravljena priznati, vendar če ji je le uspelo vso to depresijo potlačiti na stran ter priznati kaj se dogaja v njeni glavi, da vse skupaj res ni bilo tako… črno kot se je pretvarjala, da je. morda je res potrebovala le luč v njenem življenju, vendar kaj ko si tega znova ni mogla priznati. no, sebi še lahko, vendar komu drugemu… preprosto ne. roke so ji obležale ob telesu ter zdolgočaseno se je zazrla v strop. bila je sama doma, kar je bilo sicer za te čase presenetljivo- navsezadnje je mama ves čas prepričevala katerega od njenih bratov ali sestro, naj ostanejo doma ter gledajo nanjo, da slučajno zopet ne bo posegla po britvici ali podobni zadevi. preprosto so bili prepričani, da si bo v trenutku, ko jo bodo pustili samo hotela vzeti življenje in že res, da je na to nič kolikokrat pomislila ter najbrž če bi bila zopet v tisti fazi, kot je bila takrat ko je povzročila te rane, ki so se skrivale pod povojim, bi to tudi naredila. vendar ne v tem trenutku. že res, da ni bila najboljše volje ali kakorkoli podobnega, ampak kljub temu, nekaj v njej ji je preprosto govorilo naj tega ne naredi, ne zopet. in tako je preprosto obležala v postelji, gledajoč v strop.

prestavila se je na bok ter zdolgočaseno zazrla v steno, nato pa le vstala ter sedla na rob postelje. njena volja se je pravzaprav spreminjala iz sekunde v sekundo. že zopet je z prstnimi blazinicami narahlo drsela čez povoje ter tokrat že ni bila več tako prepričana, če si res ne bi ničesar naredila. namrdnila se je ob tej misli, vendar kaj ko jo je hkrati vse bolj vleklo, da bi strgala povoje iz svojih zapestij. bilo ji je sicer povsem jasno, kaj bo, če bi si jih v bistvu spravila dol- mama bi zopet naredila celo paniko, ostali bi odkimavali z glavo ter ji dajali sto in eno pridigo, zakaj tega ne sme delati, potem bi bil tu psihiater, ki bi jo spraševal zakaj je to naredila, vendar pa kljub vsemu je ne bi noben podprl ter rekel, da očitno ima razlog, da je to naredila, vendar je bila vseeno vse skupaj napaka. ne, tega praktično ni dobila. že res, da tudi ni kazala znakov, da bi si to želela ter je vsakič, ko je kdo načel to temo, začela o tem, kako vseeno ji je, vendar nekje na dnu srca ji ni bilo. preprosto ji ni moglo biti. vendar očitno se noben tega ni zavedal. naveličano je zavzdihnila ter dvignila pogled proti oknu, ko je zaslišala korake. zazrla se je skozi ramo ter kmalu je skozi vrata prišel njej še kako znan rjavolasec. »harry,« je dejala namesto pozdrava ter se skušala nasmehniti, vendar njene ustnice so se ukrivile v ravno črto. točno, zmenjena je bila z njim, da pride do nje, potem pa… saj niti ni vedela, vedela je le, da sta imela v načrtu srečanje, vendar vse skupaj je nekako bilo pomaknjeno na rob njenih misli ter posledično je zadevo skoraj pozabila. ampak kljub temu- bila je zadovoljna, da je bil tu. »pridi, sedi poleg« je dejala ter z roko potrepljala po postelji. »skoraj sem pozabila, na vse skupaj« je še priznala, nato pa pogled umaknila v svoje naročje ter nevede zopet zdrsnila po povojih. danes definitivno ne bo najboljša družba.