jax & tamara [monmouth coffee]

Naslov sporočila: jax & tamara [monmouth coffee] Tor Nov 13, 2012 2:23 am

jax,

bil je le še en dolgočasen dan, ki bi ga bilo najbolje preživeti kar doma pred televizijskim sprejemnikom z ogromno skledo sladoleda v naročju. ampak tamara ne bi bila ona, če se ne bi odločila povsem v nasprotju s splošnim prepričanjem in se navkljub deževnemu vremenu, ki se je zgrnilo nad mali mayberry, odpravila nekam ven. sicer pa, kaj dekletu v slabih dneh pomaga bolj kot pa nekaj uric, preživetih v velikih trgovskih centrih in brezglavo zapravljanje. vsaj po njenih dosedanjih izsledkih sodeč, boljšega zdravila še ni bilo izumljenega. navlekla je nase torej ozke kavbojke, ki so odlično poudarile njene dolge noge in zapeljivo zadnjico, kratko belo srajico, čeznjo pa kratek plašček, nežno beš barve. obvezno so poleg pristajali še črni čevlji z visoko peto, ki so jo naredili še nekoliko višjo, kot je v resnici že bila. in kot, da ne bi bila že sedaj dovolj velika. predno je zakorakala iz prostornega stanovanja, je na hitro preverila še slučajen spored kinodvoran, če ji na koncu pač ne bi preostalo nič drugega. a glede na žalost v katero je zrla na računalniškem zaslonu, je kaj hitro opustila to željo. pobrala je le še torbico, ki je do tedaj ležala na postelji in ključe, ki so viseli pri vhodnih vratih in zakorakala v precej hladno jesensko popoldne. z nasmeškom na ustnicah je ustavila taksi, ki je ravokar pripeljal mimo njenega stanovanjskega kompleksa in ga navižala proti centru mesta.

med potjo si je pomrmravala enega izmed zadnjih hitov, ki so se pred odhodom vrteli iz zvočnikov njenega glasbenega stolpa. če je bilo kaj dokončno, je bila to njena obsedenost z glasbo in modo. in glede na to, da so ji starši vse njeno življenje želeli omogočiti karkoli je pač želela, ne bi bil greh, da ne bi zaplavala v glasbene vode, če se ne bi takrat odločila za umetniško akademijo, natančneje smer kreatorstva. na koncu je sicer pristala kot osebna stilistka, ampak njene sanje so bile pri petindvajestih še vedno velike. a vsemu skupaj navkljub, oboževala je delo, ki ga je opravljala. cele dneve je lahko ljudi vlačila po garderobah in omarah in jih tlačila v ta in ona oblačila. v tem je videla veselje in vir zaslužka. kakor njena sestra v tem, da je kdaj legla pod avtomobil in nazaj ven prišla vsa umazana od masti in olja. ne, ona je raje posegla po snežno belih hlačah, ki so v tistem trenutku visele na obešalniku pred njo in jih z nekaj srajicami vred, odvlekla v garderobo. tako je trgovino na koncu zapustila bogatejša za novo krilo, par kavbojk in dve srajici, ki bodo samo še naredili dodatno gnečo, v njeni že tako premajhni omari.

z globokim vdihom se je napotila proti izhodu iz veleblagovnice, ko so vrečke udarjale ob njene noge, da se je ob tem še skoraj zataknila z vrteča vrata, ker ni dovolj zgodaj potegnila svojega plena za seboj. glasen smeh, ki ga je ob tem požela od skupinice najstnikov je enostavno preslišala, sama pa stopila nekaj metrov naprej, v bližnjo kavarnico. in po vsej verjetnosti ne bi mogla zaključiti dneva na lepši način, kot je bila skodelica tople kave in maslen rogljiček za poleg. stopila je v majhno vrsto, ki se je vila pred pultom in se zasanjano zazrla nekam v daljavo. in verjetno bi tako zrla dokler ne bi pred seboj zaslišala glasu prodajalke, če ne bi pred njene oči stopil rjavolas mladenič, ki se ji je tudi na daleč zdel tako zelo prekleto znan. trdno je bila prepričana, da ga je že nekje videla, da se lahko spominja tega obraza. in ostala je brez sape, ki se je temnolasec obrnil toliko okoli, da se je lahko zazrla direktno v njegov obraz. »jax,« je komaj izustila in vse skupaj je zvenelo bolj kot krik prestrašenosti, kot pa dejanskega presenečenja, ki se je v tem trenutku vrtinčilo v njej. in zdelo se je kakor večnost, ko sta samo stala tam sredi kavarnice in zrla drug drugemu v oči. in za trenutek se je zazdelo, da je postala stara, nasmejana tamara, ki je bila tik pred tem, da se poroči z njim. srečno zaljubljena in polna optimizma. ne pa sedaj, ko se ji je skoraj da jebalo za ves ostal svet. »ne morem verjeti,« je dodala in v trenutku so njene ustnice postale suhe, iz nje pa je izteklo vse življenje. kaj mu je takrat naredila, tega se je sramovala še danes. ampak besed, ki bi lahko dovolj nazorno opravičile njeno dejanje tistega poletnega dni, ni našla. ne takrat, ne danes, ko je po toliko času spet stala nasproti njega. odkimala je, še predno bi mu lahko dopustila do besede, »oprosti, ne morem, ne zaslužiš si mojega bednega opravičevanja, žal mi je.« v mislih je že imela scenarij kako se bo obrnila na petah in po hitrem postopku odkorakala iz kavarnice, ampak tudi tega enostavno ni mogla storiti. še za to, da bi mu privoščila najboljše in enostavno odkorakala ni imela dovolj poguma.

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Čet Nov 15, 2012 8:26 am

note: heartbreak all over again.

bil je nenavaden občutek. po tako dolgem času zopet stati na domačih tleh, kjer prav vsi govorijo poznano angleščino in se ti ni potrebno neprestano ozirati k tolmaču, da bi ti prevedel, kaj ti domačini daljnega vzhoda govorijo. ali kaj ti klepeta mala etiopijska deklica, medtem ko vztrajno šari po tvojih rjavih kodrih in se ti smehlja. nedvomno se ga bo kaj kmalu polotil občutek nemira in bo želel ovreči trenutno službo ter se znova odpraviti na drug konec sveta nekam v neznanu. smešno, kako je preziral občutek varnega udobja, življenja ovitega v plasti debele vate, kjer se ti ne more zgoditi nič. ironično, kako se je teden za tednov podajal na letalske lete, tvegajoč, da umre na enak način kot njegovi starši. presenetljivo, da je stal nasproti starega znanca v kavarni sredi trgovskega centra in je bil njegov v skrajni nejeveri prikovan na svetlolasko v kratki vrsti pred kavarniškim pultom. vedel je, da mu carter nekaj pripoveduje, po možnosti razlaga o tem, kako si je uredil življenje, našel čudovito dekle in se ustalil ter sedaj že pričakuje prvega otroka. seveda je moral razlagati nekaj takega, da bo ironija še večja. presenečeno je nekajkrat zamežikal, v polovičnem pričakovanju, da se bo scenarij pred njim spremenil in se bo podoba tamare spremenila v neznano svetlolasko, ki ji je zgolj podobna. vsekakor se je to zgodilo že mnogokrat poprej, ko je nadvse trapasto okamenel in mislil, da jo vidi v množici ljudi. jasno, vedno se je izkazalo, da se njegov um samo igra podle igrice z njim. toda sedaj je izgledalo, da tam res stoji ona v vsem svojem sijaju, le nekaj let starejša. ''oprosti, carter, ampak... nekoga vidim,'' je zamomljal prijatelju, ne da bi ga pogledal, in se že odpravil naravnost proti dekletu in prečkal celotno kavarno.

ni bil prav dosti starejši, ni bil prav dosti pametnejši. verjetno bi tudi zdaj brez pomislekov pred njo pokleknil na kolena in jo prosil za roko, če ne bi na lepem odšla. če ne bi mislila, da bo eno lažnivo pismo lahko pojasnilo vse, upravičilo vsa njena dejanja. ''tamara?'' je še vedno ne povsem prepričan izgovoril njeno ime, ko je bil dovolj blizu, a njene besede nejevere so samo dodatno potrdile glavno spoznanje – prav zares je bila ona. dekle, s katerim se je nameraval poročiti. teksačanka, ki je nikoli ni mogel povsem izbiti iz svoje glave, ker se je preveč trdno zasidrala v njegovo srce. ni vedel, kateri od njiju je bil bolj presenečen. brez nadaljnih besed, se je njegova dlan sklenila okrog njenega zapestja in že jo je nežno potegnil ven iz vrste in spet nazaj prek cele kavarne do prve proste mize. a ni je zasedel, samo stal je ob njej tam na samem in s pogledom zahteval vse odgovore na vsa možna neizrečena vprašanja. ''kaj počneš tukaj?'' je zmajal z glavo in z dlanjo pokazal na okolico, s tem očitno ciljajoč na mayberry. morda ni bil rojen tukaj, a vsekakor je mesto bilo njemu bolj domače kot njej. ''lepo te prosim, sploh ne začni z opravičevanjem, ker... res ne rabim tvojih opravičil. pismo je res povedalo tako veliko – vse o tvoji strahopetnosti in mi dalo dobro vedeti, da nikoli nisva bila na isti valovni dolžini,'' je pogoltnil grenak cmok, ki je legel vanj, in stisnil ustnice skupaj v ravno linijo. ''torej? boš pojasnila? ali pa ti prinesem list papirja in svinčnik, ko ti gre tovrstno pojasnjevanje tako dobro od rok,'' je pikro dodal in resnično se je počutil povsem izven svojega karakterja. grenkoba, srd, cinizem. nič od tega nikoli ni bilo del njega.

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Čet Nov 15, 2012 9:32 am

note: well, to nama ponavadi gre ane (:

ni bilo težko zapaziti, da je skoraj tako presenečen nad sceno v kateri sta se znašla, kot ona sama. konec koncev ji nikoli ni povsem točno zaupal, kje natačno v severni karolini se nahaja njegov rojstni kraj, nikoli nista resnično govorila o tem, a počasi, z vsakim trenutkom več, ki ga je preživela v njegovi neposredni bližini, so se počasi sestavljali kosi sestavljanke, ki je nekaj let nazaj ostala nerešena. in končne razlike ni bilo. ne takrat, ne sedaj, na koncu je vseeno manjkal tisti košček, ki bi zaključil vse v popolno celoto, ki bi jima zagotovil lepo prihodnost, kakršno sta imela takrat kot mlad, zaljubljen parček tudi začrtano. onemela je, ko so se njegovi prsti oklenili okoli njenega zapestja in jo brez nadaljnega prigovarjanja in možnosti protestov, potegnili preko kavane, v nekoliko bolj odmaknjen in privatni kotiček. pustil jo je brez besed in samo predstavljala si je lahko kako trapasto strmi vanj, medtem, ko on od nje zahteva vsemogoče odgovore na vprašanja, ki še njej sami niso povsem jasna. »živim tu,« je preprosto odgovorila, ker česa daljšega pač ni bila zmožna spraviti skupaj zaradi zmede, ki se je vrtničnila v njeni glavi in suhega grla, s katerim jo je pustil stati tam. in kar ni mogla dojeti, da zopet strmi v obličje moškemu, ki mu je bila pripravljena še nekaj let nazaj obljubiti večno zvestobo, ki ga je resnično ljubila. zdel se je zgolj kot lep privid z gnilo preteklostjo, za katero pa je bila kriva izključno ona sama. tisto odločitev, da odpelje jamie iz mesta je takrat sprejela sama, nihče je ni nagovarjal k temu. in nihče od nje ni zahteval, da zapusti jaxa, niti, da se od njega poslovi na tako podel ni zahrbten način. ampak nikjer pod milim nebom si ni mislila, da ga bo sploh še kdaj videla, niti najmanj pa v malem mestecu, kakršen je bil mayberry.

»ne bom,« je tiho sprejela njegove besede, tiho se zavedujoč v sebi, da bo na koncu vseeno želela na nek način opravičiti svoje dejanje. ne toliko dejstvo, da je odšla, kot pa to, da ga je pustila na način, na karšnega si ne bi zaslužil nihče. vedno je bil tako dober z njo, ona pa mu je vrnila tako. prekleto je bila neumna. »takrat se je to zdel najboljši izhod,« je zašepetala v svojo bran, nekoliko presunjena nad pikrim tonom, ki ga je uporabljal, ko je od nje terjal odgovore. »povedala sem ti, jasno in razločno, da je bila družina zame vedno na prvem mestu, četudi sva bila blizu temu, prekleto blizu, da tudi midva postaneva nekaj temu podobnega,« je z dlanjo segla skozi dolge, svetle kodre ter jih na koncu zavila za prst, »ampak nekdo je bil takrat pomembnejši.« kot bi znova podoživljala pismo, ki ga je tistega dne pustila na njegovi nočni omarici, poleg uokvirjene slike njiju. način s katerim je govoril z njo jo je bolel bolj kot samo dejstvo, da ji je v glavo vrgel stavek, da očitno nikoli nista bila na isti valovni dolžini, medtem, ko ga je sama vedno imela za dušo dvojčico, za človeka svoje prihodnosti. za to je imel vso pravico, ampak glasu, ki je prihajal iz njegovega grla ni poznala in spravljal jo je v nervozo. zavedala se je, da od njega ne more pričakovati razmnosti in sprejemanja njenih besed, ampak vsaj potrudil bi se lahko poslušati sočutno, če je že zahteval odgovore tako iznenada. »dobro veš, da sem takrat na stvar odreagirala narobe, oba veva to. ampak ni treba, da me na to opomniš še neštetokrat,« je skušala skesano pripomniti njegovemu cinizmu in srdu. po eni strani ga je lahko razumela. konec koncev je sama nekaj let po njeni napaki z njim, doživela isti konec z oliverjem. z enako stransko vlogo, ki je tudi tokrat pripadla njeni sestri. jamie je očitno morala imeti prste poleg povsod, najraje v najbolj pomembnih trenutkih njenega življenja. kakor, da bi samo čakala kaj ji lahko uniči. ampak bila je njena kri...starši so jo vedno učili, da je to najpomembnejše. »lahko si moje pismo razlagaš kakorkoli. otrok z drugim moškim, da sem te prevarala, da sem odšla z drugim, da sem bila kriva česarkoli že, karkoli resnično. ponujam ti na pladnju odgovor kakršnega si želiš slišati,« mu je dala možnost, ki jo verjetno ni pričakoval, »samo, da ti bo lažje, da se ti nekako odkupim.« mogoče bi bila v tem trenutku najboljša rešitev resnica, ampak stvar je bila v tem, da nanjo še ni bila pripravljena. konec koncev nihče ni ravno ponosen na to, da sestra zanosti z moškim v katerega je bila noro zaljubljena, on pa po nekaj dneh izgine. v teksasu bi bilo vse skupaj označeno za družinsko sramoto, četudi je doživela splav. in takrat se je enostavno čutila dolžno, da je pomagala kakor je pač znala in vedel, četudi neumno in nerazumno.

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Pet Nov 16, 2012 1:51 am

note: true that. smitten2

Kolikokrat je v glavi poskušal odvrteti neko alternativo trenutnega dogajanja? Si izmisliti pomilovanja vreden scenarij njunega vnovičnega srečanja, ko bo spet stal pred njo. Vsekakor ni predvideval, da bo ostal praktično povsem brez besed. Ali da ne bo mogel niti vpiti nanjo, besneti, na katerikoli način pokazati jezo, ki jo je njen odhod pustil v njem. Lagal bi, če bi trdil, da je trajalo preden se je zamotil s čim drugim. Ni bilo v njegovi naravi, da bi predolgo postajal okrog specifičnih stvari ali ljudi. Vedno se je premikal strumno naprej, sicer bi se mu malodane zmešalo. Nekaj podobnega je bilo tudi z njo – poskrbel je na vse mogoče načine, da je spomin nanjo počasi zbledel. Nikoli je ni povsem pozabil, kaj takšnega je bilo najverjetneje nemogoče. A potrudil se je po najboljših močeh, da ga ni vsaka malenkost spominjala na tistih nekaj srečnih mesecev, let, v Teksasu, ko ji je obljubljal cel svet in ona njemu prihodnost. Nikoli ni trajalo prav dolgo, da se je na nekoga navezal. Je bil pač odprt človek, ki mu ni bilo problem priznati svojih čustev naglas in je nosil srce skorajda na dlani. Vendar ona... ''To ni bil izhod. Bil je pobeg. Pobegnila si stran,'' se je namrščil ob njeni izbiri besed ter tudi sam stišal ton svojega glasu navzdol. Človek je odšel, ko je obupal, ko je prišel do nekega konca, do skrajnosti. Onadva nista bila niti slučajno blizu obupa ali konca – bila sta na dobri poti, prekleto dobri poti. Zatorej je njen odhod štel za pobeg in za prav nič drugega. ''Pravkar si lastne besede postavila tako, da zveni kot da sem kriv jaz, ker ne razumem tvoje ljubezni do družine,'' je grenko zamrmral. Se bo tako nadaljevalo? Da bo poskušal analizirati njeno sleherno besedo in v njej najti nek odgovor?

''Pomembnejši?'' so se njegove obrvi usločile, ko je odprl usta, da bi nadaljeval, nato pa vprašanje raje zatrl še preden bi se utegnilo izoblikovati. Kdo je lahko bil bolj pomemben od tistega, kar sta imela? Ni zagovarjal ljubezni v rosnih letih, prve ljubezni in vseh občutkov, ki naj bi jih v tebi pustila še desetletja kasneje. Toda zvez podobnih njuni ne najdeš na vsakem koraku, ljubezen kot je bila davno tega njuna... je bila redka. Izjemno redka in dragocena. In bolj kot odhod ji je zameril to, da je za seboj pustila vse kar sta imela. Ne, ker je odšla od njega, ker je odkorakala stran od njiju, iz nekega neznanega razloga. ''Narobe ni primeren izraz. Odreagirala si katastrofalno. Karkoli je že bilo – mi nisi mogla razložiti? Prekleto, Tamara, dobro veš, da bi pustil vse in šel skupaj s tabo. Sploh če si odšla v Mayberry...'' je zmajeval z glavo in se namrščil, ko je bila že sama misel na to, da je pobegnila prav v njegov kraj, do skrajnosti ironična. V Mayberryju se ni rodil, tudi ni odraščal, a vendar ga je štel za dom. ''Nisi me prevarala,'' je samo odkimal, povsem prepričan v svoje besede, ko je preiskujoče pogled dvignil proti njej. Takšne izdaje ne bi bil pripravljen sprejeti in dvomil je, da bi ga lahko prikupno, sladko dekle, kakršno je bila tedaj, prevaralo. Ali celo zanosilo z drugim. ''Zakaj mi poskušaš zdaj prodati takšne izgovore? Vem, da me nisi prevarala. Vem, da ne bi bila z drugim,'' je dejal in nato pomignil na mizi poleg njiju ter sam sedel prvi. Bedasto se je počutil med stanjem sredi kavarne ter sodelovati v tem razgretem snidenju. ''In kaj počneš zdaj? Živiš tukaj? Si kreatorka?'' je v njem naenkrat vzklila iskrica radovednosti in jo je zasul s kratkimi vprašanji, morda bo med odgovori na slednja dobil odgovor, ki ga je resnično potreboval.

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Pet Nov 16, 2012 2:46 am

bolelo je, da mu laže vnovič. kakor, da ni mogla biti enkat resnično iskrena z njim in mu povedati za kaj gre. konec koncev ni bil eden izmed stalnih prebivalcev tistega malega mesteca v teksasu in bi na stvar reagiral povsem drugače kot si je ona zamišljala. mogoče bi mu morala zaupati takrat in prodati stvar takšno kakršna je bila, brez olepšav. bila sta par, obljubljala sta si večnost, skupaj kovala prihodnost, potem pa jo je njen strah pred tem, da bi izgubila družino, skoraj prisilil k temu, da mu je natvezila besede, ki jih je pač takrat zapisala v pismu. zmajala je z glavo in njeni sprednji zobje so se rahlo obregnili ob njeno spodnjo ustnico, ko je iskala pravega odgovora, »poglej razlagaj si kakor si želiš, odgovorov ti ne bom postavljala v usta.« preklemansko težko je bilo govoriti z njim na način, na kakršnega jo je poznal, ko pa se je ona sama tako zelo spremenila v teh letih, kar se nista videla. ampak on je izgledal še vedno enak. tisti temni rjavi kodri, ki so mu padali preko čela, beli zobje, ki so znali ustnice razpotegniti v magičen nasmešek, kateri jo je venomer spravljal na kolena, oči, za katere je imela vedno občutek, da vidijo skoznjo. a vseeno se je spremenil, mogoče zgolj v njenih očeh. predstavljal je nekoga, ki ga je imela na dosegu dlani, pa ga je izpustila zaradi lastne odločitve. zaradi misli, da bo stvar naredila boljšo s tem, ko gre. »tega nisem želela,« je zamrmrala in sklonila pogled, »nikoli ti ne bi želela vzbutiti slabe vesti. s čimerkoli.« če si je kdo zaslužil, da ga peče vest je bila to ona in tega se je dobro zavedala. še toliko bolj, ko je par njegovih modrih oči zavrtal vanjo in iskal odgovore na nerešena vprašanja.

»nekdo, nekaj,« je dodala in ob tem se ji je v misli zopet prikradel prizor objokane jamie, ko je domov prišla veliko prezgodaj, z okrvavljeno obleko in strtim obrazom. takrat se je zdelo, da se bo celi družini porušil svet. nihče ni niti vedel, da je noseča, komaj so vedeli, da se videva s tistim tipom, potem pa takšna katastrofa. za nekdaj izjemno verno družino, to vsekakor ni bilo sprejemljivo. in takrat je nehala verjeti, da resnično nekdo tam zgoraj kroji njihovo usodo. vsak je svoje sreče kovač. »kriva,« se je strinjala z njim in še enkrat več pogled obrnila stran od njega, nekam preko njegovega ramena. »nisem vedela kam grem, niti nisem bila prepričana, če bom res šla. zgodilo se je tako...nepričakovano. in nisem imela srca, da ti uničim prihodnost. pred teboj je bilo še dobro leto univerze, imel si načrte. nisem hotela biti kriva za tvoj neuspeh,« je nekako skupaj sestavila skupek zmedenih besed, ki so zvenele nadvse patetično. bila pa je kriva za to, da je vrgla stran njuno prihodnost, ki so jo vsi tako z navdušenjem pričakovali. vsi so vedeli za njune načrte, da se takoj po končanem faksu poročita in si ustvarita dom. ne samo to, bilo je že domenjeno kdo ji kupi poročno obleko, govorila sta celo o tem kje točno se bosta poročila, kdo bosta njuni poročni priči...prekleto pa toliko spominov. globok cmok, ki se ji je naredil v grlu jo je za nekaj trenutkov pustil brez besed. želela ga je zaščitit pred seboj, pred tem, da bi mu dopustila, da ga vnovič prizadane z bednim razlogom, zaradi katerega je v resnici odšla. »kako veš?« je vprašala in upala, da bo njen glas dovolj prepričljiv, da bo vsaj malo podvomil v svojo presojo njenih besed. »mogoče sem te, mogoče si nisem predstavljala, da bi bila za vedno s teboj, pa sem šla pač po tej poti...« se je na koncu glas zatresel tudi njej, četudi je izraz na njenem obrazu želel ohraniti na moči. kot bi ga želela na vsak način izbrisati iz svojega življenja, ker je nosil s seboj preveč spominov na lepe dni. na dni, ko še ni bila takšna, kakršna je bila danes. »živim in ja, tu,« je odgovorila, »samo ne kot kreatorka. to nikoli ni uspelo prav...« vedel je za njene sanje, še vedno je vedel očitno vse. »jax ne vem za kaj sploh govoriva o tem. oba veva, da nočeš slišati ničesar o meni, da me nočeš niti videti. zakaj?« je bila sedaj ona tista, ki je zahtevala odgovore od njega, čeprav ni bila ravno v položaju, ki bi ji tega dopuščal.

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Pet Nov 16, 2012 6:26 am

''Veš... ni pravično, da mi tako govoriš. Naj si polagam odgovore v usta sam, naj si mislim, kar si hočem. Lahko razumem, da ti je težko razložiti ali mi zaupati, ampak prosim... ne obnašaj se, kot da ti je povsem vseeno,'' je spregovoril s skrušenim glasom. Pripravljen je bil sprejeti njeno izmikanje in ovinkarjenje, a nedostopnost. Le te ni bil vajen. Poznal je njo in poznal je njeno sestro, v njegovih očeh sta si bili prav toliko podobni kot dan in noč. In vendar je imel sedaj občutek, da gleda Jamie v oči in nikakor ne Tamari. ''Ker trenutno deluješ, kakor da se pogovarjaš z nekim naključnim znancem, ki si ga srečala nekajkrat na ulici. Bila sva skupaj, Tammie. Nameravala sva se poročiti, to bi moralo nekaj šteti,'' je nadaljeval in besedico poročiti izrekel s skrajnim naporom, kakor da bi bil že sam izgovor prepovedan in preveč boleče opravilo. ''Vem,'' je zamrmral in prikimal – tega si ni želel noben od njiju, a vendar sta pristala prav na tej brezizhodni točki. Kaj lahko človek sploh stori, ko ga nekaj takšnega zadane kot strela z jasnega? Ko se po letih vrne v domače mesto in tam naleti na osebo, ki ga je zapustila prav toliko let nazaj. Od vseh mogočih krajev je pristala prav tukaj. Bilo je nadvse smešno, pomilovanja vredno, strašljivo. ''Ne boš mi odgovorila, kajne? Tudi po treh letih mi ne boš dala nobenega odgovora,'' so se njegove ustnice ukrivile v droben žalosten nasmešek, ki ni nosil niti najmanjše sledi veselja.

''Vsi odhajajo brez slovesa. Dobro si vedela, kako me bo zbilo na tla, če bi na lepem odšla brez slovesa. In potem si naredila točno to,'' se je vanj iznenada zasidralo neznosno spoznanje, ki mu je sledila še tona spominov. Kako so njegovi starši odšli na službeno potovanje v zadnjem hipu, ko je bil sam v šoli. Kako je prišel popoldne domov in ga je tam pričakal družinski prijatelj ter mu s precizno obotavljivostjo povedal, kako je njuno letalo strmoglavilo nad Atlantikom. Kako sta oba umrla. Kako jima nikoli ni rekel adijo. Kako je ona odšla, brez da bi rekla en sam adijo. ''Nalašč? Si nalašč izbrala tak način? Ker je to zagotavljalo, da te ne bom poskušal najti?'' je dvignil pogled nazaj proti njej in se zalotil, kako si poizkuša v spomin zarisati vsako njeno malenkost – od načina, kako so se te dni kodrali njeni svetli lasje, do tega, kako je gledala v tla ali mimo njega, četudi žalosti v njenih očeh ni mogla prikriti na noben način. V presenečenju je strmel vanjo, ko je resnično poskušala speljati njegovo pamet na led. ''Ne, ne poskušaj me spraviti v dvome. Ne verjamem, da bi me prevarala. Preprosto ne verjamem – niti v trenutku norosti, opitosti, česarkoli podobnega. Ne bi,'' je znova zatrdil s tokrat še večjo odločnostjo, v sebi celo jezen, da si je drznila reči kaj takega. Ni bil bedak. Če bi bila z drugim, potem bi bila njuna celotna zveza laž in ni bila. Bila je samo prekleta resnica, ki je vsak dan znova bolela. Ki je bila zadnjih dvajset minut nadvse ubijalsko boleča. ''Zato. Ne vem. Ker te nisem videl tri leta in ker sem prevečkrat razmišljal o tem, kje si, s kom si, kaj počneš,'' je skomignil z rameni, ko je poskušal opravičiti svoje poizvedovanje. ''Nikoli nisem rekel, da nočem niti slišati o tebi in še manj, da te nočem videti. Samo prosil sem te za odgovore,'' je dodal in sklenil dlani pred seboj za mizo. ''Kako le te ne bi hotel videti,'' je grenko zamrmral predse, s pogledom osredotočenim na drobcen meni okrašen s krožnimi vzorci, ki je stal sredi njune male mizice. ''Je Jamie s tabo? Si šla zaradi nje?'' je naenkrat dvignil pogled naravnost proti njej in jo morda ujel nepripravljeno, saj se je resnica zasvetila tudi v njenih očeh: ''Jasno da. Zaradi nje.''

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Čet Nov 29, 2012 6:51 am

imel je popolnoma prav, resnično ni bilo pravično, da mu je govorila takšne stvari, po tem, ko je bilo povsem jasno, da niti malce niso blizu resnice. a na vsak način ga je želela zaščititi pred stvarmi, slabimi stvarmi, ki bi mu jih prineslo nadaljno prijateljevanje z njo, ali kakršno koli obujanje skupne preteklosti, ki je bila boleča tako zanjo, kot zanj. »jax daleč od tega,« ga je skušala prekiniti sredi stavka, ko je ta povsem mirno nadaljeval, »niti najmanj mi ni vseeno, nikoli mi ni bilo.« nikoli ni bila preveč dobra igralka in če je kdo to lahko spregledal, je bil to jax in nihče drug. vedno je vedel, ko mu je lagala, čeprav tega nikoli ni počela s slabim namenom. kot naprimer takrat, ko so skrivali presenečenje za njegov rojstni dan in so jo skoraj prisilili, da cel dan z njim ni spregovorila niti besedice, ter se ves čas obnašala kakor, da mu je nekaj hudo zamerila. in če ji je bilo takrat hudo, ji je bilo sedaj tisočkrat težje. še posebej po trenutku, ko je omenil tisti njun načrt za prihodnost. tisti korak,ko sta se dejansko nameravala poročiti. lahko si je zamišljala kako je njen obraz uplahnil in kako so njene ustnice pobledele, četudi so imele na sebi nežno sled rdečila. »včasih si želim, da bi bil samo znanec,« je zamrala in počasi dvignila pogled proti njegovim očem, »potem sedaj ne bi bilo tako težko.« želela je zaigrati močno dekle, nekoga, ki ji resnično ni mar kaj vse je pustila za seboj, a je pri jaxu pogorela na celi črti. že samo pogled na njegov obraz je obudil toliko spominov, da se je le stežka zadrževala, da ni pokazala vseh čustev, ki jih je v tem trenutku zadrževala v sebi. v tem primeru ni bila ona tista, ki je bila prizadeta, četudi se je počutila še bolj mizerno. ugriz v ustnico je pustil svoj pečat tam, ko je začutila, da ostaja brez krvi, a je na vse skupaj odgovorila zgolj z odkimavanjem, polnim obžalovanja, »ne morem jax, oprosti.«

zdelo se je kakor, da jo je s puščico zabodel direktno v srce, ko jo je spomnil na svojo bolečino ob njenem odhodu. dobro je poznala njegovo življensko zgodbo in verjetno se je najbolj od vseh zavedala, kako ga je strah, da bo izgubil še koga. in potem mu je prizadejala ravno takšno trpljenje, kakršnega mu nikoli ni želela, za katerega je vedela, da ga bo zbilo in pokopalo. »ne vem kako naj ti še povem, ampak bilo je veliko lažje, kot, da bi se predte postavila z tisočerimi možnimi izgovori in te želela prepričati v nekaj, v kar ne bi verjela še sama,« je skušala vsaj deloma opravičiti svoje podlo dejanje. izgovori pa bi verjetno tudi takrat naleteli na gluha ušesa, kakor je to doživljala tudi sedaj. bil je preveč pameten, da bi se ujel na limance, kakršne mu je postavljala sedaj, kakršne bi se mu verjetno trudila postaviti tudi tedaj, zgolj, da bi ga obvarovala pred bolečino. a očitno ji ni uspelo nikakor. kako je sploh lahko pomislila na to, da bo povsem hladno prebolel to, da je odšla, glede na vse tisto kar sta si delila. »ne vem, po pravici povedano. želela sem te samo obvarovati pred tem, da bi trpel še bolj...čeprav sem verjetno na koncu izvedla najbolj podel scenarij.« pravega odgovora na njegova vprašanja ni imela in občutek je imela kakor, da sedi na obtožni klopi in se zagovarja za svoja dejanja. pogovora med dvema mladima, ki sta bila nekoč noro zaljubljena, si vsekakor ni predstavljala na tak način, sploh pa ne z osebo kakršna je bil rjavolasec nasproti nje. njena dlan pod mizo se je stisnila v pest, ko se ni pustil prepričati, zavesti z lažnimi argumenti. »resnično bi bilo lažje, če kdaj ne bi razmišljal ampak samo verjel,« je globoko zavzdihnila v obupanju nad njegovim prepričanjem. izgovor je bil resnično beden, to je morala priznati tudi sama, ampak, če je to pomenilo, da bo s tem zakrila resnico, ki je bila še bolj, potem bo stala za tem. ob tem pa se ji je trgalo srce, ko je po toliko letih zopet zrla v obraz, ki ga je tako ljubila, v kodre, ki so se vedno vrtinčili med njenimi prsti, ko je imela za to le možnost in v osebo na splošno, s katero je želela preživeti preostanek svojega življenja. »prenehaj prosim,« je zavzdihnila, ko je svoj obraz zakopala v dlani, »ne otežuj stvari. raje reci, da si me pozabil, da si srečen, imaš družino s kopico otrok in si srečno zaljubljen v ženo, ki te je vredna. lahko rečeš, da me sovražiš, vso pravico imaš in vem, da si to tudi zaslužim...« spravljal jo je ob pamet. po vseh teh letih je ob njegovi prisotnosti še vedno čutila tisto neumno frfotanje v trebuhu in rdečico, ki je oblila njena bleda lica, ko jo je pogledal s svojimi prodornimi očmi. a ko je omenil jamie so njena lica izgubila vso bravo, tega se je zavedala. in njen obraz je zajela sled groze, ki mu je kaj hitro dal vedeti, da je zadel v polno, da je končno našel vzrok njenega odhoda. »no,« je zamencala in si živčno potisnila pramen las za uho. lahko je čutila kako so njene dlani v trenutku postale mrzle, ko je iskala odgovor, ki bi zanikal njegovo trditev, »ne, ni bila jamie, zakaj bi bila ona razlog?« njen glas se je tresel in ob tem trenutku še majhnega otroka ne bi mogla prepričati v verodostojnost svojih besed. »prekleto,« je zaklela in pograbila torbico, ki je ležala poleg nje, »najbolje bo, če grem, resnično. narobe je bilo že to, da sem sploh sedla, ne vem kaj mi je bilo.«

Naslov sporočila: Re: jax & tamara [monmouth coffee] Pet Nov 30, 2012 7:22 pm

''Ne vem, Tamara. Deluješ mi kot povsem druga oseba in v tem trenutku ti ne verjamem niti ene same besedice,'' je skomignil z rameni. V nekaj dolgih minutah ji je iz njega uspelo pregnati vsako željo po življenju in smehu. Bil je samo nepopisno utrujen in do skrajnosti pripravljen na to, da se vrne nazaj domov, zapre v stanovanje in strmi nekaj ur v prazen televizijski ekran. Vendar ni bil nekdo, ki bi sedel na enem mestu in počel nič. Kolikor se je poznal, bi na računalniku rezerviral letalsko karto za prvi let v tujino in odšel neznano kam, dokler se ne bi pomiril – sebe in svojih misli, ki jih je neusmiljeno razburkala. ''Mislim... povsem očitno je, da dekle iz Teksasa že zdavnaj ne obstaja več,'' je z dlanjo kar pokazal nanjo. ''Mhm. Torej... izpolnil bom tvojo željo in bom od zdaj naprej samo znanec. Se bova pač pretvarjala, da nisva bila skupaj in da nisva nameravala biti skupaj tam nekje do devetdesetih – kot želiš,'' je prikimal in se naslonil nazaj na svojem sedežu z rokami prekrižanimi na prsnem košu. Nikoli ni bil dober igralec in vsi so vedeli, da je srce nosil na dlani, da ničesar ni skrival, da se ga je zlahka dalo prebrati. Vendar je bil pripravljen njo odpisati iz seznama prijateljev, bivših deklet, vseh ostalih pomembnejših funkcij, če je to pomenilo dokončen konec. ''Neverjetno,'' je zmajal z glavo ob njenih besedah. Se je sploh zavedala, kakšne bedarije govori? Kako plehko izpade ob takšnih izjavah? ''Seveda je bilo zate prekleto lažje oditi, kot se dejansko soočiti s problemom. Sranje, Tamara, mislim, da nikoli nisi bila tako neverjetno sebična kot takrat,'' se je skorajda nasmehnil, ker je bilo prav groteskno, kako se je oseba pred njim razlikovala od svetlolase Teksačanke, ki jo je spoznal pred leti. ''Resno... če si zdaj takšna oseba, potem... žalostno, res žalostno.''

Dolg trenutek je samo gledal nazaj vanjo in se poskušal odločiti ali naj ravna premišljeno in ji poda umirjen odgovor ali pa naj preprosto vstane in takoj zapusti kavarno. ''Samo verjel? Saj sem. Samo verjel sem. Tebi. Nekaj let. Glej, kako dobro se je to izšlo zame – videl te nisem tri leta, poročena vsekakor nisva in ti si se spremenila v osebo, katere ne prepoznam. Res se splača samo verjeti,'' je izbral neko vmesno opcijo, saj je začel skrajno previdno, a na koncu se je nagibal rahlo preko mize proti njej in govoril v stišanem tonu, da ne bi njunega pogovora zaneslo povsod okrog na tuja ušesa. ''Prav – srečen sem. Poročen sem že dve leti in imam otroka. Ti je zdaj, kaj lažje? Ker očitno si ti tista, kateri mora biti vse lahko in išče vedno, vedno, lažjo pot,'' se je namrščil, ko je od njega praktično zahtevala laž in ji jo je dal. Seveda ni bil poročen, seveda ni imel otroka. Srečen je bil v tistih trenutkih na potovanjih, ko mu je uspelo pozabiti na vse ostalo. Zdaj, v tem trenutku, je bila sreča kot oddaljena nedosegljiva utopija. ''V redu. Sovražim te. In to kar si naredila,'' je prikimal in stisnil ustnice v ravno linijo. Ni bil povsem prepričan, če je tudi to bila laž. Vsekakor ji ga je takrat uspelo sesuti na koščke, vsekakor ni bila ne prva in ne zadnja, ki je to storila. A takrat je bila najsvetlejši del njega samega, najtežje pričakovani del prihodnosti. Takrat je bila vse, nato je ni bilo več in zdaj je bila nič. ''Da, raje odidi Tamara. Tokrat tako, da te vidim. In hvala še za eno laž – zdaj vem, da je bila Jamie pravi razlog,'' se je spoznanje zasvetilo v njegovih očeh ob njeni reakciji, ko se je odločil, da ne bo pritiskal naprej in iz nje vlekel nadaljevanja. Ponudil ji je priložnost za enega od njenih spektakularnih odhodov in tokrat bo lahko na svojem hrbtu čutila njegov obsojajoči pogled, ko bo med njiju postavljala nujno razdaljo.