for teresa ! there are around 800 words for you. i like this two already


lahko bi vedel, da se je cel teden dobrega spanja zdel preveč neresničen, da bi bilo res. vedno je bilo eno in isto. že ko je pomislil, da ga bodo neprijetne sanje dokončno pustile pri miru, se je tiste noči spet ponovilo. ponovno se je znašel dvignjen na svoji postelji, popolnoma premočen od potu in za trenutek je skorajda lahko zavohal vonj po zažganem. kot že tolikokrat poprej ga je tudi tiste noči iz spanca prebudila nočna mora o očetu in njegovi smrti. pred očmi so mu še vedno poplesovale slike iz sanj, tako žive, kot bi gledal resnično dogajanja. ali pa vsaj zelo dobro posnet vojni film. medtem, ko se je njegovo razbijanje srca počasi umirjalo, je njegov obraz strmel skozi okno, kjer je mesec še dobro svetil na nebu. njegov pogled je za trenutek zataval na uro na njegovi nočni omarici. pol petih zjutraj. počakal je toliko, da se je njegovo telo nehalo tresti, preden je stopil na noge in se počasi prebil do police ogromnega okna, ki je gledalo proti morju. še vedno tresočih rok počasi prižgal cigareto, katerih paket je dobil iz bližnje omare, in šele ko je v pljuča potegnil pomirjajoč dim, se je njegovo telo zopet počutil normalno.

pet ur zatem, po obilnem zajtrku, jutranjemu teku in dolgemu tuširanju, se je odločil da odide na sprehod do obale. skrivnostno bučanje vetra ob stiku z razburkanimi valovi ga je vedno znova pomirjalo. današnji dan je bil sicer sončen in topel, tako da bo morje verjetno mirno, toda kljub temu je bil to eden od njegovih najljubših krajev. tam se je lahko popolnoma prepustil mislim in tja je ponavadi zašel, ko se je odločal o čem pomembnem. sedaj pa je rabil le čas, da si zbistri mislil. nase je navlekel staro trenirko in superge, preden je zapustil svoje stanovanje pa si je čez glavo še potegnil kapuco. tak se je usedel v avto ter se zapeljal do bližnjega parkirišča ob morju.

z enim pogledom na obalo je ugotovil, da očitno ni bil edini, ki je razmišljal o tem, da je ta dan prelep, da bi ga preživel v notranjosti. a ni bil ravno pri volji gibati se med množico neznancev – no, v tako majhnem mestu si sicer nekomu redko lahko rekel neznanec – zato se je odpravil do dela obale, za katerega je vedel, da ne bo ravno nasičen z ljudmi. spustil se je po poti, ki je vodila po plaži in se rahlo nasmehnil. to je bilo tisto, kar je želel. končno mu ni bilo treba prestavljati se med številnimi telesi, ki so ležale na sončnikih in se izogibati številnim družinam, ki so na obali priredile piknike. rahlo je v pozdrav pokimal sosedoma, ki sta se namenila mimo njega, po potki nazaj na tisti bolj popularni del plaže in se ustavil le nekaj metrov od obrežja vode. opazoval je valove, ki so se pomikali proti njemu in kmalu bi naredil korak naprej, če ne bi na očeh začutil toplih dlani. rahlo zmedeno je presenečeno obstal in skorajda se je že z rokami stegnil proti rokam, ko je zaslišal glas. ni ga prepoznal a kljub temu mu je bil nenavadno znan. ko so mu roke spet dovolile pogled, je s kotička očesa za sabo opazil dekle, a je še vedno ni prepoznal dokler ni stala pred njim.

za trenutek jo je pomislil, kdaj jo je nazadnje videl. je bilo res takrat, ko mu je povedala da je noseča? ta misel ga je za trenutek prešinila, potem pa se je zavedal, da skorajda odprtih ust zija vanjo. »teresa,« je uspel dahniti njeno ime in za trenutek se mu je zdelo, da to ne more biti resnično. gotovo je kakšna nova oblika njegovih mor. ampak ne, teresa je resnično stala pred njim in verjetno je s tem, ko iz sebe že skorajda pol minute ni mogel spraviti normalne besede, izpadel kot največji bedak. »teresa, teresa…,« je ponovno ponovil njeno ime in se tokrat ob tem zasmejal in zmajal z glavo. »enako bi lahko rekel zate. nenazadnje nisem bil jaz tisti, ki je pobegnil v italijo,« je dejal ter se rahlo nasmehnil. »nisem vedel, da si prišla nazaj,« je dodal in se obenem spraševal, kako je lahko tako mirna. glede na to, da se je takrat odpovedal njej in otroku, bil od nje nekako pričakoval bolj hladen tuš, kot pa tak vesel pozdrav. nekaj se mu za hip ni zdelo povsem v redu, a že trenutek kasneje je te misli odrinil na stran. »kaj, a si ne zaslužim boljšega pozdrava kot je to?« je vprašujoče dvignil obrv in se namuznil. če ona ni držala zamere, je ne bo niti sam. že hip kasneje se je znašel popolnoma zraven nje in se za hip zastrmel v njene oči, preden so se njegove roke za trenutek ovile okoli njenega telesa in ji je na lice pritisnil poljub.

for teresa ! there are around 850 words for you. haha i love how clueless he is about the baby :]


včasih se je bilo lažje pretvarjati, kot pa se soočiti z realnostjo. in tako se tudi ryan ni kaj pretirano obremenjeval zakaj je teresa nekega lepega dne izginila iz mayberrya. njemu je bilo tako še lažje, saj je vedel, da mu je nikakor ne bo lahko dan za dnem gledati in se spraševati, če je naredil napako. no, sicer pa je bil že takrat prepričan, da je bil njegov predlog, splav, najboljša možnost za oba. sam nikakor ni bil pripravljen dan za dnem menjevati plenice, in kaj, se poročiti z dekletom, s katerim je do tedaj le nekajkrat spal in ni čutil kakih pravih čustev, dokončati srednjo šolo in sprejeti kakšno zanikrno službo ter tako živeti reven kot cerkvena miš do konca svojih dni? da, splav je bila vsekakor prava odločitev, je sedaj dokončno vedel pravi odgovor, ko je zrl v te skorajda že pozabljene oči. če bi se odločil drugače, sedaj ne bi bil profesionalni nogometaš, teresa pa ne bi bila uspešna pisateljica. ja, mesto je bilo majhno in četudi te ni zanimalo, je slišal marsikatero govorico o tem, da je teresa očitno postala pisateljica. torej je to pomenilo zmago za oba, kajne?

v srednji šoli je bil popolnoma neodgovoren in ja, moral je priznati, da je prevečkrat izkoristil marsikatero naivno dekle. ena od teh je bila tudi teresa. seveda mu je bila po svoje všeč, nenazadnje ne bi pristala v njegovi postelji, ampak takrat mu je svet dobesedno ležal pod nogami. bil je priljubljen med sošolci in izvrsten nogometaš, kar ga je izstrelilo na vrh lestvice najbolj zaželenih. želel je imeti vse in to takoj, tako da pravzaprav ni dal niti teresi, niti sebi, priložnosti, da bi se lahko navezal nanjo in bi se tisti skok v posteljo razvil v kaj več. naslednji dan je bil že pripravljen na nove avanture in verjetno bi bila rjavolaska že zdavnaj pozabljena, če ga ne bi nekaj tednov kasneje presenetila z novico o njeni nosečnosti. zanj je bilo življenje zabava in takrat resnično ni želel razmišljati o otroku.

verjetno ga ne bi smelo presenetiti dejstvo, da je bil odgovoren za njen pobeg v italijo. »zakaj? je bila srednješolska nosečnost tako velika sramota, da si morala pobegniti? saj živimo v 21. stoletju. če ženska naredi splav je že davno ne več kamenjajo in zmerjajo s čarovnico,« je skomignil z rameni, saj nikakor ni želel pristati na to, da je morala zaradi njega v italijo. mogoče ji res ni bil v oporo, ampak če se on zaradi tega dejstva ni skrival, se ne bi smela niti ona. takšno je vsaj bilo njegovo razmišljanje o vsej tej zadevi. »torej si se za vedno vrnila nazaj v domov, hm? no, v tem času vsekakor nisi zamudila nič posebej zanimivega. mayberry je še vedno dolgočasno mesto, kjer je najbolj priljubljena dejavnost meščanov opravljanje življenja sosedov,« je zavil z očmi in se zasmejal. »sicer sem pa slišal, da ti v tem času ko te ni bilo tukaj, nisi kaj prida lenarila. pojavljale so se nekatere govorice da si začela pisati knjige…?« je vprašujoče dejal ter jo radovedno pogledal.

verjetno je bilo rahlo nesramno od njega, da se je pretvarjal kot da temna preteklost ne obstaja. ampak to je bilo lažje, kot pa pogovori o tem. sploh pa ni vedel, kaj bi ji lahko rekel? se ji opravičil, da ji ni bil bolj v oporo? mogoče, ampak zgledalo je, kot da je teresa že pozabila na njegova ne preveč priljubljena dejanja takrat. »ah, končno sem dočakal. glede na to, koliko nasmeškov sem že videl v teh nekaj minutah od tebe, sem že začel razmišljati da se tista najina srednješolska prigoda sploh ni zgodila. pa se je sedaj vendarle prikradla razpoka v to tvojo prijaznost,« je namuznjeno pripomnil in njej komentar. »ampak ja, sreča zame,« je še odvrnil in se za nekaj trenutkov zazrl vanjo, preden je spet spregovoril. »ampak, zakaj bi se morala gledati kot pes in mačka, ko pa je vsa ta drama že za nama? naredila si, kar si mislila da je prav, in jaz te pri tem popolnoma podpiram. sploh pa, če si nazaj in domnevam, da se bova videla večkrat, bi lahko zakopala bojno sekiro, kaj pravši, hmm?« je predlagal in se zastrmel vanjo. nenazadnje je očitno odrasla v popolnoma razumno dekle in zakaj bi si oba dneve pokvarila s sovražno nastrojenostjo drug do drugega?

»ah, ne skrbi, mislim da so v mayberryu trenutno na vrhu tatinske lestvice prej kakšni traktorji kot pa kolesa,« se je zasmejal in prikimal. »seveda, z veseljem. med potjo mi lahko zaupaš kaj si delala zadnja leta, ko te ni bilo na spregled na teh mestnih ulicah,« je predlagal in ji gentlemansko ponudil komolec, da bi se ga lahko oprijela pod roko, medtem ko bosta stopala po ne najbolj stabilnih peščenih tleh. »mislim, v najinih srednješolskih letih nisem bil najbolj obziren do tebe, priznam, ampak sedaj obljubljam, da ti bom posvetil vso mojo pozornost,« je rekel in jo ošinil s pogledom, preden se je zastrmel v pot pred njima. »verjetno je bilo tvoje življenje v italiji precej bolj razburljivo, kot pa življenje v tem zanikrnem mestu, kaj?«

for teresa ! there are around 850 words for you. uff sori za pozen odgovor =/

»hej, mislim da ti nikoli nisem kakorkoli namignil ali dal vedeti, da sva v zvezi. če dva nekajkrat spita skupaj še ne pomeni, da hodita, to bi pa že lahko vedela. ampak ja, vem da to nikakor ne opravičuje tega, ampak res ne vem kaj si sploh pričakovala od mene. nenazadnje sta za napako potreba dva, veš?« se je rahlo namrščil in zavzdihnil. »sploh pa, misliš da je bilo meni tako zelo lahko, kot si misliš, da mi je bilo? lahko ti zagotovim, da mi ni bilo niti najmanj. mogoče sem bil res cepec na kvadrat, ampak nisem želel da bi otrok obema uničil življenje. ne samo meni, tudi tebi, teresa. in če niti sedaj ne vidiš, da sem ti hotel samo dobro, potem očitno nikoli ne boš spregledala,« je dodal in zamišljeno brcnil v večji kamen, ki se je znašel na njegovi poti med mivko. »in verjemi mi, če bi se izvedelo, da sem takrat zaplodil otroka bi šla moja kariera definitivno po zlu. dvomim da bi me kdorkoli koval v zvezde,« je zamrmral in zmajal z glavo, češ, pustiva take stvari pri miru. »sploh pa, saj te nisem prisilil v seks. kadarkoli bi me lahko zavrnila in tvoje življenje se ne bi tako zelo zakompliciralo. sploh pa, lahko bi vsaj namignila da ne jemlješ nobene zaščite, pa se to mogoče sploh ne bi zgodilo,« se je obregnil. navsezadnje ga je že vse od takrat glodal ta majhen podatek, da je očitno sploh ni motilo, da spita brez prave zaščita.

»ah ja. kdo bi si mislil da je lahko nekdo tako nesramno dobro plačan samo za to, da teka za žogo, kaj?« se je potem vseeno zasmejal in zmajal z glavo. »nikoli si nisem mislil, da mi bo kdaj dejansko uspelo kaj takega. ampak saj veš da nikoli nisem bil za učenje in če sedaj pomislim, da bi moral izbrati študij in drugo kariero… sploh nisem prepričan, če znam delati karkoli drugega. verjetno bi končal kot prodajalec v marketu ali mehanik,« je odvrnil in se nasmehnil. »aha, torej ne moremo pričakovati kakšne nove knjige v prihodnosti?« je radovedno dvignil obrv in se zazrl vanjo. »sicer nisem ravno navdušen bralec, ampak verjetno bi se potrudil prebrati vsaj prvo poglavje tvoje knjige,« je v šali pristavil in ji pomežiknil.

nekaj trenutkov jo je radovedno opazoval, potem pa se je nasmehnil in zmajal z glavo. »no, vsekakor sem vesel, da sva očitno razčistila karkoli je že bilo. preteklost je preteklost in ne vem zakaj bi se obremenjevala s tem, ko pa imaš očitno pred sabo povsem svetlo prihodnost,« je skomignil z rameni. »ampak me veseli, da si se odločila priti nazaj. tako da upam, da sva lahko sedaj, ko ni nobenih zamer med nama, spet prijatelja. no, saj domnevam da v tistih časih nikoli nisva bila prava prijatelja. lahko pa sedaj popraviva to najino napako iz preteklosti, kaj praviš? ali misliš da ne bi mogla biti prijateljica z nekom, ki ti je pri sedemnajstih zaplodil otroka?« je napol v šali napol zares vprašal ter jo radovedno pogledal. vprašanja, ki je sledil, nikakor ni pričakoval. »če bi te podpiral, če bi otroka obdržala?« je ponovil in se za trenutek zazrl vanjo, preden je odmaknil pogled proti morju in skomignil z rameni. »po pravici povedano, ne vem. če bi se kaj takega zgodilo sedaj, sploh ne bi bilo vprašanje, ampak pri sedemnajstih… verjetno res ne. sploh če pomislim, da sem bil svetovni bedak v tistih letih,« se je rahlo namrščil ter se potem ob njenih besedah nasmehnil. res je, njegova bojna sekira sploh ni obstajala.

»če sva že pri tem… mislim da nobene nisem imel zares rad. vedno je bilo vse tako zelo površno in … verjetno zavestno nisem dopustil, da bi do koga gojil res globoka čustva. precej žalostno, kajne?« se je kislo nasmehnil, a samo on je vedel, kaj je tisto, kar res tičim za tem njegovim obnašanjem. ob tem se je rahlo zamislil in skorajda preslišal njene besede, preden se je nasmehnil in prikimal. »očitno ti vseeno ni bilo tako hudo. in teresa, res si resnično želim, da bi se ti uresničile vse želje, ki jih imaš v življenju. iskreno. po vsej tej drami okrog otroka res upam, da ti je končno posvetila srečna zvezda,« se je nasmehnil, ne da bi jo ob tem zares pogledal, čeprav je bil to verjetno najbolj iskren stavek, ki ga je v tem času izgovoril. »jaz in tujina? nekaj časa sem razmišljal tudi o tem, a na koncu me je boljša priložnost čakala prav tu, doma. in če sem spet popolnoma iskren… tujina me kar malo plaši. raje vztrajam tu, ko vem da sem dober, kot pa da bi odšel v tujino in bil ena od neštetih ničel, ki sedijo na rezervni klopi,« je skomignil z rameni. verjetno je bil slišati kot popoln luzer, a nekako se mu je zdelo, da je lahko ob rjavolaski popolnoma sproščen. »sicer pa, kako pa kaj ljubezen? si že spoznala svojega princa na belem konju ali ga še iščeš?« je potem raje zamenjal temo ter jo z nasmeškom pogledal od strani. »nekako domnevam, da te je izkušnja iz preteklosti naučila, da se izogibaš tipom kot sem jaz?« je napol v šali vprašal ter jo pogledal.

včasih žensk resnično ni mogel razumeti. »misliš da znam brati misli? kako pa naj bi vedel, da si ti celotno stvar razumela tako zelo drugače, kot sem jaz? če bi vedel, da na to gledaš povsem drugače, kot le na preprosto zabavo, bi se stvari drugače končale. nikakor te nisem želel izkoristiti in resnično upam, da tudi ti nikoli nisi pomislila na to, da sem te pri tem izkoristil,« je zavzdihnil in zmajal z glavo. bil je pač tipičen najstnik in že ničkolikokrat se je ob takih trenutkih strinjal z avtorjem tiste knjige, ki je trdil, da so ženske in moški iz dveh različnih planetov. res se mu je zdelo, da so ženske mislile, da bodo moški razumeli vse njihove želje in pričakovanja sami od sebe, ne da bi jih kdaj dejansko izrekle naglas. »okej, oprosti, tisto je bilo res malce nesramno, ampak moraš razumeti, da si tudi ti mene popolnoma šokirala, ko si potrkala na vrata in preprosto vrgla iz sebe ta ogromen podatek, da si noseča. kaj si pa mislila, da bom naredil? priznam, verjetno bi lahko drugače reagiral, ampak tudi ti bi lahko izbrala bolj obziren način, kot pa ta, da si se prikazala na naših vratih v trenutku, ko je cela družina en prostor za mano jedla večerjo in verjetno vlekla na ušesa. verjetno se zavedaš, da te nisem mogel povabiti naprej in te predstaviti družini kot dekle, ki bo imela mojega otroka, ne da bi te pred tem sploh poznali?« tiho je zavzdihnil in zmajal z glavo. »kaj lahko s takimi pogovori sploh spremeniva? popolnoma nič,« je zamrmral. kar je bilo je bilo in še takšni prepiri in razlogi stvari ne bi spremenili. želel je sicer, da bi teresa videla stvari tudi z njegove strani, a nekako se mu je zdelo, da bo za njo vedno ostal le tisti nesramnež, ki ji je predlagal, naj splavi njunega še nerojenega otroka.

zasmejal se je njenim besedam in prikimal. »verjetno imaš prav. če pomislim, da bi moral imeti takšno službo, ko moraš osem ur sedeti za mizo in strmeti v zaslon, bi se mi verjetno zmešalo. včasih imam že občutek klavstrofobije, če sem zaprt v eni sobi več kot tri ure skupaj,« je v smehu pristavil, zadovoljen, da sta se preusmerila na nekoliko bolj lahkotno tematiko. četudi ni bila tako zelo zanimiva, se pa vsaj nista kregala zaradi tega. »hej, saj moraš biti gibčen tudi če si navijačica. in tebi je šlo v tej vlogi prekleto dobro. ampak verjetno so ti časi, ko si stala ob robu nogometna igrišča in navijala, že zdavnaj mimo, ne? čeprav imam občutek, da bi ti tista uniforma in cofki še vedno dobro pristajali,« ji je namuznjeno pomežiknil. »to je pa tudi res. nikoli nisem imel preveč potrpljenja za učenje. ali pa za branje, če smo že pri tem. in glede na to, koliko berem, bi si res lahko vzela v čast, če bi prišel do konca enega poglavja tvoje knjige,« ji je še v smehu odvrnil. »no, če je pisateljevanje tvoja velika želja, ne vem zakaj se ne bi res pojavila še kakšna knjiga na policah. saj veš, kakšni so domačini mayberrya. vedno ponosni na uspešne someščane in verjetno bi bil izkupiček prodaje knjig dober že zato, ker bi vsi hoteli kupiti knjigo od nekoga, ki ga poznajo osebno,« je še dodal.

za trenutek je že pomislil, da je bil tisto predlog o prijateljstvu popolna brca v temo. a nekako si je resnično želel spoznati to temnolasko. moral si je priznati, da ji v srednji šoli ni dal veliko možnosti ali ji sploh posvetil nekaj več kot minuto svoje pozornosti, a sedaj je videl, da je naredil precejšnjo napako. bila je zanimiva, četudi je včasih dobil občutek, da mu nekaj prikriva, a ni dobro vedel kaj bi to bilo. in bila je privlačna, seveda, to sploh ni bilo dvoma, a nekako na kaj drugega več od prijateljstva sploh ni mogel razmišljati. vsaj dokler se res ne prepriča, da med njima ni več nobenih starih zamer. »no super, potem pa te povabim na pijačo. kaj praviš? zavoljo dobrih starih časov? imaš zvečer čas?« je predlagal in jo radovedno pogledal.

njeno vprašanje ga je dobilo rahlo nepripravljenega, a kljub temu je počasi prikimal. »verjetno, ja. mislim, navsezadnje nisem več v srednji šoli. denarja za preživljanje imam dovolj, lastno stanovanje tudi, tudi o tem, kaj bi si mislila družina mi je popolnoma vseeno. pa verjetno bi bilo celo nekako simpatično gledati mojo pomanjšano verzijo, kako se podi za žogo. ne glede na spol,« se je zasmejal in skomignil z rameni ter jo ošinil s pogledom. »to je seveda vse le hipotetično. močno dvomim da se tu nekje skriva kakšna ženska, ki je rodila mojega otroka,« je še dodal ter se ob njenih naslednjih besedah le rahlo nasmehnil.

»to že, ampak ne govorim več o srednji šoli, ampak o sedanjosti. zato je to toliko bolj žalostno,« je dodal. »ampak ti povem, veliko raje sem samski kot pa da bi obtičal v nesrečnem zakonu le zato, ker bi bil čas da se vežem. in pri tebi je verjetno enako,« je odgovoril in se nasmehnil. »oprosti, ponavadi nisem tak,« se je zasmejal njenim besedam. »očitno tvoja vrnitev nenavadno vpliva name,« ji je pomežiknil in ob njenih besedah prikimal. »definitivno imaš tukaj več možnosti, kot v tujini. vsaj dokler zares ne uspeš. potem pa na pohod proti new yorku ali londonu,« se je pošalil. »aha, torej me vsaj veseli dejstvo, da očitno nisem najslabši od vseh, kar si jih spoznala,« je namuznjeno odvrnil. ko se je ustavila, se je ustavil še sam in se rahlo nasmehnil. »torej je dokončno razčiščeno? ni več zamer, zaradi katerih ne bi morala biti prijatelja?« je dvignil obrv.

»oba sva bila mlada in neumna. naredila sva nekaj napak, oba bi lahko kakšno stvar naredila drugače, ampak je, kar je. ne glede na to, kaj si želiva, stvari s pogovorom ne moreva spremeniti,«[/b] je zavzdihnil in se sam pri sebi nasmehnil. takšne filozofske besede mu niso bile podobne. ampak zdelo se mu je, da se s pogovorom okoli tega le še ponavljata in ni se mu več dalo govoriti o tej stvari, ki se je zgodila tako dolgo nazaj. sicer se je zavedal, da teresa vso stvar dojema drugače, navsezadnje je bila ona tista, ki je bila kaznovana za njuno skupno napako, a vseeno. ni se mogel več pogovarjati o tem. »oprosti, vem da bi moral. a potreboval sem nekaj časa za razmislek in ko sem končno zbral dovolj poguma in se prikazal na vratih vaše hiše, te ni bilo več v mayberryu. in glede na to, da mi tvoja mama ni namenila najlepših pogledov, si je nisem niti drznil vprašati, kaj se je zgodilo s tabo. in z otrokom,« je dodal in zavzdihnil. je bil v njenih očeh res takšna zloba? saj je bil takrat še otrok in ni niti vedel, kaj si želi v življenju, kaj šele, da bi moral poskrbeti za njo in otroka.

vedel je, da ne bi smela načeti te tematike a bila je nekaj tako pomembnega, da sta se morala o tem pogovoriti. prav otrok je bilo tisto, na kar je nanesel njun zadnji pogovor tistih nekaj let nazaj. in sedaj, ko sta se po tem času zopet srečala, sta se o tem seveda morala pogovoriti. to je vedel. a kljub temu, mu je bilo tako zelo težko in otroško si je želel, da bi lahko na to preprosto pozabila in se delala, kot da se ni zgodilo. ob misli na mlado tereso v uniformi se je ryan rahlo namuznil. »prepričan sem, da se tvoje sposobnosti v tem času niso prav nič spremenile ali poslabšale. in definitivno bi bilo zanimivo videti kaj takega. na spomin na dobre stare čase,« se je nasmehnil in ob tem nehote pomislil na njuna najstniška leta. če bi imel možnost jih ponovno doživeti, bi nekatere stvari zagotovo spremenil. šele sedaj se je namreč zavedal, kakšen egoist je včasih bil, a če je bil pošten, je bil še sedaj. le da se je sedaj bolj zavedal svojih dolžnosti. ob njenih naslednjih besedah se je le nasmehnil. oba sta se zavedala, kako zelo resnične so bile njene besede. vsako dekle, ki je zanosilo v srednji šoli si je nekako zavozilo celotno življenje in so sedaj v večini delale kot prodajalke v trgovini, natakarice ali pa so skrbele za čredo svojih otrok, medtem ko so njihovi možje viseli za šankom in strmeli mlajšim ženskam v rit. preziral je take ljudi in nekako je bil vesel, da ji je kljub zanositvi pri tako mladih letih vseeno uspelo narediti nekaj iz sebe. le malo ljudi se lahko namreč pohvali, da njegova knjiga stoji na policah po skoraj vsem svetu.

njen pritrdilni odgovor ga je sprva presenetil, a tega ni pokazal. v odgovor se je rahlo nasmehnil ter zadovoljno prikimal. med njima je bila očitno res vse v redu. »seveda sem te. sicer sem se postopoma navadil, da te ni več, toda vsake toliko sem se vseeno spomnil na tisto simpatično rjavolasko, ki je vedno stala ob robu igrišča in navijala zame,« ji je namuznjeno pomežiknil. »saj pravim, bil sem mlad in neumen. zdaj sem pa star in neumen, kar je še slabše,« se je zasmejal. šele takrat se je zavedal, da v bistvu pravzaprav nista niti daleč prišla, le postopala sta v bližini kraja, kjer sta se srečala. s pogledom je ošinil njeno telefonsko številko in pokimal. »ne bom pozabil, ne skrbi,« se je nasmehnil in jo stisnil v objem, preden se je iztrgala in stekla proč. globoko je izdihnil zrak, za katerega se mu je zdelo, da ga duši v pljučih in odtrgal pogled od njene postave, ki je bila sedaj le še pikica v daljavi. še enkrat je ošinil njeno številko, zapisano na svoji roki, nato pa se končno odpravil na tisti sprehod.

THE END