tag: elizabeth
note: začetki so moja šibka točka :s
razmišljala je o tem, kaj naj vključi v svojo diplomsko nalogo - torej, kaj naj napiše, kakšne slike naj naloga vsebuje, kako jo naj opremi - torej, prva stran ipd. če bi bila ob njej dolgoletna prijateljica elizabeth, za katero bi lahko rekli to, da je kar najboljša (bila). vendar so se njune vezi začele šibiti in sta začeli izgubljati stike, kasneje pa je sophie izvedela, da dekle več ne živi tukaj. vse skupaj jo je močno potrlo, saj je izgubila osebo, ki ji je pomenila skoraj največ na svetu. vendar sedaj ni imela časa za kakršnokoli obžalovanje ali premlevanje, zakaj se je vse skupaj zgodilo oziroma, kako. napisala je nekaj povedi o zgodovini v renesančni italiji in o tem, kje se lahko najdejo dokazi, kako lahko kaj najdemo pod zemljo. torej, je imela zraven tudi arheologijo. lahko je slišala vibriranje telefona, ki ga je hitro pobrala in se oglasila. ''kaj?!'' navdušeno se je nasmehnila in kemični svinčnik vrgla iz rok, s pisarniškim stolom pa se je odmaknila od mize, kjer je stal računalnik, kamor je tipkala besedilo. ''je to samo šala ali je vse skupaj..'' v trenutku ni imela komentarja. neka znanka ji je pravkar povedala, da je videla elizabeth v bližnji kavarni. no, bila je še vedno tam. hitro je vstala, pogledala na uro na računalniku, ki ji je pokazala štiri številke, 19:50, hitro shranila dokument, zaprla zvezek in si stran, kamor je pisala, označila s kemičnim svinčnikom. vse skupaj je pospravila na kup, računalnik pa še zaprla in ga izključila iz polnjenja. slekla si je belo, rahlo preveliko majico in si namesto nje oblekla oprijeto rdečo, na nogah pa so se že pojavila črne kavbojke, obula pa si je rdeče all starke. odhitela je na hodnik, kjer si je oblekla usnjeno jakno bele barve, si telefon zatlačila v žep hlač, prav tako majhno denarnico. zaklenila je vrata in stekla čez cesto, nekaj ulic naprej, dokler ni končno prispela v kavarno chelees's. bila je dokaj prazna, za razliko od včasih, vendar je bilo njeno stalno mesto, miza v kotu, zasedeno. lahko je opazila rjavolasko, ki ji je v tem trenutku kazala hrbet, zagotovo pa ni pričakovala srečanja s sophie. sprehodila se je do mize in počasi prisedla. ''si res mislila, da ne bom ugotovila?!'' ji je rekla navdušeno, podarila pa ji je velik nasmeh. ko je natakarica stopila do njune mize, jo je resno pogledala. ''dve kavi z mlekom.'' spet se ji je na obraz pokazal nasmeh, ko je pogledala k dekletu. ''kje za vraga si bila?''

[note: it's ok. hope mine works too ...]

Čeprav bi zvok njenih korakov ob kakšni drugi priložnosti, dejansko prijadral do njenih ušes, je bil Port Charles danes še posebej glasen. Ampak na žalost ne dovolj, da bi preglasil njene misli, ki so švigale od tega do drugega, predvsem pa primerjale mesto, kot se ga je spomnila pred odhodom in spremembe, ki so se zgodilo od takrat. Vrnila se je šele slab teden nazaj, a sedaj je bilo prvič, da je stopila iz svojega stanovanja. Upala je, da se bo vse povsem spremenilo, da mesta ne bo prepoznala, a je bilo enako, kot se ga je spominjala. Drevesa so rasla iz enakih mest, veje so plesale v enakem ritmu vetra, listi so šumeli v enaki melodiji. Ljudje so hodili z enako hitrostjo, govorili z enakim tonom, se smejali enakim šalam. Nič se ni spremenilo, čisto nič. Minilo je samo eno leto, ne vem zakaj je pričakovala, da se bo. Morda zato, ker je upala, da se bo lažje vrniti, če je ne bo vsaka malenkost spomnila na to, da je zapustila svoje življenje in to brez, da bi se poslovila. Samo odšla je, kot da ji ljudje, kateri so ji prirastli k srcu, ali obratno, bili nepomembni. Priložnost je bila zares neverjetna ali tako se je vsaj zdela, takrat. Zdaj pa, ko je počasi stopala po tlakovanem pločniku in so mimo nje drveli avtomobili, ki so dokazovali, da je Louisiana v teku z časom naprednosti, pa se je s vsako sekundo bolj spraševala, kaj za vraga je razmišljala. Koliko vsega je zamudila v tem letu … Le kaj vse je naredil njen brat, le kaj se je zgodilo s Sophie? Imela je toliko vprašanj, in sedaj imaš več kot dovolj časa, da nanje dogovoriš razen, če boš spet sprejela službo v neki državi bogu za hrbtom.
Pot jo je nanesla do majhne kavarnice v kateri je opravljala svojo prvo službo. Medtem, ko je še hodila v medicinsko fakultateto in si je morala plačevati študij, je sprejela tako rekoč vsako delo, za katero je bila plačana. Če bi se malo bolj potrudila bi morda celo bilo vredno, a za iskanje pozornosti je veliko raje počela slabe stvari kot dobre. Saj ni bila ona kriva, da je ob boljših dejanjih njena mama samo skomignila z rameni in prepustila pohvalo njenemu bratu. Bog, kako je sovražila te misli. Ne živi v preteklosti, se je opomnila kot skoraj vsakič, ko se je začela smiliti sama sebi. Raje je stegnila roko in odrinila steklena vata, ki so jo ločevale od notranjosti Chelsee's. Nasmehnila se je natakarju, ki je stal za pultom, s tem pa poskušala ignorirati vse poglede, ki so se obrnili k njej. Živčno si je popravila pramen skoraj črnih las za uho in sedla za mizo, ki sta si jo običajno delili z Sophie, njeno najboljšo prijateljico. Sedaj morda že bivšo najboljšo prijateljico, saj svetlolaska ni bila izjema od katere bi se Elizabeth poslovila. Ko je sedla je za seboj zaslišala šepetanje, čeprav ni razbrala vsega je vedela, da govorijo o njej. Nazaj je … morda pa v Afriki ni tako lepo kot menimo … kaj pa če jo je kakšen črnec napumpal … sploh s ene bi smela vrniti … Jamesovi imajo že tako dovolj pripisane sramote ... morda pa je postala kurba tako kot njena mater … Lahko, da so jo celo zaprli tam doli … Zavzdihnila je. Morda pa ni bilo tako pametno, da je prišla sem. To, da je odšla je bilo prav neumno, ampak preteklost je preteklost. Naj vstane in preprosto odide? Ne! Dvignila je brado in se samozavestno ter sproščeno naslonila nazaj iz žepa pa potegnila telefon. Pred letom dni bi pisala Sophie, zdaj je samo strmela v ekran. V mislih se je udarila po čelu, dokler ni spet zaslišala zvonček, ki je zacingljal, ko je nekdo vstopil. Telefon je odložila na mizo, a pogleda ni obrnila poti prišleku. Imela je nekaj čuden občutek, da je bolje, če ne ve. Ignoriraj problem, dokler ne izgine?
»Soph? Sophie? Kaj pa ti delaš tukaj … O, moj bog … K-kako si izvedela?« je zajecljala in se zastrmela v njene čokoladne oči. Njena čeljust je udarila ob tla, od presenečenja je pozabila zapreti usta. O, ja, pogrešala jo je. Bolj kot si je hotela priznati.
Čez obraz ji je zrasel nasmešek, ko je njena bivša (?) najboljša prijateljica naročila kavo kar za obe.  »Se še vedno spomniš?« je zamrmrala. Ko sta prihajali sem, sta vedno naročili kavo z mlekom. Ne glede na to, da so prodajali skoraj več vrst kav kot v Starbucku, sta vedno pili kavo z mlekom. Vedno. Res se ni nič spremenilo.
Njen nasmeh je malce zbledel ob naslednjem vprašanju. Odkašljala se je. »Ah, Soph, žal mi je. Nisem se mogla pripraviti, da bi se poslovila. Dobila sem ponudbo za službo, ampak vedela sem, da bi jo zavrnila takoj, ko bi se zavedala, kaj vse bom z odhodom izgubila. Še bratu sem samo napisala spočilo. Ah, aja, bila sem v Južni Afriki.« je hitela z opravičilom, nato pa samo povesila pogled. Ne, nekaj pa se je le spremenilo. »Oprosti …« je skoraj zašepetala.

tag: elizabeth
note: ...
privzdignila je obrv in premešala kavo, ki se je prikazala na njeni mizi. ''ker sem vsaj malo vljudna, sem se odločila, da ti izrečem dobrodošlico. no, izvedela nisem od tebe, kajne? res bi bilo lepše, če bi bilo tako, a ni.'' je rahlo sarkastično rekla in ji namenila bleščeč nasmeh. prikimala je, ob tem pa se naslonila na mehko, oblazinjeno naslonjalo stola. ''ah.. aha. vendar ne bi bil greh, če bi to izvedela tudi jaz.'' naredila je požirek vroče pijače, da se je malce stresla. ''ah, no, normalno da ti oprostim,'' je rekla bolj resno, a so kotički njenih ust še vedno kazali nasmešek. ni hotela izpasti neumno ob kakšnem ljubosumnem, jeznem vedenju. se je pač zgodilo kar se je, vendar je imela priložnost, da vse skupaj popravi. še vedno je samo gledala dekle, ki se ni dosti spremenilo, morda je bila izjema temnejša polt, ki jo je dobila od žgočega sonca v afriki. ''koliko časa približno te zdaj ni bilo? sama se ubadam z diplomsko nalogo in delom v knjižnici, zato čas teče tako hitro in sploh več ne najdem minute - skoraj - da bi si vzela odmor.'' skomignila je z rameni in ponovno naredila požirek, tokrat pa vzela še sladkor, ki je stal na krožničku. počasi je odprla vrečko rjavkaste barve in nekaj vsebine usula v kavo. ponovno je vse skupaj premešala in prekrižala noge. ''sem grem po novem skoraj vsak večer, ko imam čas,'' je rekla tišje in se razgledala po kavarni. ''bolj mirno je. čez dan tukaj mrgoli ogromno ljudi.'' hotela je narediti vtis, da je že malce bolj zrela, vendar se ni dosti spremenila. ''in s čim si se v afriki ukvarjala?'' radovedno jo je pogledala, ter držala ročaj keramične skodelice, kjer je ostalo le še nekaj kave, za največ tri požirke. za trenutek se je obrnila k točilnemu pultu, da je pomignila delavki, naj pride k mizi, da plača pijačo. iz žepa je potegnila temno denarnico, iz katere si je na dlan usula nekaj drobiža, ki ga je v mislih seštela, kasneje pa je ta že pristal v rokah natakarice, ki ji je kasneje vrnila nekaj odvečnega drobiža. ''hvala.'' z nasmehom je opazovala dekle, ki je kmalu šlo, ter spet pogledala elizabeth. ''...saj res! kaj te je sploh prineslo nazaj? dvomim, da bi bilo to domotožje.'' denarnico je dala v žep hlač, in si čez povlekla jakno, da jo je zakrila.

Kotičke ustnic je zavihala v hvaležen nasmešek, ko je k njima pristopila natakarica in na mizo položila dve skodelici s kavo. Pogled je vztrajno usmerjala v rjavkasto tekočino, da bi se izognila stiku s Sophinim očmi. V njej je bilo že več kot dovolj krive, ampak morala jo je pogoltniti, saj ni imela izhoda. Dolžna ji je bila, da vsaj odgovori na vsa njena vprašanja – iskreno. »Oprosti … Šele en teden sem nazaj … Čas nekako ni bil na moji strani.« je zamrmrala najverjetnejši izgovor. Ni poskušala prepričati Sophie, ampak sebe. Če bi zares hotela, bi jo lahko poklicala, če bi zares želela bi jo lahko obiskala takoj, ko je stopila iz letala. Pa ni. Morda zato, ker je bilo lažje, ko se je pretvarjala, da ji je vseeno, ali pa preprosto ni imela dovolj poguma za kaj takšnega. Vse življenje se je smehljala z veliko dozo lažnivosti, za katero je vedela le ona in stopiti pred svetlolasko, je bilo preveč hudo. Preveč slabo zanjo – vsekakor veliko preveč sebično, ampak Beth o tem ni razmišljala. Bilo je povsem nagonsko, da je bila v svojih mislih na prvem mestu, četudi tega nikoli ni želela. No, krivila je lahko svojo mater, če je to kakorkoli pomagalo.
»Vem … Morala bi izvedeti, ampak bila sem preveč osredotočena na to, da lahko odidem. Bala sem se, da bi me ravno ti lahko prepričala v nasprotno.« je prikimala. Z rokami je objela skodelico in jo ponesla k ustom. Vroča tekočina jo je nehote spomnila na vse trenutke, ki sta jih tukaj preživeli. Bila sta neločljivi, preprosto, kot rit in srajca. Tudi, če se nista videli cel dan in je bil njun urnik poln do zadnje minute sta odtrgali čas in se dogovorili za kavo. Pogovorili sta se o vsem mogočem in običajno je ura stekla tako hitro, da sta lahko nato šli samo spat, vse obveznosti pa sta preložili na naslednji dan in potem vse spet ovo na novo. V Afriki je najbolj pogrešala prav to, kako lepo je bilo z nekom spiti malo kave in za trenutek potisniti skrbi na stran.  No, tokrat ji tole ni najbolje uspevalo.
Skodelico je položila nazaj na mizo. Z dvignjenimi obrvmi je pogledala svojo sogovornico. Je ravnokar rekla, da ji oprosti? »Sophie …« Ni nadaljevala, samo nasmehnila se je, prvič po dolgem času zares iskreno. Ne bi smela biti tako presenečeno, že dolgo je razmišljala kako bo naredila vse, da se bosta vsaj oni dve vrnili na stari tir, če se že sama ne more. »Hvala.« je dejala in naredila nov požirek.
»Eno leto.« je odvrnila. Eno leto, tri mesece in 8 dni, če smo natančni, ampak približno eno leto. »Saj res, kako gre študij? Delaš v knjižnici?« je vprašala z zanimanjem. Naslonila se je nazaj in s pogledom premerila svojo (bivšo) najboljšo prijateljico. Tudi ona se ni veliko spremila. Vsaj navzven ne. In če se je, potem je upala, da le na  boljše. Če komu, potem je Sophie želela le najboljše, toliko nesebičnosti je le premogla. »Oh, da. Vidim, da se je malce umirilo. Verjetno je večina preveč zaposlena in se preprosto ustavi v Starbucku, nato pa nadaljuje svojo pot.« je prikimala. Osebno je raje sedla in kavo spila v miru. Odkar je prišla iz Afrike pa še bolj.
»Tam sem dobila delo kot medicinska sestra. V bistvu sem uspela nekajkrat celo delati kot zdravnica.« se je pohvalila. Južna Afrika je bila neke vrste pobeg iz vseh težav, ki so se nabrale, a ob enem je bila to izjemna izkušnja za njeno kariero.
Počakala je, da je Sopie plačala njuno kavo nato pa se nasmehnila. »No, hvala. Morava se kaj dobiti, naslednjič jaz častim.« je rekla in naredila še zadnji požirek kave. »No, po eni strani. Moje delo v Afriki je trajalo eno leto, čeprav bi lahko ostala dlje. Ampak Port Charles je moj dom, nekaj me je vleklo nazaj.«