GAEL TREVOR MCKINNELY

-

23 • WAITER • KIT HARINGTON

"gael je dober fant," vam bodo rekli. "gael ni prav nič kriv za to, kar se je dogajalo," vam bodo rekli. "gael ni storil ničesar narobe." gael prav tako ni storil prav nič prav, to je tisto, kar bodo pozabili reči. za to, kar sva morala dati skozi marione in jaz, bi tistemu umazanemu prascu, ki ni bil nikdar vreden naziva 'oče', moral zobe zabiti v lobanjo, dokler ne bi izkrvavel. seveda nisem storil ničesar. kot kakšna neumna kuzlica sem ždel tam in dovolil, da se je dogajalo toliko gunsnih stvari.. da sva poslušala, kakšna kupa nevrednega gnoja sva, med tem ko.. najin foter je bil ogaben prasec in prav nič narobe se mi ne zdi, da je na koncu končal, kot je. prav je, da ga je pospravilo prekomerno pitje, če ga že midva nisva bila sposobna. ta umazan prasec si prav nikdar ni zaslužil naziva očeta. ta umazan prasec bi moral tisti dan, ko sva se midva rodila, umreti. ne pa mami. z mami bi bilo gotovo vse drugače.

en lep spomin na otroštvo imam. ko sva bila stara enajst ali dvanajst sva šla čez poletje v kolonijo. na florido, v naples. ne vem, mislim, da je to organizirala lokalna šola, kamor sva hodila, in stari je bil presrečen, da se naju je lahko za mesec dni znebil. razdeljeni smo bili po sobah, dekleta skupaj in fantje skupaj in čeprav sva prosila, nama niso dovolili, da bi spala v skupni sobi. zato sva nekega večera pobegnila, vzela sva svoji spalki in se izuznila mimo informatorja na vhodu in prehodila nekaj kilometrov v smer zahajajočega sonca, dokler nisva pristala na plaži. tam sva sedla na vrh, pod palmova drevesa, in se zavlekla v spalki. zvečer se je na nebo prikradla polna luna - morda ni bila polna, morda sem si samo zamislil tako - in voda je pričela plimovati in marione sem razložil tistega nekaj malo, kar sem razumel o moči lune nad vodo. privila se je k meni in držal sem jo, ker se mi je zdelo, da jo morda zebe, in gledala sva valove, ki so se počasi dvigali k nama in se pogovarjala o vsem, česar sva se utegnila spomniti. nekaj ur sva bila popolnoma sama, svet ni obstajal. potem so naju našli zaskrbljeni vodiči in naku okregali in naju spremili nazaj do doma, kjer so naju od takrat naprej veliko ostreje nadzorovali.

stari je umrl oktobra pred osmimi leti. bila sva sama doma, oba sva trepetala pred njegovim vnovičnim prihodom; samo, da ga ni bilo. skupaj sva se zavlekla v posteljo, ker naju je bilo strah. ko se je vračal pozneje kot ponavadi, je bil samo toliko bolj pijan kot ponavadi in spomnim se, da se mi v tistem času še vedno ni zacelilo zlomljeno rebro, zato bi se lahko posral ob misli na to, kaj vse bi mi utegnil storiti. do takrat nama je obema odvzel svobodno voljo, vsakršno dostojanstvo, ki bi ga otrok moral imeti, slehern lepi spomin na otroštvo. potem pa se preprosto ni vrnil. naslednji dan se je popoldne na vratih oglasila policija, spomnim se, da je bila sobota, in prijazna socialna delavka nama je vse razložila. nihče od naju ni jokal. socialna delavka je razumela, zakaj ne.

marione je prva dobila nove skrbnike. rekli so nama, naj bova srečna, če bo katerikoli od naju dobil novo družino, ker da se pri taki starosti skrbnikov nikdar ne najde. da naju, kot dvojčkov, gotovo ne bodo vzeli obeh. vseeno sva mislila, da se bova raztrgala na pol, ko so jo vzeli. zdelo se je, kot da sva edina na svetu, vedno sva bila edina na svetu, vedno sva bila skupaj; midva proti vsem okrutnostim sveta. potem sva bila naenkrat sama in čeprav sta bili najini družini prijetni, je bilo naravnost mučno živeti tako. moja nova mama je bila ženska velikega srca in večkrat mi je rekla, da ji je žal, da ni prišla prej, ker da bi vzela k sebi tudi marione, ker mi toliko pomeni. moj brat, moj krušni brat, stan, je bil moje starosti in večkrat mi je rekel, da bi bilo lepo, če bi skupaj odraščala. po malem sem si to začel želeti tudi jaz. mama je nekaj malega vedela o vseh zlorabah, ki so se mi zgodile, a o tem nikoli ni govorila pred menoj. nekoč sem šel sredi noči na vece in šel sem mimo dnevne sobe, kjer je govorila s krušnim očetom (ta je bil prijeten mož, veliko je kadil pipo in star je bil dvakrat toliko, kot mama, a imel jo je zares rad) in kjer mu je povedala, da je ta deček božji čudež, če lahko deluje, kakor deluje, po tem, kar je dal skozi. potem sem jo pričel imeti bolj rad, a istočasno sem se počutil, kot da je nad menoj držala dobronamerno sekiro, s katero bi lahko zdaj zdaj usekala. zato sem se odselil takoj, ko sem dopolnil osemnajst let in ko sem se lahko zaposlil. dve leti sem delal v pekarni blizu centra mesta, potem pa sem dobil še nočno službo kot natakar v klubu. potem so tisto pekarno zaprli in še čez dan sem se zaposlil v kafiču, da sva lahko z marion dobila streho nad glavo in zaživela skupaj.

moja največja želja je bila, da bi postal pisatelj. nekoč sem še mislil, da bom morda lahko nekoč študiral. saj veste, angleščino in literarno teorijo ali kaj podobnega, še sam ne vem. ko sem bil majhen, sem ekstremno slabo bral. nisem znal naglaševati besed in včasih sem se pri kompliciranih besedah prestrašil. preden sem pristal pri krušni družini, sem se kakšnih petdeset besed naučil čisto narobe. krušna mama me je vedno učila. vedno je govorila, ne, ne tako, ampak tako. počasi sem se naučil. potem sem želel več. cel kup je imela knjig, največjih svetovnih klasik, ki sem jih kmalu pričel požirati. potem sem pričel pisati ta kup sranja. včasih obrnem knjižico in se ozrem po teh spominih in si mislim, o bog, moral bi si omisliti drug sanjski poklic.

ROSEMARY • A FRIGGIN LOT • PM IS PERF