ADAM HARRY WESTERMARK

-

26 • JOURNALIST • IAN SOMERHALDER

Res ne vem, zakaj se vam moram predstavljati, če me pa že vsi poznate ali pa vsaj načeloma. Sem Adam, princ in kreten v enem, kar še mene tako zelo impresira, druge pa verjetno še bolj. Saj vem, saj vem.. ni mi potrebno pridigati o tem, da bi se mogel letom primerno obnašati, ker – roko na srce - ne boste s tem prav nič dosegli. Samo čas boste zapravljali kot vsi tisti, ki se z mano družijo – ali kako že pravijo. Ampak resno, če od mene pričakujete neko zanimivo, idilično zgodbico, o tem, kako je moje življenje eksaktno tistemu, ki ga ima Princ Na Belem Konju iz Sneguljčice, je mislim, da je bolje, da še ta trenutek zbežite stran ali pa si nabavite kup robčkov za cmerave cmere.

Veste, moja življenjska pot se ni dosti razlikovala od življenja navadnih smrtnikov – če seveda izvzamemo moje otroštvo, kjer se je pravzaprav tudi vse začelo. Pravzaprav sem si že od nekdaj želel enostavnejšega, preprostejšega življenja - da bi na svetu obstajali samo jaz in viski. Žal pa me je dolga leta spremljalo vso sranje, ki je nekako povezano z delovanjem naše družine - nikoli nisem bil posebno navdušen nad zgodovino kraljevega rodu, ki so mi jo straši že od rojstva pripovedovali namesto pravljic za lahko noč, pa vse tiste učne ure, kjer so naju z bratom učili lepega vedenja in razne družinske večerje, ki so bile mimogrede vedno tako preveč ceremonialne, da ne upam niti pomisliti na njih. Bilo je grozno, veste, ampak tega se v bistvu zares zavedam šele zdaj. Recimo, da sem bil takrat iz povsem drugačnega testa - bil sem pridne, poslušne sorte, vedoželjno sem nos vtikal vse stvari, ki so se dogajale okoli mene. V vse, razen v dobro znano dejstvo, da bom nekoč postal kralj. Ampak saj, nekoč sem se še celo jaz navduševal na tem, kdo bi si mislil. Toda takrat se je tudi moj pogled na svet izredno drugačen.. lahko bi rekel, bolj optimističen. Z bratom sva živela skoraj idilično življenje, ničesar nama ni zares manjkalo - hodila sva v šole kot vsi ostali, ocene sva dobivala kot vsi ostali, vse sva počela.. kot ostali. No ja, če izvzamem par resnično bednih stvari, ki so naju učili doma, sva se imela prav fino vsa ta leta. Potem pa se je nekaj zgodilo, ne vem točno kaj, ampak o tem ne rad pripovedujem, rečem lahko le, da je bil tisti prehod iz osnovne v srednjo šolo - takrat, ko so naju poslali v nekakšen bedni internat, pravzaprav, prelomnica mojega življenja. Z bratom si nenadoma nisva bila več tako blizu - imela sva drugačne interese, družila sva se z drugačnimi ljudi, srečevala sva drugačna dekleta. In tu se zgodba konča, bi rekel - resnično ne bi rad govoril o tem, kako mi je neko dekle zlomilo srce in me naredilo takšnega kot sem danes. Saj, res.. kdo sploh sem? Hm, prasec, kreten… ali nekaj takšnega. Ljudje, ki ne poznajo mojega natančnega porekla, me pač tako označujejo, jaz pa se za to ne zmenim preveč. Sem takšen kot sem, pika. In mimogrede, ljubezen je res nekaj kretenskega, jaz pa zelo pogrešam brata, natančneje mojega dvojčka, ki so pred leti ubili neki idioti. Saj še zdaj ne morem verjeti, da se je to resnično zgodilo, priznam pa, da je del krivde tudi moje. Ampak saj veste, življenje je bedno in potem umreš – mar res nisem še tega omenil? No, zdaj veste. Adios amigos

CHRISTINE ?! • A LOT • PM WILL DO