junij, 2000
Mami mi že cel teden obljublja, da bova šli v knjigarno, ampak vedno pride nekaj vmes. V hiši vlada čudno razpoloženje, sovražim ko se držimo vsak zase in noben ne pove kaj ga teži. Včeraj sem slišala mami in atija v kuhinji šepetati, vem da se nekaj pripravlja, mogoče sta povedala Brianu, zvečer ga bom vprašala za kaj gre. 
Z Brianom sva se skregala, vsi vedo kaj se dogaja le jaz ne. Sovražim, ko mi rečejo, da ne bom razumela ker sem premajhna. Vzdušje v hiši je vedno slabše, včasih smo bili vsi dobre volje, mami je vedno več zdoma in še vedno me ni peljala v knjigarno. Savannah, moja prijateljica mi je povedala, da se je isto dogajalo pri njej doma preden sta se njena starša ločila. Upam, da to ni res.
Končno sva šli v knjigarno, mami izgleda utrujena in bleda. Imeli sva se zelo lepo, rada imam knjige in še raje preživljam čas z mojo mamo, všeč mi je kako zasvetijo njene oči, ko v roke vzame novo bukvo. Nočem, da gre ona in nočem da odide oče. Sita sem tega in želim da se pogovorimo. Nočem biti več edina, ki ne ve za kaj se gre. Če se bosta moja starša ločila imam pravico izvedeti.
avgust, 2000
Mami me je danes pobrala v šoli in me peljala v knigarno. Kupila mi je novo knjigo za moj deseti rojstni dan. Začela sem se jokati in ji govoriti, da nočem da se z očetom ločita in da bi v zameno kupuje darila. Ko me je pomirila mi je povedala resnico. Že samo, ko pišem o tem se mi trže srce. Mami je bolana. Ima bolezen, ki jo lahko zdravijo a obstaja tudi možnost, da se ne bo izvlekla. Sovražim sebe, ker sem jo razžalostila, ko me je vzela v naročje sem videla v njenih očeh solze. Po poti domov je mami klicala ravnateljica, Wade je spet udaril sošolca. Utrujeno je zavzdihnila, želela sem ji pomagati...ampak ji ne znam. Strah me je.
januar, 2001
Danes je bil pogreb. Mami je umrla. Nikoli več ne bom pisala. Sovražim ta dnevnik, spominja me nanjo. Sovražim mestno knjigarno. Sovražim sebe, sovražim to, da iz sebe nisem mogla povleči niti ene besede, glasa, solze. Žalostna sem in jezna. Ne bi nas smela zapustiti.
avgust, 2006
Ne morem verjet, da spet pišem dnevnik. Danes je moj 16. rojstni dan in s sošolkami načrtujemo žur v parku. Včeraj sem jih slišala klepetati in vem, da pripravljajo nekaj posebnega oh, komaj čakam. Upam, da pride tudi Nate, prejšnji vikend smo bili skupaj v parku in rekel je, da sem lepa. Razmišljala sem. Ne vem, če je to le obdobje, posledica pubertete ali kaj ampak želim se spremeniti. Minilo je pet let od mamine smrti in vsi so nekako že nadaljevali medtem, ko jaz še vedno živim v preteklosti. Čas je za spremembe.
maj, 2007
Na živce mi gre, da sem edina ženska v družini. Vsi so preveč zaščitniški. Nisem mami in nikoli ne bom. Mami je mrtva.
junij, 2007
Naredila sem si moj prvi tatu. Slon v boi je in imam ga na prsnem košu. Mali princ je bila prva knjiga, ki mi jo je mami prebrala. Nikoli si ne bi odpustila, če bi kot vsi ostali najstniki imela butast tatu, ki ne predstavlja nečesa. Bratom želim dokazati, da ne potrebujem njihove zaščite. Letos bom imela 17 let in ne potrebujem več nikogar, ki bi me obvaroval. Na živce mi gre, ker še vedno mislijo, da imam deset let. Čeprav navzven kažem, da sem uporniška, še vedno najraje preživljam čas v knjigarni, oh tisti prostor je čudovit, poln spominov in... Mislim, da bom kmalu pripravljena spati z Natom čeprav najine zveze nisva še uradno potrdila in to večinoma zaradi mojih bratov. Bojim se, da se bodo spravili na njega, še posebej ker nima ravno bleščečega ugleda. Ampak me ne zanima, prej ko bodo videli, da nimam več deset let toliko bojše.
avgust, 2007
Nate je prekinil vse stike z mano. Videla ga nisem že cel mesec in ne vem kaj se je zgodilo. Bila sem že pripravljena, da bi končno spala skupaj ampak kot izgleda to tega ne bo prišlo. Če izvem, da so pri tem imeli kaj moji bratje ali oče bo prišlo do resnih sprememb. Sita sem tega sranja. Aja, prejšnji vikend sva s Kate šli v nek bar in spoznali dva tipa, ki sta nama plačala pijačo. Nisem mislila, da je tako dobro biti pijan. Mogoče sem bila celo srečna, ali pa mogoče je zaradi tega Nate prekinil z mano.
junij, 2008
Končno sem maturirala in končno se bom za nekaj časa rešila domačih. Odhajam v Evropo preden se bom spet zaprla v sobo in med knjige. Po eni strani se veselim, vse kar sem si vedno želela je delati s knjigami in to bom končno lahko počela takoj ko končam študij.
september, 2008
Evropa je bila zakon. Lahko pa bi pričakovala, da se bo zgodilo to kar se je. Po mestu se šušlja, kaj pa drugega... vsi vejo kaj sem počela v Evropi in seveda se vedno najde kdo, ki zraven doda še marsikatero sočno podrobnost in malenkost, ki pa spremeni celotno zgodbo. Včeraj sem slišala, da sem baje bila v trojčku, da me je zaprla španska policija in da sem zagotovo noseča z neznano kom. Nekaj je zagotovo res, izgubila sem svojo nedolžnost, poskusila marsikatero stvar in izkusila čudovitost alkohola. Vse kar lahko rečem je, da po tem malem potovanju ne bom nikoli več ista. Evropa te spremeni.
december, 2010
Oče dvomi v vse moje odločitve. 'Vem, da imaš rada knjige ampak ne bi bila raje pravnica ali pa zobozdravnica?'. Imam občutek, da se ves čas kregava, včeraj sem kričala nanj, da nisem mama in vem, da sem ga prizadela a preprosto ne morem se več pretvarjati. Želim biti jaz. Poskušam ohranjati mojo skrivnost čeprav se mi zdi, da vsi vejo za moje težave z alkoholom. Zdi se mi, da je ravno moja družina kriva, da sem tako razdvojena. Vse kar rabim je družino h kateri se lahko zatečem, oni se pa ne zavedajo, da ravno to, da me tako priklenijo nase odriva proč od njih. Tega ne prenesem več. Kreteni.
marec, 2012
Končala sem študij, delo imam, kaj bi si človek še želel? Tega nisem povedala nikomur, prejšnje poletje sem imela afero z poročenim moškim. Nenehno mislim na to tudi če je minilo že toliko časa, nisem zaljubljena, šlo je le za seks ampak ne morem pobegniti občutku, da se bo vse to vrnilo. Dobila bom brco v rit, od karme in ta ne bo nežna. 
novo leto, 2012
Poskušala bom biti boljša oseba, kar počenem je naravnost bolano, namreč spet se videvam s tistim moškim. Strah me je, da ljudje izvejo, name nikoli več ne bodo gledali enako in moj nedolžen obraz tokrat  ne bo pomagal. Spet sem začela piti in večkrat v sanjah vidim mamo. Vsako jutro, ko pridem v knjižnjico se spomnim nanjo in kot, da to še ni dovolj me nanjo neprestano spominjajo someščani. "Saj si cela mama!" in "Moja teta je tudi imela raka, res grozno...ampak si pa kot mlada Cynthia!". Vem, da če bi bila mami tu ne bi bila zadovoljna s tem kar se je zgodilo z njeno punčko. Rada bi da spomin na njo ostane a nočem, da ta spomin nosim jaz. Že celo življenje se trudim ne biti ona ampak vedno bolj verujem v rek 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in kot zgleda temu nikoli ne bom mogla pobegniti čeprav si tako želim.