wilmington hotel,

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pon Okt 29, 2012 3:31 am

njene ustnice so ostale zaprte v mirno in tiho črto, ki ni imela nobenega namena komunicirati z temnolasim mladeničem nasproti. izgledalo je, da je z vsako besedo, ki jo je navrgla v njegovo smer, celotno situacijo samo še poslabšala in naredila izraz na njegovem obrazu še bolj mrk kot prej. in če ga je že dobila na samo, na besedo, ki jo je toliko časa želela spregovoriti z njim, potem ga ni želela tako na hitro odgnati. ne, pomenil ji je preveč, da bi ga želela na vsak način izriniti iz svojega življenja, kar pa ji je očitno v tem trenutku ekstremno dobro uspevalo. »takrat si mi vsaj posvečal nekaj pozornosti,« se še vedno ni pustila utišati kar se tiče njunega trenutnega odnosa. sovražila je dejstvo, da sta pristala tam kjer sta bila, četudi na nek način ni obžalovala tiste noči. daleč od tega. tistega večera je od maddoxa dobila več ljubezni kot od jamesa leta. ali pa je bilo samo krivo dejstvo, da je bila tako zelo potrebna toplega dotika in nekaj pozornosti, da se ji je temnolasec takrat tako vtisnil v spomin in zlezel pod njeno kožo še bolj, kot je do tedaj že bil. odkimala je in mrk pogled je sedel na njen obraz, »daj nehaj s pomilovanjem. če bi želel bi lahko imel katero koli maddox, ne slepi se. lahko bi bil srečno poročen, z majhnim temnolasim dečkom, ki bi ti bil na las podoben, zvesto in lepo ženo in uspešnim očetovim podjetjem.« nikoli mu ne bi pustila, da bi se vdal v usodo, ki so mu jo zapisali drugi. problem je bil le v tem, da v njegovem življenju ni bilo prostora zanjo, da bi mu to lahko povedala, »imaš vse možnosti za lepo življenje, samo poglej okoli sebe.« konec koncev si ga je zaslužil...ali ne?

vrnila mu je odkmimavanje in globoko požrla ves trpek okus, ki so ga v njenem telesu povrzočile njegove besede. takšnega maddoxa si ni želela poznati, niti ga nebi želela imeti ob sebi. a vedela je, da je vse skupaj zgolj nekakšen obrambni mehanizem, ki ga je zapiral pred svetom, pred njo. zopet james in njegovo samopomilovanje, krivljenje samega sebe, da je on kriv za njeno trenutno situacijo. »utihni že!« je posegla po trpkemu tonu glasu, ki se je izvil iz njenega grla kakor ječanje. »nikoli te nisem krivila za to kar sem doživela z jamesom. sama sem odgovorila na tisto vprašanje takrat, sama sem se odločila za to, da pred njega še nisem potisnila tistih papirjev, kar bi naredili namesto mene najraje vsi,« je zavrnila vsako njegovo besedo in ob tem jezno odkimavala. a če se je skoraj tresla od vznemirjenja, jo je toplina njegovega telesa pomirila. povrnila zopet v čase, ko je bil njegov dotik na njeni koži nekaj povsem običajnega, ko je bila zmožna v njegovem objemu ležati cel večer, zaspati in se zjutraj zbuditi v enakem položaju. prekleto, bil je njen najboljši prijatelj, kako ne. sedaj pa je bila situacija nemogoča. in tako neznosno si ga je želela nazaj, navkljub vsemu kar sta preživela. ampak ni bila pripravljena na kaj takšnega, kar je v tistem trenutku postavil prednjo. ne še.

»maddox prosim, ne delaj tega,« ga je prosila in njen glas se je zlomil. vedela je, da odgovor ni bil takšen, kakršnega bi mu morala dati, glede na to, kaj ji je ponudil v tem trenutku. njega, njega kot celoto. to, kar si je želela toliko let nazaj, pa nikoli ni dobila. vedno je bila samo prijateljica, ki ga je gledala vsak teden, mesec, z drugo. sedaj pa je imela možnost, da ga ima. samo zase, brez priveskov kakor bi jih verjetno dobila, če bi se v kaj takšnega spustila takrat. »maddox jaz te...,« je zamrmrala, a še predno bi bila zmožna nadaljevati, so se njegove ustnice spustile k njenimi in jih združile v rahel poljub. poljub, ki bi bil brez težav na ravni prijateljskega, a je imel, vsaj zanjo, globji pomen. veliko globji. njena dlan je spolzela iz njegove, ko se je odmaknil korak nazaj in se proti nje obrnil s temno senco hladu na obrazu. odkimala je ob njegovih besedah, še vedno presunjena nad trenutkom, ki sta si ga delila prej. »ne, nemoreš,« je zašepetala, v prepričevanju same sebe, da teh besed v resnici ni izgovoril. hotela je nadaljevati, hotela se mu je upreti, ampak bolečina, ki jo je prizadejal pogled na njegov hladen obraz je bila prevelika, da bi kaj takšnega zmogla. zadejal ji je poslednji udarec, ko ji je pokazal na vrata in jo prosil naj odide. v tem trenutku bi se morala obrniti in oditi. spoštovati njegovo željo in ga za vedno izbrisati iz svojega spomina. ampak tega enostavno ni mogla. »rada te imam,« je tokrat besede dokončala in obvisele so v zraku, poleg zoprne tišine, ki je legla nanju, »zares.« govorila je resnico in ob tem so se ji tresle dlani, ustnice so bile popolnoma suhe. stegnila je roko proti njegovi, a njegov odpor jo je prepričal, da je boljše, če tega ne stori. »želim ti vse najboljše,« je še zašepetala, ko se je trudila, da bi ostala močna in zbrana, a ji je solza vseeno spolzela po licu. ni želela oditi, sploh ne. želela mu je dati drugačen odgovor, želela mu je dati sebe, kakor je on prej ponudil sebe njej. ampak tega se je zavedla šele, ko se za njo zaprla vrata in je obstala na hodniku. »prekleto,« je zamrmrala preden si je pokrila ustnice z dlanjo in se obrnila, da je z prosto roko narahlo potrkala po vratih. za vse ne more biti prepozno. ne sme biti...

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sob Nov 03, 2012 8:21 pm

ne, njene besede mu niso prav nič pomagale in njena dobronamerna želja za prihodnost je bila kot prazna novoletna zaobljuba. nadaljnih nekaj tednov se bo vztrajno prepričeval, da je njegova dejanja tega večera narekovala sebičnost. da ji je namenil nežen poljub samo zato, ker ji je hotel dokazati, da se lahko še nekaj tako majhnega, miniaturnega, prelevi v divji plamen. ni mogel pogledati proti njej, ko je stopila skozi na široko odprta vrata. vedel je, da misli iskreno in da mu resnično želi najboljše. toda v njegovih očeh je definicijo najboljšega predstavljala ona in sedaj mu je praktično vrgla vse nazaj. priznanje, ki je našlo pot na dan po več kot desetih letih je bilo razlomljeno na pol kot suha palica. še huje. razblinilo se je v prah in pomesti ga je moral pod predpražnik. v nasprotnem primeru bi se lahko kaj hitro izgubil v samopomilovanju in občutku nepojmljive zavrnitve. moral se je sprijazniti s tem, da je izbrala njega. je pač tako naneslo. krivda je bila v celoti njegova – on ju je predstavil, ju spodbujal, da sta pristala skupaj. jima stal ob strani, bil na njuni poroki, bil ob njej vse dni po jamesovem odhodu. brisal njene solze, ko je razdalja postala preveč. bil je tam in ni bilo dovolj. včasih niti vse ni dovolj. zaprl je vrata za njo in se s čelom naslonil na hladen les, ki bi moral imeti zdravilen učinek. potreboval je ledeno prho in steklenico viskija. potreboval je takojšnje razvedrilo in nekoga, ki mu bo omogočil pozabiti hanno pearce. skozi vrata je zaslišal rahlo mrmranje in po slednjem sklepal, da je stala na drugi strani. odmaknil se je od vrat istočasno s trkanjem, ki je sledilo.

''hanna...'' je spregovoril skozi les s svarilnim tonom, ki je pričal o tem, da namerava vztrajati pri svojih prejšnjih besedah in dejanjih. zanjo je bilo bolje, da je bila čimdlje stran od njega, kakor je ugotovila tudi sama. ''prosim, ne otežuj vsega tega, samo odidi,'' je nadaljevalj z manj prepričanja in se odmaknil od vrat. slednja so bila tako ali tako odklenjena. če bo res hotela vstopiti, bo morala samo potisniti kljuko navzdol in problem bo rešen. moral bi zakleniti. stegniti dlan proti ključavnici in obrniti ključ na desno, da bi bila pregrada med njima večja. namesto tega je samo strmel v kljuko in čakal, da se bo pomaknila navzdol. ''povedala sva vse in bila si povsem jasna glede naju. nobene potrebe ni, da podaljšuješ to agonijo. pojdi domov in... samo pojdi,'' je nadaljeval s pogledom prikovanim na vrata, ki so se že pričenjala počasi odpirati, da je lahko samo globoko zavzdihnil in zmajal z glavo. verjetno bi bilo preveč otročje, če bi se zaklenil v spalnico, kajne? vsekakor pa je bila opcija nadvse mamljiva. odločila se je za james, storiti ni mogel ničesar. ''zakaj to delaš?'' je privzdignil obrvi, ko se je srečal z njenim pogledom skozi napol odprta vrata. ''zakaj me še naprej mučiš? prekleto, hanna. dojel sem. izbrala si njega in nameravaš vztrajati v bednem zakonu, ki nikoli ni bil resničen zakon. vem, da te nimam pravice prositi za karkoli, a zdajle te prosim, da me pustiš pri miru, ker res ne morem več,'' je nadaljeval in se vztrajno pomikal čimdlje stran od nje, kakor da ji bo lahko pobegnil.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Tor Nov 13, 2012 10:43 pm

Stvar je bila v tem, da v resnici ni želela oditi, ni želela izpustiti priložnosti, da bi imela maddoxa v svojem življenju iz svojih rok. Toliko ji je vseeno pomenil, toliko ga je imela rada, da si življenja brez njega ni želela predstavljati. In po vsem tem kar sta dala skozi v vseh teh letih, kako ji je stal ob strani, ko ga je tam najbolj potrebovala, mu ni mogla kar tako enostavno obrniti hrbta in zakorakati iz njegovega življenja. A vseeno ni stopila naprej, ampak je samo stala pred zaprtimi vrati in njena dlan je ležala na višini vrat, kjer je verjetno on imel obraz. Konec koncev je bil poleg nje veliko več kot james in pred nekaj minutami ji je ponudil sebe celega. Ona pa ga je zavrnila zaradi moža, ki ga je zadnjih deset let imela tako ali tako samo na papirju, večere pa je preživljala sama doma, v objemu odeje in udobnega naslanjača ob radiatorju, ki jo je grel in televiziji, ki jo je zabavala. Drugačnega življenja očitno sploh ni več poznala. Ampak sedaj je pred njo zaprl vrata in ločevala ju je še večja pregrada kot prej…če bi le imela voljo, da potisne tisto kljuko navzdol in se enkrat za spremembo v svojem življenju odloči pravilno, za svoje dobro, ne glede na to, kako bi stvar vplivala na ljudi okoli nje. »ne, maddox, ne prosi me tega,« je zopet ponovila besede, ki jih je temnolascu namenila že nekoliko prej, ko ji je ponudil svoje srce in njega samega. Ni želela oditi in ni želela, da jo to prosi. Njena dlan se je premaknila nekoliko nižje, da se je s prsti počasi oklenila kljuke, a je vseeno še počakala s tem, da bi jo potisnila navzdol. Do te faze pač še ni prišla. »nočem oditi…samo prosim razumi me, potrebujem…čas,« je vedno bolj omahovala z besedami, kakor bi se bala resnice, ki jo je tiščala v sebi, stvari, ki si jih je v resnici želela, a zanje ni upala poprositi. A vseeno je v tistem trenutku nekje našla moč, da je dlan potisnila navzdol in so se vrata počasi začela odpirati. Kot bi jo bilo strah pred tistim kar stoji na drugi strani, se je podzavestno umaknila korak od vrat stran in samo tiho čakala, da bo znova uzrla temnolaščev obraz, njegov pogled in ustnice, ki jih je nocoj že okusila.

Odkimala je, ko je končno uzrla obličje njegovega obraza in sklonila pogled. »daleč od tega, da bi si povedala vse maddox,« ga je tiho zavrnila in še vedno bežala pred njegovim prodornim pogledom, ki jo je vsakokrat znal prebrati kakor odprto knjigo. In zakaj ni mogel še v tem trenutku razbrati kaj se v resnici dogaja v njej, kaj v resnici čuti. Želela je, da jo posluša, da ji prisluhne, čeprav tega od njega ni mogla zahtevati. In njegove besede, da ga muči so jo zadele bolj, kot tiste, ko ji je očital, da ostaja v bednem zakonu v katerem v resnici nima ničesar. Ne ljubezni, ne topline, niti moža, ki je bil poglavitni člen. »oprosti…lagala sem,« je stopila korak v notranjost in pustila, da so zaradi prepiha za njo vrata zaloputnila s truščem. Upala je, da bo toliko, da bo znal nadaljevati njene besede, ampak samo stal je tam in čakala na to, kaj mu ima za povedati, njej pa oteževal stvar in jo dobesedno silil k temu, da si končno prizna, da prizna tudi njemu. »v resnici,« je z dlanmi segla proti svojemu obrazu in si pomela utrujene oči, v katerih je bilo še vedno moč uvideti sledi solza, ki so ji silile po licih navzdol, »v resnici sem jamesa želela samo zato, ker je bil edino on tisto, kar sem v resnici poznala. V kar sem zaupala in verjela, za kogar sem mislila, da bo ob meni ostal do konca.« glas se ji je v vsakem trenutku bolj lomil in kljub temu se je zavedala, da je končno iskrena in blizu resnice. A on je stopal korak in korak bolj stran od nje in se oddaljeval. »oprosti maddox,« je zaječala in proseč pogled, poln iskrenosti se je obrnil v njegovo smer in se povezal z njegovim, »v resnici si želim tebe.« počasi je stopila še naslednji korak naprej in razlika med njima se je očitno zmanjšala, »in sploh ne veš kako zelo.« njena dlan je nežno oplazila njegovo, ki mu je visela ob telesu, »pozabi jamesa, tako ali tako ga čez en mesec ne bo več. Ali še prej. Tako ali tako nama nikoli ne bo uspelo…ti pa…« in besede so obvisele v zraku.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 1:35 am

Kako je sploh lahko definirala stvari, za katere jo lahko prosi? Niti sedaj je ni krivil. Lahko je pričakoval tovrsten izid in sam je bil kriv, da si je za patetičen drobcen trenutek drznil pomisliti, da bi izbrala njemu podobnega moškega namesto Jamesa. Oba sta imela svojevrsten sloves – Maddox v Mayberryju, James zunaj v svetu. Pa venda je bilo moč verjeti, da je svetlolasec premogel več odgovornosti kot on, da je bil sposoben iskrene zvestobe, če bi le bil ob njeni strani. Mar vendar ni štelo prav to? Razdalja in bližina. Čimdlje stran od vrat je sedaj opazoval kljuko, ki je tiho zaškripala pod njenim pritiskom in so se vrata boleče počasi pričela odpirati, razkrivati vedno več njene podobe. ''Ne, glej... tega ne morem razumeti. Prav tega – da potrebuješ čas. Nisi imela časa dovolj? Tako recimo vsaj deset let, morda malo manj, ker smo na začetku vsi mislili, da se bo vrnil?'' je odkimal na njene besede. Morda se je obnašal nerazumljivo in je pretiraval, toda pri tovrsntih čustvih človek ni mogel odlašati. Preprosto si moral igrati na prvo žogo, početi vse nemudoma iz prvega instinkta, sicer je nastala ogromna zmešnjava laži in lažnega upanja. Dlje kot si odlašal, bolj se je mreža spletala, čvrstejša je postajala. In tako ni mogel razumeti, da potrebuje čas. Takšna odločitev bi takoj morala imeti odgovor. ''Če ga tako zelo ljubiš in se tako zelo nočeš ločiti od njega... zakaj si potem sploh spala z mano, Hanna?'' se je namrščil ob zanj nadvse pametnim vprašanjem. Če si nekoga ljubil, ga nisi prevaral. Bilo je tako preprosto. Nisi ga. Alkohol ni bil zadosten izgovor, zmeda ni bila zadostno opravičilo. Nič ni moglo opravičiti tega dejanja in obstajala je jasna razlaga – nisi ga ljubil dovolj. ''In kaj mi imaš še za povedati? Dodati še kakšen bedast izgovor?'' je zmajal z glavo in tudi sam pogledal stran.

Že po tem, da sta se oba ozirala povsod drugje le v lastne oči ne, bi lahko sklepal, da sta se izogibala samemu bistvu. Imela je deloma prav, vsekakor sta bila daleč stran od solucije, daleš stran od strtega oreha in jasnega dne brez skrbi. ''Mhm,'' je prikimal na njeno opravičilo in besede o laži. Po resnici povedano se mu ni sanjalo, o čem sedaj govori in zmeda ter dvom sta se kaj hitro naselila v njegov pogled. Vrata so tresknila ob podboje za njenim hrbtom in zopet sta bila del identičnega scenarija kakor prej. Sama v hotelski sobi s kupom neizrečenih besed, neizpolnjenih želja. ''Hanna, nehaj, prosim,'' je zamrmral in se z dlanmi oprijel naslonjala kavča za njim, ko se je ozrla proti njemu in je v očeh še vedno videl sledi preteklih solza. Jih je danes zaradi njega pretočila več kakor v desetih letih zaradi Jamesa? Stala je že skoraj ob njem in umakniti se ni mogel nikamor več. Komaj vidno se je zdrznil, ko je oplazila njegovo dlan, in levica se je avtomatično prepletla z njeno, brez njegovega zaukaza. ''Ne,'' je spregovoril po krajši tišini, ko je teža njenih besed končno legla na njegova pleča, v njegovo zavest. ''Ne bova imela tega pogovora in pretvarjal se bom, da tega pravkar nisem slišal,'' je izrekel skorajda jezno, ker ji njen govor ni bil pisan na kožo. ''Ne morem kar pozabiti nanj, tako kot si prejle rekla, da ne moreš tudi ti. Dokler si z njim – dokler sta poročena, dokler nimam pred očmi podpisanih ločitvenih papirjev... do takrat ni nobenega jaz in ti, Hanna. Ne,'' je trmasto nadaljeval in nemudoma izpustil njeno dlan, kakor da bi se ob stiku z njeno kožo vroče opekel. ''In zvoniti po toči je prepozno. Deset minut prej bi rekla, da, in bilo bi drugače. Odločila si se in ne moreš si na lepem premisliti samo zato, ker sem za teboj zaprl vrata in si se začela zavedati, da si dokončno izgubila še mene.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 3:15 am

ni zvenelo ravno fer, da ji je očital njena leta, ki jih je preživela sama, ko se je smilila nad svojo usodo. ni bilo kot, da bi ji bil ravno v pomoč pri tem, da bi le prebolela svojega moža, ki je izginil v svetu slave, ko niti na njene telefonske klice ni odgovarjal. in ja, verjetno je bila edina trapa v celem mestu, ki je resnično še pletla upanje, da se bo james nekega dne vrnil in mogoče ostal tu. ali pa ji ponudil, da odide z njim, za njim, ji ponudil življenje in sebe, kakor ji je to obljubil na njunem poročnem slavju. »me obsojaš ker sem upala, da bom vseeno lahko zaživela svojo pravljico?« je pogoltnila cmok, ki se ji je naredil v grlu in čakala, da so se vrata toliko odprla, da se je lahko zazrla v obličje njegovega obraza. in šele sedaj se je zavedala kako neumno je bilo v resnici vse tisto čakanje, da se vrne nazaj njen princ na belem konju. kako patetično so ljudje gledali nanjo vseh teh deset let in kako resnična so bila obrekovanja, da si dekle vseeno zasluži nekaj boljšega, nekoga boljšega. »dobro vprašanje ja, zakaj?« jo ob njegovih besedah čutila neprijetno ščemenje v trebuhu, ko jo je samo še enkrat več sam opomnil na to, kaj je v resnici prizadejala svojemu možu, njegovemu najboljšemu prijatelju. »bil si tam...enostavno. takrat se je zdelo prav. kot bi končno doživljala trenutke o katerih sem nekoč sanjala,« je končno prišla do pravih besed, čeprav si je na koncu želela, da jih ne bi slišal. enostavno bile so očitno preveč iskrene, da bi bile pisane na njegovo kožo. kaj hitro se je zbrala in na ustnicah se ji je izrisal kisel nasmešek, obdan z sledjo cinizma, »ampak na koncu je bil tako ali tako samo seks kajne?« njegove potrditve ni potrebovala, vedel je, da laže sama sebi, a vse skupaj je bilo najboljše obrambno orožje. laž.

»res si isti kreten kot si bil,« je zamrmrala bolj sebi v vednost, kot njemu v poduk in zmajala z glavo nad svojim spoznanjem. kje so bili tisti trenutki nazaj, ko ji je ponujal svoje srce na planju in ji dajal upanje za sanje o skupni prihodnosti? vse kar je sedaj slišala v njegovem glasu je bil prezir in gnus. prekleto, da ga je še vedno poznala, še vedno je znal občutke spremeniti v istem trenutku in včasih se je spraševala zakaj je igralec james in ne on. žilico je vsekakor imel. »nočem...zdi se kakor, da prvič govorim tisto kar želim, počnem tisto kar se mi zdi prav,« je odvrnila in lahko je čutila nežen stisk njegove dlani, ob katero je prej podrsala s svojo. njuni prsti so se zvili v ples in lahko je čutila toplino, ki jo je ob tem oddajal. bilo je kakor bi znova podoživljala tisti večer, ko je lahko čutila toplino njegovega telesa ob svoji, njegovo sapo na svojem obrazu in nežnost njegovih ustnic, ki so se ljubile z njenimi. »ampak si,« je zaječala ob njegovih besedah in ob tem svoje telo potegnila nazaj, ker sta bila že izjemno blizu tega, da se vnovič nasloni na njegova prsa. ob ločitvi njunih dlani, je potegnila svojo trdno k sebi, nato pa jo pustila, da ji je obvisela ob telesu. ni mu bila zmožna ugovarjati, zavračati njegove besede in ga prepričevati k temu, da si premisli. »prav imaš,« je stopila korak nazaj, »ne vem kje sem imela pamet, da sem mislila, da bi to šlo.« vse to. ona in on. ljubezen, njegovi dotiki na njeni koži, poljub. vse skupaj je bila samo lepa vizija o čudoviti prihodnosti, ki bi si jo lahko delila. »oprosit ker sem mislila, da...nima veze,« je pokimala z glavo, ko je stopila korak nazaj, da se je z zadnjim delom stegen butnila ob stol in se sesedla nanj. hitro je vstala in si pogladila srajico, ki jo je imela na sebi, z pogledom pa poiskala njegovega, »nisem te izgubila, ker te nikoli nisem imela.« njene ustnice so se stisnile v tanko črto, ko je hotela pred njim ostati močna in diskretna, ko ni želela pokazati, da jo njegovo slovo boli bolj, kot pa slovo njenega lastnega moža. da je bilo izgubiti njega huje kot karkoli prej. »mogoče bi morala podleči tvojim igricam preden je prišel james, ko si bil le fant, ki je lomil dekliška srca, ne moj najboljši prijatelj. potem bi te imela vsaj košček.«

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 5:43 pm

''Nikoli te nisem obsojal. Samo poskušam ti predstaviti situacijo z vidika prič tvojemu zakonu,'' je zavzdihnil. Kako je preziral ta večer, celoten potek dogajanja, njun celoten pogovor – njuno nesmiselno prepiranje. Kaj vse bi dal, da bi se lahko preprosto vrnila nazaj v tiste enostavne dni brez težkih problemov na njunih prsih. Ni ciljal samo na srednješolske dni, ko se ni hotel premakniti stran od nje, ko je sedela v šolski knjižnici med učenjem. Z veseljem bi sprejel tudi njene dni z Jamesom, samo da bi se vrnila v čas, ko sta bila Maddox in Hanna. Hanna brez njegovega priimka. ''To ni nobena pravljica. Sama si, cele dni. Ne hodiš na zmenke, ker nočeš tvegati še več govoric. Ugovarjaš, ko ga vlačijo po zobeh, ker naivno verjameš, da obstaja upanja,'' je izrekel tisto, kar sta vedela oba, le da je z njegovih ust zvenelo toliko bolj kruto, ker je izgledalo, kakor da jo skuša samo vedno bolj prizadeti. Vendar je bilo zanj pomembno samo to, da odpre oči in uvidi resnico – da se mora enkrat za vselej ločiti od moškega, ki ji že deset let ni prinesel ne dotika, ne ljubezni in nobenega veselja. ''Napačen odgovor, Hanna. Vidiš – tudi zdaj ne razumeš, kaj hočem od tebe,'' so se njegove ustnice ukrivile v nasmešek, ki je vendarle zastal v njenem nadaljevanju. ''Nočem slišati, da sem bil pač tam. Da si spala z mano, ker sem ravno bil tam. Vem, da je nadvse ironično, da jaz od vseh ljudi zahtevam neke vrste izpoved in priznanje, ker oba veva, da mi pojem ljubezni ni ravno preveč blizu,'' je pristavil, nato pa začel ob njeni trditvi nemudoma odkimavati znova in znova. Bolj se ne bi mogla motiti, bolj v temo ne bi mogla udariti. ''Ne. Ni bil samo seks,'' je zatrdil, ''S tabo nikoli ne bi mogel biti seks. Ali samo poljub. Ali samo dotik. Vedno je nekaj več.''

Njene besede so bolele, čeprav jih je v glavi izrekel tudi sam. Da, bil je kreten, obnašal se je kot kreten, reagiral je kot kreten. ''V redu, Hanna. Potem stori tisto, kar se ti zdi, da je prav,'' je skomignil z rameni. Je zdaj ciljala na njeno priznanje o srednješolski simpatiji? Kako bi izbrala njega, če on ne bi postavil Jamesa na njeno pot? Ali je govorila o čem povsem drugem. Kje je bilo dekle, katere misli je znal prebrati v pičli sekundi in kateri so se vsa čustva zrcalila v očeh? Njena dlan je zapustila njegovo in rjavolaska se je odmaknila nekoliko stran, da je sam zajel ostro sapo v trenutku, ko je ni bilo več v njegovi bližini – nevede jo je zadrževal celotno trajanje drobnega kontakta. ''Mislim, da je bolje, da zaključiva enkrat za vselej s tem. Rešiva kar se rešiti še da, preden pristaneva do grla globoko v zamerah,'' je spregovoril z grenkim glasom, ko je sedla na stol, in zaprl oči ob njenih netočnih besedah. ''Vedno si me imela, samo vedela nisi,'' jo je mirno popravil in z dlanjo segel med temne lase, kot tolikokrat poprej, v jasnem znaku frustracije. ''Ne...'' je začel z ugovorom in ni vedel, kako naj nadaljuje. Nenazadnje, le kako naj človek brez vsakega odlajšanja sebe razkrije na dlani, se povsem razgali? ''Vem, kdaj imam v rokah nekaj vrednega. Vem, kdaj ob meni stoji nekdo, ki je vreden... celega sveta. Od prvega trenutka, ko sem te spoznal Hanna, sem vedel, da si dekle za poroko. Dekle, ki jo moraš ljubiti, ker drugače ne gre. In če bi pristala z mano in ne z Jamesom, potem ti ne bi nikoli zlomil srca. Verjetno bi bil zaposlen v očetovi firmi, poročen s tabo in imela bi kup ljubkih otrok. Ampak je prepozno. Zato prosim, še zadnjič...'' je napravil naposled prvi vdih in ni vedel, kdaj je pokleknil pred njeno sedečo podobo na stolu in kdaj so njegove dlani prekrile njene v naročju. ''Poljubi me.'' Ne, ni nameraval reči prav tega. Nikoli ni nameraval reči tega, a na njen odgovor ni niti počakal - le ovil je dlan okrog njenega tilnika in jo potegnil bližje k sebi po težko pričakovan prepovedan poljub,

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Čet Nov 29, 2012 3:59 am

note: sorry for being late and awh, heartbreaking again and again smitten 1

slišati je bilo, kakor, da je njegove besede slišala že tolikokrat poprej in ji nikoli ni bilo zares mar, kaj si maddox misli. tolikokrat ga je imela samo za akterja, ki je bil pač del njenega življenja, čeprav je vedno nosil vidnejšo vlogo, pa si tega na nek način ni želela priznati. verjetno bi ga morala poslušati takrat, ko je za to še imela časa in ji sedaj ne bi bilo treba objokovati dejstva, da je končno dojela česa in koga si želi, ta pa si je ob tem že premislil. »poskušati je pač malce težje, kot dejansko doživljati,« je mrko pripomnila in njene ustnice so se zazibale v namrščeno črto. v tem mestu je vedno izgledalo, da vsi drugi vedo veliko več kot ti sam in z njenim zakonom nikoli ni bilo nič drugače. s to razliko, da so vsi spoznali toliko prej, da je pravzaprav že obsojen na propad, ko si je sama pred tem še zatiskala oči. je bila resnično tako zelo slepa, slepo zaljubljena v moškega, ki mu je bila kariera očitneje pomembnejša od zakona in družine? ustnice so se ji osušile, ko je molče poslušala njegove besede, ki so ji z vsakim trenutkom segle bližje srca. zakaj prekleto ga resnično ni poslušala že prej in se pustila voditi za nos vsa ta leta? sklonila je pogled in zmajala z glavo, »bil je pač moj...bil je pač james, kaj naj rečem drugega.« mencanje odgovora je dovolj jasno namigovalo na to, da se z njegovimi besedami, končno, po vsem tem času vseeno strinja. »težko je, če imaš nekoga tako rad in ne dojameš, da stvar ni tako zelo obojestranska kot upaš.« ob vsem skupaj je bilo težko dojeti ali govori o jamesu ali, v tem trenutku, o njemu. in z vsako besedo, ki ji jo je namenil jo je bolj in bolj medel, jo pehal v meglo. »nikoli nisem vedela...da sploh karkoli želiš od mene...karkoli več od prijateljstva,« je suho pristavila svoj odgovor in se zazrla globoko v njegove oči, »vedno si imel oči samo za vsa ostala dekleta, jaz pa sem se postavila v vlogo tiste prijateljice, ki vedno stoji na tvoji strani, ko te vse ostale ženske obrekujejo in označujejo za največjega debila.« mogoče je bilo tu tudi nekaj njene krivde, glede na to, da očitno nikoli ni dovolj jasno pokazala, da tudi njena čustva do njega niso ravno ravnodušna. ampak bi sploh lahko pričakovala kdaj kaj več? njena samozavest pač nikoli ni bila ravno visokoleteča.

»ljubezen maddox?« je vprašljiv pogled zataval v njegovo smer. njega nikoli ni imela možnosti slišati govoriti v takšni temi, o tako globokih stvareh. vedno je bil pogovor samo o seksu, telesni privlačnosti in tipičnem maddoxu, kakršnega so dojemala ostala dekleta. žigola, ki jim je pač namenil noč svojega življenja. in sedaj je omenil tisto besedico na l, resnično? požrla je cmok, ki se je nabral v njenem grlu ob besedah, ki so se je očitno dotaknile bolj, kot bi si morala dopustiti, »ampak nikoli več kot samo tisto...tista noč.« ga je resnično lahko obsojala, da ji ni dal priložnosti za kaj več? na koncu koncev nikoli nista bila v situaciji v kateri bi bilo kaj takšnega dejansko izvedljivega. odkimala je in sklonila pogled, »ne morem, ti tega nočeš.« besede so bile kratke in boleče in čutila jih je kako so zaplavale skozi zrak, ki je polnil prostor. »torej predlagaš, da je to...slovo?« teh besed si ni želela slišati, niti jih ni želela okusiti na način, na kakršnega jih je, ko jih je tiho zašepetala. tega se je najbolj bala. da bo nekega dne prišel dan, ko mu bo morala dokončno reči adijo, izgubiti še tistega najpomembnejšega, ki ji je še ostal – na nek način. in ni čisto dojela kdaj je njegova silueta poklenila prednjo, kdaj so se njegove dlani nežno položile čez njene, kajti bila je preveč vzhičena nad besedami, ki ji jih je mrmral. ki jih je govoril kakor, da zanj obstaja samo ona, da ni preostalega sveta okoli njiju. besede, ki so zvenele kot nekaj takšnega, kar si je želela slišati, le konec je bil drugačen od tistega začrtanega. umaknila je svojo dlan izpod njegove, ko si je z hrbtiščem le te obrisala solze, ki so ji stekle po licu in odkimala, »ne maddox, prosim te, ne delaj tega...« misel na konec je bila preveč boleča, a jo je vseeno toliko ohromila, da se mu ni upirala, ko je njen obraz potegnil bližje svojemu, »zakaj sedaj? zakaj nisi teh besed našel prej?« vse skupaj so bila le gola vprašanja na katere nihče izmed njiju ni imel odgovorov. »zveni kot eno izmed tistih lepih poglavij v knjigi z bednim koncem...« je čutila njegovo sapo na svojem obrazu, ko so ju ločevali le še milimetri. njene dlani so pokrile njegove, ki so objemale njen obraz s katerim se je pomaknila le še toliko naprej, da se je dotaknila njegovega. in zopet jo je preplavil tisti blaženi občutek, ko so njene ustnice ljubile njene in je po tolikšnem času okušala čisto ljubezen in srečo. »maddox,« je skoraj zajokala nekje sredi poljuba in pokleknila poleg njega na tla ob bojazni, da se bo trenutek končal, da bo lahko samo še zrla za njim, ko se bo odmikal od nje in jo puščal samo.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pon Dec 03, 2012 2:43 am

Njegovo čelo se je rahlo namrščila v novem neodobravanju. ko se gre za jamesa, se ne bosta nikoli nahajala na isti strani. Vedno bo moč najti neko malenkost, v kateri se ne bosta strinjala. je bilo tako težko razumeti, da ji je resnično želel zgolj srečo? Samo hotel je, da se ne zbuja sama. Da ne odhaja spat sama. in ne glede na to, kako zelo si je želel, da bi bil lahko tam poleg nje on, je vedel, da je ta želja praktično neizpolnjiva. prevzel ga je čuden občutek, ko je spregovorila o obojestranskih čustvih. Je govorila o njemu? Za hip se je drznil poigrati z mislijo, da je morebiti res tako. Da so bile besede namenjene njemu. Njima. ''Nikoli nisem namignil na to, da želim kaj več,'' je skomignil z rameni in si res želel, da bi ji lahko dal več. morda boljše pojasnilo, morda celo opravičilo. nekaj kar bi opravičilo njegov prejšnji izbruh ljubosumja nad njenim možim, ki je bil za nameček še njegov najboljši prijatelj. ''Hanna...'' se je zalotil izrekati njeno ime znova in znova tega večera, ko je venomer z besedami dregnila na bolečo točko njegovega ega. da, bil je največji debil. da, oči je imel za vsa ostala dekleta in se obenem trudil, da bi si iz glave izbil njo. Kar mu je nekako uspelo z Elsie in kasneje še s kakšno drugo, a takrat se je že navadil, da se bo sčasoma imenovala Hanna Pearce in postala Jamesova žena. ''Kaj?'' je nemudoma dvignil pogled ob omembi ljubezni, da se je zmedenost za nekaj dolgih trenutkov zarisala v njegovih očeh. ''Ne vem, Hanna, kaj je to. Ne vem ali je ljubezen ali... kaj drugega. Vem samo, da ni bil zgolj seks,'' je nemočno skomignil z rameni. Znova. Znova v slepi ulici brez odgovorov. ''Poročena si. Bi se res spustila z mano v karkoli, če bi te to prosil? Prejle sem to samo omenil in takoj si me zavrnila,'' je nadaljeval in ujel njen sklonjen pogled.

Hotel je vnovič zamrmrati ne vem. Ker se je vse res zdelo kot slovo, njegove besede, njegov ton. Vse je peljalo naravnost h koncu in potrebno bi bilo izreči samo zadnjo besedo in njiju dveh ne bi bilo več. Vendar je stekla vse prej kot zadnja beseda in klečala je ob njegovi podobi v počepi s prekritimi dlanmi. ''Česa?'' je vprašanje na koncu spravil iz sebe. Naj ne dela česa? Končno govori resnice? Vendar je raje upoštevala njegovo prošnjo in brez oklevanja pripomogel k zapolniti razdalje med njunimi ustnicami, ko so se njegove roke sklenile okrog nje, da jo je potegnil bližje k sebi in z njo tesno ob sebi vstal pokonci. ''Hanna,'' je znova zašepetal njeno ime in za trenutek prekinil poljub. Da. Pomikal se je nazaj, ne da bi točno vedel, kje hodi. Preveč je bil ujet v tistem drobcu časa, ko se je svet ustavil in se je zgodilo tisto, česar se ne bi smel nadejati. Hanna Pearce, njene ustnice in njeno telo. Na slepo je izbral pot in napol pričakoval, da bosta zdaj zdaj butnila ob rob kosa pohištva, a nekako mu je uspelo najti podboje vrat in se znajti v temi hotelske spalnice. ''Hanna, samo ta noč,'' se je njegov dih ujel ob razgreto golo kožo njenega vratu, kamor je pritisnil boleče rahel poljub. ''In potem... bova videla. Kako naprej. Bova videla,'' je prikimal, da bi prepričal v svoje besede še samega sebe. Njegova dlan je zdrsela prek razporka njenega krila navzdol, okrog boka na srednji polovično razgaljenega hrbta in našla drobno zadrgo skrito v blagu. Potisnil jo je navzdol in obleka, ki jo je nosila, se je zadaj razprla, spredaj postala ohlapnejša in moral je samo potisniti prednje naramnice navzdol, da je padla na tla. ''Nimam pojma, kaj delava,'' so se njegove ustnice za hip izoblikovale v pritajenem nasmešku.

» benjamin & cassandra [wilmington hotel]
» mariott hotel
» peachtree street hotel,
» donna & nikolai [peachtree street hotel]
» lexie & maddox [peachtree street hotel]

wilmington hotel,

wilmington hotel,

Similar topics

Similar topics