sabriel & maddox [parking house]

Naslov sporočila: sabriel & maddox [parking house] Pet Okt 05, 2012 3:09 am

for: sabriel smitten 3

spuščal se je po stopnišču visoke stavbe, ki je služila večim namenom – v njej so svoj prostor našla številna mayberryjevska podjetja, spodaj v pritličju se je nahajala priljubljena kavarna in etažo nižje še klub, ki je oživel v poznih nočnih urah. vračal se je s poslovnega sestanka z organizatorsko družbo. namen je bil skleniti posel, oni bi pri njemu organizirali zabave v lastni promociji ter tako povečali dotok denarja v oba žepa. včasih so ga tovrstne zadeve dolgočasile v dno duše. tekom njegovega študija ekonomije je bil še vedno trdno prepričan, da po koncu študija z ekonomijo in podjetji ne bo imel nobenega opravka. takrat ni imel prav nikakršnih ciljev in danes ni vedel, kaj je takrat sploh mislil. verjetno da bo do konca življenja živel na veliki nogi in denarju svojih staršev. danes je vedel bolje. po očetovi smrti je celoten fund in dediščino vložil v obalni nočni klub, ga povsem preuredil, preimenoval in sedaj se je na njegovem bančnem računu nahajal vedno večji vrtoglav znesek denarja, ki je bil samo njegov. sestanki niso bili več najbolj dolgočasna groza in izkazalo se je, da je iz študijskih let odnesel precej, navkljub stalnemu popivanju ter predajanju ostalim razvadam. še vedno je bil vanj zažrt občutek, da s tem delom svoje preteklosti še ni opravil. da ga bo enkrat dohitela, skočila nadenj izza hrbta in zarila nož vanj. vse se bo vrnilo in moral bo začeti plačevati stare napake. lahko se je skrival v udobju in lagodju, v kupih zelencev in se utapljal v dragih šampanjcih ali konjaku. vendar je vedno gledal preko ramena nazaj. njegova dlan se je oklenila kljuke betonskega stopnišča, odprl je težka železna vrata in stopil v parkirno hišo. levica je imela pri sebi že ključ njegovega srebrnega porscheja, ko je z neomajnimi koraki nadaljeval svojo pot proti avtomobilu.

njegovi koraki so doneli po napol prazni parkirni hiši, kmalu pa so se jim pridružili še drugi, oddaljeni od njega. pogled je preusmeril v tla, ne da bi se za hip ustavil in razgledal naokrog. toda tisti drugi koraki so se približevali in kmalu povsem utihnili, torej se je oseba morala ustaviti. bili so lahni, morali so pripadati ženski. stopil je okrog ovinka, mimo visokega cementnega stebra, kjer je parkiral svoj avtomobil in se ustavil na mestu, ko je v tla usmerjen pogled registriral ženske noge in telo naslonjeno na prednji del njegovega avtomobila. bil je že napol pripravljen napraviti kakšno opazko o čudoviti dobrodošlici, ko so si njegove oči utrle pot do njenega obraza in ga je spreletel občutek, da gleda duha. ''sabriel,'' je prikimal v pozdrav, ko so se njegove ustnice razširile v polovičen nasmešek in je pritisnil na gumb ključa, da so luči avtomobila zautripale ob odklepanju. ''kakšen poseben razlog, da te vidim po več kot letu dni naslonjeno na moj avto?'' je privzdignil obrvi ob vprašanju in se res trudil razvozlati trenutno dogajanje. še danes se je spomnil dne, ko se je narisala na vratih kluba in od njega zahtevala razgovor za delo natakarice. sprva je ni jemal resno, vendar je delo dobila in... maddox ne bi bil maddox, če ne bi pri vsaki ženski v njegovem življenju na neki točki poskušal stvari premakniti naprej, ven iz prijateljskih voda. sabriel je sodila med tiste, ki so se mu nadvse uspešno upirale, dokler ni bil alkohol dovolj velik povod za kratko avanturo nekega večera. in potem je izginila iz mayberryja in je ni videl vse do danes. ''je to povezano s službo? z veseljem te vzamem nazaj?'' je poskusil najti razumno rešitev, a nekako je vedel, da delo natakarice ni bilo glavni razlog za njeno prisotnost.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Pet Okt 05, 2012 7:42 am

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 900 words. sabriel is looking like this and i'm listening to 3 days grace for my inspiration. don't yours actually amazing, i love it :3 and i'm actually so happy for this two and everything! oh and yes, mine is a little bit lame actually, i don't like it >.<

vedela je kje ga bo našla ter tako je brez posebnega oklevanja se spravila v nekaj centimetrske pete ter popravila obleko na sebi. izzivalno? najbrž precej. vendar kakor da ji je bilo mar, za maddoxa je preprosto… hotela imeti nekaj posebnega. oh bog, pa saj je bil oče njenega otroka, zakaj za vraga je hotela uprizoriti celo predstavo? pa saj niti sama ni vedela, po eni strani je bila tako neponosna na svoj trenutni načrt v glavi, vendar druga stran je bila preprosto močnejša- že res, da mu je domnevno le prišla povedati, da ima z njo eno leto starega sina, ki ima zares in povsem njegove oči in njene lase ter da je preprosto najbolj prisrčen fantek, kar obstaja na tem svetu, vendar vse skupaj je vseeno preložila na kasneje. še sama sicer ni vedela zakaj, morda ga je želela omehčati, ko mu bi to vse skupaj povedala, mogoče pa je le želela nekako zopet čutiti njegove ustnice na njenih po tem času, čeprav je vedela, da tega ne sme storiti. pa ne zaradi drugega, pač pa ker se je posledično zdela sama sebi kot nadvse lahko dekle, ki lahko nekomu kot je on preprosto takoj poleže. ob spominu na to se je ugriznila v ustnico. resno, kaj je nameravala? pa saj res ni vedela, niti sanjalo se ji ni kaj za vraga hoče od njega. le… kot prvo ga je hotela zopet imeti pred očmi, se zazreti vanj, se zazreti v oči, ki so vanjo zrle vsakega jutra, sedaj že leto dni, vsakič ko se je zbudila. oči njenega sina in hkrati moškega, za katerega je imela občutek, da je do njega čutila nekaj podobno ljubezni ter je bil to mogoče razlog, da se mu je ves čas upirala, vendar le ena noč je za seboj prinesla vse in še več. na kratko, njeno življenje je res popolnoma obrnilo na glavo.

zvok njenih pet je odmeval skoraj po prazni parkirni hiši, vendar je to na njen obraz privabilo samo nasmeh, nič drugega. ved3ela je, da se bo prikazal. še sedaj, po vsem tem je na pamet vedela njegov urnik in bila je prepričana, da se ni spreminjal. sploh pa je ta dvom izginil, ko je pred očmi zagledala njej sicer še kako znan avto, katerega je imel v lasti prav on. še ena potrditev, da se ure še ujemajo z nekdanjimi urniki. hja no, obstajala je možnost, da bo vse skupaj podaljšal, vendar kljub vsemu se ni pustila motiti. nekako je bila prepričana, da je občutek ne vara, ne tokrat. naslonila se je na sprednji del njegovega avtomobila ter se podprla z rokami medtem ko je pogled zdrsel po prostoru, kujer ni bila že dobro leto in pol. takrat, ko je bilo vse tako prekleto drugače, ko se ji niti sanjalo ni, da bo danes to kar je. njene misli pa so zmotili koraki ter njene ustnice so se ob tem avtomatsko obrnile v nasmešek, sicer čisto majhen, vendar kljub temu se ga ni dalo prezreti. »maddox. malce lepši pozdrav, kakor moje ime bi si pa morda vseeno prislužila?« je dvignila obrvi v višave, v znak vprašanja, nato ga pa spremljala s pogledom ter ga ob tem premerila od glave do peta. prekleto, še vedno je bil tako zelo privlačen kot takrat in še vedno je imela občutek, da bi za njim lahko tako preprosto padla kot je takrat. »hmm, razlog. reciva, da sem te želela ponovno videti, ti bo ta za začetek všeč?« je narahlo nagnila glavo v stran ter pogled zapičila vanj. smešno, vendar glede na njeno trenutno obnašanje, najbrž ne bi noben živ osebek ugotovil, da mu je v bistvu prišla sporočit, da ima sina. »in tvoj avto izgleda kakor dobra mašina. s kolikimi dekleti si ga že preizkusil?« je zvenelo najbrž kakor ponudba za seks, vendar to so bile te strune, za katere je vedela, da mora po njih igrati pri njemu. in tisti del, da ga bo omehčala, ko mu bo povedala resnico? hja, o tem delu načrta pa se ji ni sanjalo. trenutno se mu je preprosto želela približati, na takšen ali drugačen način, še sama ni vedela zakaj ter kako bo dosegla, da mu bo v bistvu mar zanjo. »ne, ni. dobila sem jo drugje. le… hotela sem te videti, izvedeti kako si. kaj se v bistvu dogaja s teboj. kar tako« je dejala ter skomignila z rameni. poskusila je delovati povsem običajno, če je odštela dejstvo, da je v tistem trenutku se več kot iskreno spogledovala z njim. ampak kljub temu je morala vedeti kako je, kaj se dogaja ter ali je zadeva z novico o otroku, sploh dobra zamisel. navsezadnje- kaj če je med vsem tem našel drugo dekle? no, v tem primeru bi se zadeva znala prav grdo obrniti.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Pet Okt 05, 2012 8:02 pm

ni se še odločil ali bi to srečanje oziroma obisk uvrstil med prijetna presenečenja ali pa že sedaj pričel organizirati lasten pogreb. tudi sanjalo se mu ni, kaj bi sabriel lombardi lahko želela od njega po skorajda dveh letih. po alkoholiziranem spodrsljaju tiste davne noči, se je kot ugreznila v zemljo - dala kratko in jasno odpoved v njegovem klubu in izginila iz obličja mayberryja. predvideval je, da se je vrnila nazaj v italijo in očitno je imel prav. toda očitno se je motil, ko je sklepal, da se ne bo vrnila. vendar ne, rjavolaska je stala pred njim v izzivalni oblekici in visokih petah, ki so njene noge spremenile v kilometrsko dolžino. ''pardon. pozdravljena sabriel, ali morda obstaja kakšen poseben razlog, da te vidim po več kot letu dni naslonjeno na moj avto? bo to bolje?'' je samo dodal še pozdrav k njenemu imenu in nato ponovil svoje prejšnje vprašanje. odgovor na slednjega je nameraval dobiti po hitrem postopku, saj se ga ni loteval prav nič dober občutek. ''resno, saj sem vesel, da te vidim in vse to, ampak mislil sem, da si odšla nazaj v firence?'' je nadaljeval s kanček sumničavim tonom, ki je bil prežet tudi s previdnostjo. ''ne vem sicer, zakaj točno si odšla brez konkretnega pojasnila ob odpovedi ali vsaj pozdrava, ampak verjetno je bilo nujno. torej, čemu ta čast, da si spet med nami?'' ji vmes niti ni ponudil prave priložnosti za odgovor, temveč je samo nadaljeval v skoraj istem dahu. ''je bil po kakšnem slučaju tvoj nenadni odhod povezan z dejstvom, da si spala s svojim šefom ali je bilo v ozadju kaj drugega?'' ji je nato namenil polovičen nasmešek, ni bil ravno stoodstotno prepričan, da je odšla zaradi njega, tako da je vprašanje res sprožila samo nedolžna radovednost.

''ne, ni mi všeč. dvomim, da si prišla nazaj v mayberry preprosto zaradi mene. bil sem samo tvoj šef in družba za eno noč,'' je skomignil z rameni, ko je tako zavrnil ta njen odgovor. obstajala je možnost, da je bil delni krivec za njeno vrnitev, a najbrž da ne glavni faktor. ''in zakaj bi me hotela spet videti? ti je dolgčas in si se spomnila, da sem precej lahka tarča ali...?'' lahko bi izrekal vprašanje za vprašanjem v nedogled. sumničavost se je vanj prikradla z leti. redkokdo je bil poleg njega zaradi njega samega, večinoma so ga vsi videli kot denar na dveh nogah in to je bilo to. tisti, ki so vztrajali poleg, so navadno doživeli žalostno usodo, ko jih je sam poskusil odvrniti stran od sebe. večen začarani krog. ''ni tvoja stvar, koga podiram in kje,'' se je glasil njegov odgovor na njeno vprašanje. ponavadi se je poleg nje zabaval. njene lahne provokacije so bile kot dobra šala in užival je v sleherni obrambi, ki jo je postavila predse. ''tole bi skorajda zvenelo kot ponudba, da raziščeš zadnje sedeže. vendar oba veva, da sovražiš meni podobne plehke moške, ki mislijo, da denar kupi vse, kajne?'' je zatem ključe avtomobila potisnil v žep hlač kostima, da so bile njegove roke proste in je lahko slekel nepotreben črn suknjič. ''mhm,'' je prikimal s tonom, ki je nakazoval na to, da ji prav nič ne verjame. nikoli nista bila prijatelja, zato je bilo vse skupaj en velik nesmisel. ''super sem. vmes sem bil zaročen. cele tri tedne. potem sem skušal v posteljo spraviti organizatorko poroke, da je vse splavalo po vodi. tri mesece nazaj je naokrog prišla neka rdečelaska in trdila, da je njena hčerka moja. javnost je znorela, test je dokazal moje zanikanje in tako naprej. ni mi bilo dolgčas brez tebe, če te to skrbi,'' so se njegove ustnice počasi izoblikovale v hladen nasmešek. v mislih je ostal še en neizrečen del - trajalo je kar nekaj tednov in od njega zahtevalo kar nekaj truda, da je pozabil na tisti večer.

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 873 words. sabriel is looking like this and i'm listening to maroon 5 for my inspiration.

igranje, da ji je prekleto vseeno ji ni nikoli šlo dobro od rok. pa saj se je zavedala, da od njega tako ali tako velik ne sme pričakovati, v bistvu kaj pa je sploh lahko zahtevala od njega? nič. bil je oče njenega otroka, njen bivši šef ter moški, s katerim je preživela noč. to je bilo vse. hja no, iz nekega zornega vidika vse. dejstvo, da je le imela nekaj čustev do njega je skušala potlačiti, sploh na njegove odzive. njeno upanje je bilo za man, v bistvu se je počutila trapasto, da je sploh pomislila, da je v njej videl več kot le natakarico ter seveda žensko, ki jo lahko spravi v posteljo. preprosto se je vrnil tisti njen prvi vid o njemu, tisti, ki ga je imela, ko ga je prvič srečala. »v bistvu si ponovil prejšne vprašanje, tako da ti na žalost ne morem dati pohvale, sploh za izvirnost« je ob tem odkimala z glavo. ne, nikakor mu ni bila pripravljena dati razloga zakaj je tu, ne še. ne po takšnem odzivu. »oh ja, tvojega očitnega veselja se pa res ne da prezreti« je cinično pripomnila, ob tem pa prekrižala roke na prsih ter za potrditev še prikimala z glavo. bilo je kakor da bi se vrnila v vlogo dekleta, ki se je delala njemu tako prekleto nedosegljiva, čeprav so bili njeni nameni tokrat povsem drugačni. edino kar je bilo nedosegljivo je bil njen cilj. »in ja, za nekaj časa sem se res vrnila domov. vendar kakor vidiš sem zopet nazaj,« je dejala ter se zopet vztrajno izogibala temu, da ne bi slučajno izjavila razloga, zakaj je nazaj. tistega resničnega definitivno ne. »morda je bilo to, morda je bilo kaj drugega. vendar zakaj se sploh zanimaš za to? saj sem bila le natakarica oziroma uslužbenka, kajne? odpoved brez razloga te res ne bi smela posebej zanimati« je še dodala ter ob tem narahlo nagnila glavo v stran ter opazovala njegov obraz, da bi našla kanček sledu, da mu ni vseeno zanjo. vsaj ne povsem.

»dobro, potem si pa bil le to« se je v hipu vdala v usodo ter skomignila z rameni. seveda ni bil le to- bil je nekdo, ki ji je prirasel k srcu, kljub njenem vztrajnem odrivanju ter kar je bilo najpomembnejše- bil je oče njenega otroka. vendar kakor je on zvenel- nič posebnega. »mogoče pa sem se malce želela odpočiti od firenc ter sem se zato vrnila, zgolj za to, da zopet vidim ta kraj. prav tako pa imam sorodnike tukaj, že boljši izgovor, kajne?« bolj očitno najbrž že ne bi mogla iskati izgovore, vendar je preprosto nalagala enega na drugega, zgolj zato, da bi nasedel na enega izmed njih. vendar pa je bilo njegovo naslednje vprašanje tisto, kar ji je za trenutek zaprlo usta. vprašanje, zakaj ga je hotela zopet videti. preprosto- da mu pove, da ima z njo otroka. povsem preprosto. vendar tega ni bila sposobna izreči, niti pod točko razno. »hm, v tej zgodbi sem se jaz bolj počutila kot lahka tarča, ko sem se naslednjega dne zbudila v hotelski sobi. vendar veš kaj?« je dejala ter naredila premor za nekaj časa, nato pa nadaljevala. »občutek imam, da odgovora na to vprašanje zaenkrat ne boš dobil« je zaključila, čeprav je dvomila, da bo kar tako odnehal. vendar pa, kljub temu- tudi ona ni nameravala popuščati ter mu vsega skupaj preprosto izčebljati. sploh ne v teh razmerah. »oh, res ne? je pa moja stvar to, da se vsako jutro…« je začela, nato pa nenadoma utihnila ter si z dlanjo pokrila usta. prevelikokrat je znala kar tako na lepem eksplodirati, jezik ji je bil preprosto hitrejši od pameti ter nič kolikokrat se je morala potem vleči iz kaše, v katero se je sama spravila- kot je to po možnosti storila sedaj. dejstva, da se vsako jutro zbuja ob njegovih očeh, tistem pogledu, ki je popolnoma enak njegovem ni imela namena priznati. »občutek imam, da zopet dobivam takšen zgled o tebi, ja« je zamrmrala ter res je naenkrat zopet dobivala tisti občutek, da je še vedno povsem neodgovoren in da se njegovo življenje vrti le okoli denarja. hja no, v tem trenutku ji je definitivno dajal ta zgled. stisnila je roke v pesti, ko je ugotovila, da ji zadeva ne gre ravno po maslu. vse skupaj je bilo preprosto veliko, ampak zares veliko težje, kakor je predvidevala da bo. »oh, blazno zanimivo, ja« je zamrmrala ter sklonila pogled. kar je naredil z otrokom od rdečelaske je bila več kot ogromna možnost, da bo to naredil tudi z adrianom, ki je bil pa za razliko od tistega, ki očitno ni bil njegov, zares in popolnoma le od njega. vendar nekako je morala vztrajati naprej, zadala si je cilj, da bo poskusila. in ko si je nekaj zadala, pri tem ni odstopala. »pa ti je bilo res tako zelo vseeno, okoli tistega otroka? zadeve o zaroki in organizatorki raje pustila na stran« je dejala ter se zazrla vanj v upanju, da bo dobila odgovor, ne pa zopet vprašanja ali da jo bo preprosto grdo pribil na tla. potrebovala je odgovore. za razliko od njega, ki se je očitno te mesece zabaval, je ona ob tem donosila njunega sina in naredila vse, da mu bo v življenju dobro.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Sob Okt 06, 2012 7:19 am

''izogibaš se odgovoru, kar pomeni, da imaš nekaj za bregom,'' je samo zmajal z glavo in odprl prednja vrata avtomobila, kljuka katerih se je nahajala tik ob njenem boku. spet je moral poseči po trudu in naporu, da členki njegove sklenjene dlani niso slučajno oplazili blaga njene obleke. rob katere se je prav tako nahajal nevarno blizu njegovega dosega. morda ne bi smel pospraviti suknjiča, morda bi vanj moral oviti njo? od kdaj se je oblačila tako izzivalno, resno? celotna situacija je res postajala vse bolj sumljiva. ''nisem si mislil, da si oseba, ki prikriva informacije, sabriel – ena od tvojih lastnosti, ki so mi bile nadvse všeč, tvoja iskrenost,'' je nadaljeval, vendar vprašanja še ni ponovil tretjič in vedel je, da bo odgovor dobil šele takrat, ko se bo odločila, da ga je vreden. zanj je bil to seveda čisti nesmisel in neka čudna ženska muha, a s tremi sestrami se je že navadil dejstva, da se ženski um obrača na skorajda znanstvenofantastične načine. ''ter še druge stvari, ki jih zdaj ne bom omenjal, ker ne bodo prispevale k odgovoru. če bi začel to temo, bi me verjetno obsodila, da te poskušam spraviti v posteljo. spet,'' je še pristavil in suknjič vrgel na zadnje sedeže avtomobila ter obstal ob njej pri odprtih vratih ter se tako s podlahtjo deloma opiral na streho porscheja. ''saj bi bil vidno vesel, če ne bi imel občutka, da se v ozadju nekaj kuha,'' je povsem odkrito odgovoril. je pričakovala, da se mu bo na obrazu risal nasmešek, ker ga je kar tako iz dolgčasa pričakala ob njegovem avtu? bil bi manj sumničav in manj nervozen, če bi bilo to srečanje naključno in sredi ulice. tako pa je vedel, da ga je čakala – zgolj in le njega. torej je moral biti povezan z njeno vrnitvijo v mayberry. ''vsaka odpoved, ki ni v skladu s podpisano pogodbo, me zanima. lahko bi te tožil, a te nisem. in nisi bila le uslužbenka. spal sem s tabo, torej si bila tudi kratka avantura, nekaj kar verjetno obžaluješ,'' je ob zadnji trditvi kanček priprl pogled in ga usmeril proti njej, četudi je zdaj gledal v njej profil. lok rahlo izbočenih ličnic, oster obrat brade, prikupen mali nos in pogled se mu je že nevarno spuščal na njene ustnice. odkašljal se je, prestavil na mestu in se zastrmel raje nekam prek avta. razlog: morda bi takrat, dve leti nazaj bil pripravljen z njo skočiti med rjuhe še enkrat. ali večkrat. če ne bi bilo enega pomembnega faktorja – takrat je bila mladoletna, sranje, in tudi zdaj eno leto nad polnoletnostjo razlika ni bila nič manj pomembna.

''vem, da si se zbudila v hotelski sobi. bil sem poleg. ostal sem poleg,'' je nekoliko stišal svoj glas, ker ni bil povsem prepričan, kaj ji na prvem mestu sploh skuša dopovedati. ni mu bilo v navadi, da bi naslednje jutro ostajal 'na kraju zločina' in se zadrževal v bližini družbe prejšnje noči. bile so izjeme, a te je prišteval med svoje prijateljice s koristmi in ne prave avanture. kam bi uvrstil sabriel, še danes ni vedel. bil je v celoti mnenja, da je bila tista noč najslajša napaka, prinesla je lep spomin, a vendarle je bila napaka. ker je bila premlada, zgolj za to. ''torej zdaj samo zapravljaš moj čas?'' se je namrščil, ko je zid postavila še pred en odgovor in mu onemogočila dostop. lahko bi začel igrati nevarno igro, lahko bi odgovore iztržil iz nje na svoj način. ne glede na to, kaj mu je takrat neprenehno zatrjevala, je vedel, da ob njem ni povsem ravnodušna in bil je ravno dovolj razdražen, da bi utegnil preizkusiti, kakšen učinek točno ima nanjo te dni. ''dokončaj stavek,'' je odločno spregovoril in njegova dlan je bila že ovita okrog njenega zapestja, da bi umaknil njeno dlan izpred ustnic. očitno je hotela izreči nekaj pomembnega, nekaj kar ni smel vedeti – malce prepozno, pozornost je bila vzbujena in hotel je vedeti, kaj se gre. ni bilo potrebno reči dvakrat, da je bil navajen dobiti vse, kar si je želel. nagnil se je bližje k njej, dovolj blizu, da je vstopal v njen osebni prostor, dovolj daleč, da njegov dah še ni segel do gole kože njenega vratu. ''to se te ne tiče,'' je bil njegov ton čista slika resnobnosti. da so ženske priplavale mimo in svoje otroke poskušale podtakniti njemu, ni bilo zabavno. sploh zato ker je vedel, da bi kateri res utegnil biti njegov. ni bil problem v neuporabljanju zaščite, zgolj to da tudi ta včasih zataji. in če zraven prištejemo ljubezen do seksa, ki jo je redno prakticiral vse odkar je ugotovil v čem je poanta... baby boom. ''deluješ nadvse samozavestna in odločna,'' je naenkrat dvignil dlan proti njenim lasem in pramen zataknil za njeno uho: ''ne bodi osel, ki gre dvakrat na led.'' bil je prepričan, da njegove besede ne potrebujejo dodatne razlage. dvakrat ne bo spala z njim, ne, če je imel on pri tem kaj besede. ne, če bo zmogel v istem trenutku vklopiti pamet.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Ned Okt 07, 2012 5:25 am

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 769 words. sabriel is looking like this and i'm listening to maroon 5 for my inspiration.

»po tvojih besedah, bi sedaj delovala kot človek, ki nič ne dela, ne da bi imel kaj za bregom« je previdno privzdignila obrvi, saj je vse skupaj zvenelo tako, da vsak korak, ki ga naredi, naredi zgolj zato, ker bo od tega imela korist. že res, da se je znala postaviti sama zase ter ni dovolila, da bi kdorkoli pometal z njo, vendar zopet pa ne tako zelo, kot so to zvenele njegove besede malo prej. »kdo je pa rekel, da zakrivam kaj?« se je zlagala ter ob tem nedolžno skomignila z rameni. »le še pripravljena ti jih nisem podati, to je vse« je nato le zadevo malce obrnila, da vseeno ne bi izpadla kot popolna lažnivka- po tem res ni imela nikakršne želje, tako ali tako tudi sama nikoli ni prinesla laganja in iskreno bilo ji je kar malce žal, ker mu ni vsega skupaj mogla direktno povedati- vendar iskreno, tema ni bila takšna, da bi se lahko preprosto postavila predenj in mu pojasnila celotno zadevo. narahlo je privzdignila roke v znak obrambe ob tem, da ga bi zopet obtoževala, da jo hoče spraviti v posteljo, ob tem pa ni nič dodala. kot da bi se branila, če bi zopet čutila njegove dotike in poljube- nikakor. vendar hkrati si pa zopet kaj takega le ni mogla dopustiti. zaradi nje same ne. na rahlo se je namrdnila, ko vrgel suknjič na zadnje sedeže avtomobila- ni ji bilo všeč dejstvo, da preprosto več kot očitno, namerava v kratkem oditi. »morda pa bi lahko vsaj malo poskusil potlačiti ta občutek?« je še naprej igrala nekoga, ki je povsem iz dolgčasa prišel takole do njega, čeprav je bilo po njenem mnenju še kako obema jasno, da se zadaj res nekaj skrila- navsezadnje, zakaj bi ga sploh poiskala drugače? »oh, res? tožil bi me? in kaj bi bilo potem, ko bi jaz priznala, da je bil hm, razlog za odpoved recimo dejstvo, da se je med nama zgodila avantura, medtem ko sem bila jaz v bistvu še mladoletna? nisem ravno prepričana, da bi se ti vse skupaj splačalo« je ob tem vrgla lase čez ramo ter mu namenila kljubovalen pogled. ne, dejstev kar bi ji on lahko ''storil'' ni imela namena sprejemati mirno.

»in kaj si takrat občutil? zmagoslavje, ker si me končno spravil v posteljo? in… zakaj si sploh ostal?« tokrat na žalost ni bilo pretirano veliko sledi več o tisti sabriel, ki se je znala trdno postaviti zase. tema, ki se je tikala njega, ki se je tikala njiju ali pa celo adriana, je bila tista, na katero je bila občutljiva. preprosto, bila je njena šibka točka, to je lahko iskreno priznala, brez bilo kakšnih ovinkarjenj. no, sama sebi je to lahko priznala, komu drugemu pa… hja, niti ni bila v to več tako prepričana, sploh pa ne, da bi bila pripravljena to priznati njemu. »hej, nekoč ti je bilo všeč, če sem ti kradla čas« je zamrmrala, čisto po tiho ter previdno dvignila pogled proti njemu. če je šlo sedaj za igranje ali ne, bilo je res- včasih je bil odnos med njima nekako drugačen in iskreno, v tem trenutku je pogrešala njegov nasmeh na obrazu, morda je pogrešala celo svoje staro življenje. vendar kar je bilo, je bilo, stvari ni mogla spremeniti, niti popraviti. no, to je lahko poskusila, čeprav je čedalje bolj imela občutek, da ji niti tega ne bo uspelo. vendar kljub temu, zavedala se je, da do njega ni bila ravnodušna, čeprav ji je bil prepovedan v vseh primerih- kot prvo, je bil pošteno starejši od nje in kot drugo, bil je njen nekdanji šef. in nekako, počutila se je preprosto trapasto zaradi vsega skupaj, vendar srcu ni mogla ukazovati. nihče ni mogel. »ne,« ga je v hipu zravnala in se trudila, da dejstvo, da je bila njegova roka ovita okoli njenega zapestja, ne bi vplivalo nanjo ter ob tem svoj pogled zapičila v njegove oči. ne, ni nameravala dokončati stavka. ne še. »to bi mogla biti že tistega večera, ko si me spravil v posteljo« je dejala ter ko je odmaknil pramen iz njenega obraza sklonila pogled. toliko močna, da bi se pa uprla občutkom, ki jih je ta zadeva porajala, pa zopet ni bila. »ne bom. utegnila bi biti zopet le tisto naivno dekle, ki bi se ti brez upiranja prepustila, tokrat celo v treznem stanju,« je zamrmrala ob tem pa svoje ustnice približala njegovim, na milimeter razdalje, nato se pa ustavila- preprosto je potrebovala, da ji on da nekako dovoljenje, da vse skupaj ni narobe. da ji da potrdilo, da je pripravljen biti zopet z njo in da se ne bo sedaj odmaknil.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Tor Okt 09, 2012 6:18 am

sprva je samo skomignil z rameni: ''ne vem, kakšna si. nikoli te nisem imel priložnosti zares spoznati. vem pa, da si pred leti pobegnila nekaj dni zatem, ko sva spala skupaj, in ne vem, kako naj si razlagam to bojazljivost.'' da, njeno takratno dejanje je vzel kot znak bojazljivosti. odšla je, ko je njun odnos doživel preobrat in ni se bila pripravljena niti pomeniti o nastali situaciji. samo dala je odpoved in odšla. saj ne da je velikokrat po seksu še na dolgo razpravlja o tem, a takrat je bilo iz nekega razloga drugače. kot da se je med njima spletla tanka zlata nit – nevidna na prvi pogled, a moč jo je bilo čutiti. ''tako izgleda,'' je zdaj trmasto zamrmral in tale nova podoba maddoxa st. clouda mu ni bila všeč. znal je biti več kot samo ciničen, vendar je to bilo rezervirano za zlobne jezike, ki so se vtikali v njegovo zasebno življenje, sicer pa je bil bolj kot ne poosebitev šarma in očarljivosti. dokler ni prišlo naslednje jutro in je ženske postavil pred vrata. nje ni. niti je ni nameraval. ''v redu. žal nimam časa na pretek, da bi čakal na trenutek, ko se bo tvoje veličanstvo odločilo spregovoriti,'' se je preusmeril k bistvu in ob zadnjih besedah naredil poklon z dlanjo. bil je že v stanju pripravljenosti, da se usede v avto in se odpelje stran. seveda ga bo v nedogled mučila radovednost, a ne bo nič huje, kakor je bilo zdaj. sčasoma bi se lahko uspel prepričati, da je bila to zanjo samo igrica, navkljub temu, da ga nikoli ni izigravala. niti takrat, ko bi ga lahko. ''preziram ovinkarjenje, sabriel. povej, kar hočeš, oziroma me pusti, da grem,'' je zdaj povzel malo bolj osoren ton, ker je imel dovolj stikanja okrog ognja in dolgih poti. hotel je iti po bližnjici. a boleča direktnost je očitno morala biti samo njegova značajska lastnost. ''kot sem rekel, če rabiš službo, te z veseljem vzamem nazaj. če rabiš denar... ne vem, ti ga lahko posodim. če rabiš streho nad glavo, ti lahko uredim tudi to. če pa ni nič pomembnega, potem bom odšel, da?'' je poskusil omehčati svoj ton, vendar se mu je zdelo, da so vsi poskusi zaman. uspelo ji je v njem zanetiti kaotično nervozo, da se je skorajda začel prestopati na mestu in panično gledati naokrog. nekako mu je uspelo pogledat ohraniti na tleh pred njim, dokler ni naredila največje napake in vso krivdo prenesla nanj: ''...auč.'' ni resnično bolelo, toda to razočaranje nad njo bi se zlahka lahko enačilo tudi z bolečino. ''kot sem rekel, če bi te hotel tožiti, bi te že. in kar se tiče tiste noči... oprosti, verjetno se res ne bi smelo zgoditi nič. sploh ker bi lahko že takrat vedel, da bo prišel dan, ko mi boš to vrgla naprej – ali tvojo starost ali že samo to, da sem sploh spal s tabo,'' je na začetku napravil globok vdih in zraven prikimaval sam sebi. če bo hotela oditi in ga prijaviti, je ne bo mogel niti je ne bo hotel ustaviti. vendar je moral verjeti, da je bila to zgolj karta, na katero je morala igrati v trenutku obupa. ''vendar prav, če me hočeš spraviti v zapor – pojdi na policijo in me prijavi. ne bom zanikal. tako kot ne bom zanikal, da se ti takrat nisem mogel upreti. jebi ga,'' je na koncu iztegnil dlani stran od sebe, kakor da se je njegova obramba, in s tem ravnodušnost, sesula, ne samo v koščke temveč v prah.

''mislim, da mi ni treba odgovoriti niti na eno od teh vprašanj. vendar ti bom,'' je ob izrečenih besedah ustnice za hip stisnil tesno skupaj, kakor da bi skušal zajeziti poplavo besed, ki se hoče izliti iz njega na dan. ''ni bilo zmagoslavje, ampak zadovoljstvo. razlika je velika. in če se pravilno spomnim, si ti v posteljo spravila mene. ne vem, kako stoji tvoj spomin – najprej si strgala prvih nekaj gumbov moje srajice in mi odpela pas. potem si me porinila na posteljo,'' je privzdignil obrvi ob navidez suhoparnem in nepomembnem obujanju spominov. izpustil je tisti del, ko je zastokala od užitka v njegovo uho, ko so njegove dlani zdrsele pod njeno obleko, zaobjele njeno zadnjico in jo potisnile na njegovo naročje, da ju ni ločeval niti centimeter. ni omenjal, da je bilo v navalu strasti strganih več kot samo njegovih nekaj gumbov. temveč tudi spodnje perilo. in morda njena obleka, ker se zadrga ni hotela vdati. ob njenih zamrmranih besedah je vnovič skomignil z rameni, ker ji ni znal odvrniti prav nič. da, nekoč mu je bilo všeč, če se je sredi nabito polnega večera v klubu prikazala v njegovi pisarni in mu prinesla pijačo. ali samo ostala tam pet minut na kratkem odmoru ter se nato brez besed vrnila nazaj dol za točilni pult. vendar to je bilo nekoč, kakor je tudi sama ugotovila. in morda bi bilo zdaj drugače, če mu ne bi nečesa prikrivala. morda bi jo brez obotavljanja potisnil na zadnje sedeže avtomobila in dostop do njenega telesa niti ni bil pretirano otežen s tisto kratko oblekico, ki jo je imela na sebi. kot bi trenil je izpustil njeno zapestje in dlani raje potisnil stran od nje, v prednje žepe svojih črnih hlač. ''kaj se greš?'' je zamrmral v odgovor in se rahlo namrščil, ko jo je na vsak način poskušal prebrati. na eni strani je hotela zavrteti čas nazaj in ravnati drugače, po drugi je govorila, da mu bo spet podlegla. in to zdaj ko ni počel čisto nič, se ni niti trudil, da bi jo spravil v posteljo. ali na zadnje sedeže. ali preprosto ob avtu privzdignil krilo njene obleke in si jo vzel na licu mesta. spustil je pogled na njene ustnice, katere je ponesla nevarno blizu njegovih, in se resno ukvarjal z idejo, da bi jo poljubil. očitno je hotela. vendar zakaj je potem govorila o njem in tisti noči, kakor da je bila strašanska napaka? spodrsljaj? ''ne bom ti dajal novih izgovorov in razlogov, da me sovražiš,'' je umaknil obraz in pogled vstran. zagotovo bo opazila, kako so bile njegove dlani stisnjene v pesti, da ne bi našle poti k njej in je potegnile bližji.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Sre Okt 10, 2012 1:35 am

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 875 words. sabriel is looking like this and i'm listening to the beatles for my inspiration.

le malce je privzdignila glavo ob njegovih besedah, ustnice pa so ostale trdno skupaj. lahko bi še naprej zbadala v temo o temo, vendar imela je občutek, da bi stvari le še bolj poslabšala ter svojemu cilju, da mu pove za njunega sina v kolikor toliko normalnih razmerah bi padla v vodo. oziroma nekako je že imela občutek, da zadeva tako ali tako počasi drsi iz rok ter ob tem spoznanju je po tiho zavzdihnila. prav tako pa je tudi le priprla oči ob njegovih naslednjih besedah ter mu namenila nič kaj preveč navdušen nasmešek, vendar vse druge besede, ki jih je imela na koncu jezika so ostale neizrečene. preprosto za voljo adriana in vseh teh stvari, za katere se ji ni sanjalo, kako se bodo odvile, je morala biti enkrat za spremembo tiho- tokrat ni šlo le zanjo, pač pa tudi za sina, katerega pa preprosto ni bila pripravljena pustiti na cedilu, kljub temu kako so zadeve bolj kot ne slabo kazale, vsaj trenutno. »nisi navajen, da kdo kdaj reče ne, kajne?« je previdno prekrižala roke na prsih, pogled pa prav tako ne preveč zapičeno usmerila vanj, saj je vedla, da njene besede niso bile blazno prijazne in posledično niti ni hotela še bolj pogrevati celotne situacije, za katero se je ji zdelo, da se bo zdaj, zdaj vse skupaj vnelo. dobesedno ji je vse polzelo iz rok. »čemu takšna sprememba? koliko se spominjam, se ti nikoli ni zares nikamor mudilo« je nadaljevala, najbrž zgolj zato, da ga obdrži še malo in da ji pravzaprav res ne pobegne kar takole izpred oči, ko ga je končno našla in se nekako celo opogumila, da mu vse skupaj pove. le ne v takšnih razmerah, razmere so bile edino, kar jo je še mučilo. »ne, ne, ne, ne gre se za to, maddox« je v hipu začela odkimavati z glavo ob njegovih besedah. kako trapasto se je naenkrat počutila in kako so jo njegove besede v bistvu nekako prizadele, kakor da je mislil, da bi tudi njo lahko kupil s denarjem, preprosto tako, da ji ponudi to, kar ji je malo prej. je res delovala kot nekdo, ki bi prišla prosjačit za kaj takega, kot nekdo, ki nima pribite pare? zopet je le odkimala z glavo- je res mislil, da bi to naredila? preprosto je morala najti besede, ki mu jih je zabila nazaj ob njegovi grožnji z tožbo, vendar preprosto je vedela, da kaj takega zares ne bi naredila. »spretno sem se ti upirala in tega takrat očitno nisi prinesel in nadaljeval, dokler me nisi spravil v posteljo. kljub mladoletnosti in vsemu. še vedno ne razumem, zakaj sem morala pristati na tvojem spisku trofej, ti je bilo res toliko do mojega imena na njem?« je za trenutek še obdržala pogled na njem, potem pa sklonila glavo. hotela je le pojasnilo, zakaj je spal z njo- in tisti, da ga je le privlačila, ji je bil tako prekleto vsakdanji, da že ni več verjela vanj. morda je hotela le dokaz, da mu ni vseeno zanjo.

»oh, res?« je zamrmrala preden je začel z odgovori, prekrižala roke na prsih, se naslonila na avto, nato se pa zazrla vanj. zakaj je imela kljub vsemu občutek, da ji odgovori na vse skupaj, ne bodo všeč? »podrobnosti lahko izpustiš,« je zamrmrala v hipu, ko je začel nato pa zavzdihnila. »če hočeš krivdo prevaliti name ali kakorkoli je sedaj to izgledalo, naj te opozorim, da bi me še vedno lahko ustavil, ja? in dejstvo, da sem tisti večer malce preveč popila, bi lahko tudi dodal med vse skupaj« si je ob tem vrgla lase skozi rame ter res je bila pripravljena že iti, če je zopet ne bi ustavile njegove besede ter če zopet ne bi bil njegov dotik tisti, ki ji ni dovolil oditi iz njene bližine. prekleto da ja, tudi ona se je spominjala prav vsake podrobnosti tiste noči, poti njegovih rok po njenem telesu, okusu njegovih ustnic ter še marsikaj drugega. vendar vedela je, da bolj kot je mislila na vse skupaj, le slabše je bilo, tako da preprosto ni imela druge možnosti, kakor da vse skupaj potisne nekam v ozadje, kjer bo ostalo nedotaknjeno- vendar sedaj se je to vse vračalo, celo z dvojno mero. pa je že mislila, da ji barva adrianovih oči, ki so tako zelo spominjale na njegove, povzroči val spominov. ko se je odmaknil se je nerodno ugriznila v ustnico ter sklonila pogled, ob njegovih besedah pa zmajala z glavo- vendar pa kljub vsemu ni obžalovala dejstva, da mu je bila malo prej na samo milimeter blizu in najbrž bi vse skupaj storila še enkrat- le zavrnitev je bila tisto, ki jo je bolelo. in najbrž bi ob tem v hipu vrnila milo za drago, vendar… kljub temu je bil to maddox in posledično tega ni mogla storiti, pod nobenim pogojem. ni smela. dvignila je pogled proti njemu ter pustila, da je tišina za nekaj trenutkov padla med njima. ni ji ušlo, kako je stisnil roke v pesti ter ob tem se je zopet v svoji stari navadi se ugriznila v ustnico ter pogled dvignila proti njemu. in ravno en pogled je bil dovolj, da je naredila to kar je. »naj si ga podarim sama,« je zamrmrala, preden je njune ustnice združila v poljub.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Sre Okt 10, 2012 6:23 am

''tale pogovor res nima nobene povezave s tem, česa sem vajen in česa ne,'' je samo na kratko odkimal, ko mu je zadala nizek in, resnici na ljubo, pričakovan udarec. vsi so kot po tekočem traku sklepali, da je skupaj s stalnim kopanjem v denarju prišlo tudi prepričanje, da lahko zelenci kupijo vse. ni imelo smisla zanikati, da je tudi sam verjel, da je denar tisti, ki poganja svet – nenazadnje mu v sedemindvajsetih letih še nihče ni uspel dokazati, da temu ni tako. za seboj je imel preveč zvez, ki so bili osnovane na ženski ljubezni do njegove denarnice in ne toliko na njihovi ljubezni do njega samega. resda ga ni bilo ravno lahko prenašati, njega in njegovega dela, ko je cele noči preždel v klubu. toda zavrnitve je doživljal celo življenje, sploh ker je bil največje razočaranje lastnega očeta in grešni kozel za vsak drek, ki je priletel na st. cloudove. vse, kar je pristalo na njegovi poti je sprejel brez pritoževanja in samo naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da se ni ustavil na mestu, temveč je nadaljeval. ''in motiš se – vajen sem zavrnitev. vendar me zavrnitev samo še dodatno spodžge, da poskušam najti drugo pot, pot okrog ovinka in potem tako pridem do cilja. ni problem v tem, če kdo reče ne. problem je, če mi na koncu spodleti in ne dobim tistega, kar hočem,'' je tako pojasnil in ni želel oči usmeriti proti njej, medtem ko je skušal čimbolj podpreti svoje stališče. ''lahko to imenuješ arogantnost, samovšečnost, razvajenost, prepotentnost, karkoli hočeš. zame so le ambicije in mislim, da sva si celo bolj podobna, kot si pripravljena priznati,'' je naposled njegov pogled za kratek trenutek utripnil v njeno smer, verjetno le zato, da bi preveril, če ga posluša ali je ob tem zagovoru avtomatično izklopila ušesa. ''zakaj me tako vztrajno poskušaš razdražiti?'' se je nato namrščil, ko je ugotovil, da samo niza provokacijo za provokacijo. v celotnem teku pogovora mu ni namenila niti ene pozitivne besede – je bil zanjo res resnično takšen poden od človeka, da ga je bila pripravljena napasti z vsemi močmi? ''v redu, potem moram obupati. nimam pojma, kaj hočeš od mene. ni denar, ni stanovanje, predvidevam, da tudi seks ne. kaj drugega pa ti tako ali tako ne morem, ne znam, ponuditi,'' je v njegovem grlu nastal cmok, ko se je v glavi pojavila enaka misel kot velikokrat poprej. ni znal ljudem naokrog nuditi brezpogojne ljubezni in jim dati zagotovila, da se ne bo nekega dne prebudil in ugotovil, da jih noče več ob sebi. ''žal,'' je tako napol zašepetal, ko so se gube na njegovem čelo še znatneje poglobile.

''ne vem, prekleto. ne vem, zakaj mi je bilo toliko do tega, ko sem dobro vedel, da se iz tistega ne bo izcimilo nič dobrega. in res se ni – izpuhtiš v zrak in me začneš nadlegovati po dveh letih,'' je z dlanjo nakazal nanjo. morda današnjega pogovora res ni bilo primerno označiti z nadlegovanjem, a kaj ko ga je povsem razjarila že samo s prikrivanjem informacij. iskanje slednjih in brskanje za njimi je sedaj že opustil. prav zares se mu ni zdelo vredno zapravljati čas za nekaj, kar očitno ni imelo dovolj pomembnosti, da bi moral nemudoma vedeti. ''ne znam ti dati odgovorov, sabriel. če hočeš odgovor, zakaj sem hotel spati s tabo, potem se poglej v ogledalo. zaradi tebe. spal sem s tabo zaradi tebe. bila je moja napaka, da sem dopustil vse skupaj, vem. lahko me sovražiš in kriviš kolikor hočeš, ampak časa ne znam zavrteti nazaj,'' je nadaljeval v istem hitečem tonu, da bi vse spravil čimprej iz tebe, čeprav se je del njega zavedal, da košček sestavljanke tukaj manjka. a ni ga izpuščal nalašč ali zavestno, samo vedel je, da je v ozadju še nekaj, kar ni bil pripravljen priznati niti sebi in še manj naglas. po dveh letih ji je v pičlih petih minutah uspelo pretresti njegov sicer povsem stabilen vsakdan in uničiti rutino, ki jo je tako skrbno negoval ves ta čas. ''ne, ne valim krivde nate. samo opominjam te, da sva bila v sobi in med rjuhami oba. in da te nisem ravno privezal na ogrado postelje ter te silil k čemurkoli,'' je končno napravil globok vdih, da je umiril razbijanje srca in pospešeno dihanje. moral je zapreti usta, moral je napraviti konec temu pogovoru. že zdavnaj bi se moral preprosto usesti v avto in odpeljati stran od nje, postaviti med njiju čimveč razdalje, preden bo naredila še večjo škodo.

poged je ohranil na njej ravno tako dolgo, da je ujel, kako je spodnjo ustnico potegnila v oprijem zob in se rahlo ugriznila. gesto je vzel kot znak rahle nervoze in običajno bi ga ta ugotovitev nekoliko razvedrila, sedaj pa je samo še dodatno prispevala k teži zraka in težavnosti vsakega vdiha. resnično, ni si rad odrekal stvari in nikoli si ni odrekel podobnih priložnosti. in vendar je sedaj dlani stiskal v pesti, odločen, da se prsti ne bodo razprli in da ne bo segel proti njej ter jo naglo potegnil k sebi. morda sta bila takrat res izdatno pijana in je bil alkohol glavni povod za dogajanje tiste noči. morda je njegov spomin res nosil nekaj meglic, a nič se ne bi zgodilo, če ne bi med njima tlila obojestranska privlačnost, v to je bil prepričan, ne glede na to, kako dolgo je to zanikala. iskrica je bila tam in takrat se je vnela ravno dovolj, da je nastal pravi požar. hotel je spregovoriti, reči nekaj pametnega, kar bi odvrnilo njegove misli od njenega telesa, vendar je gledala naravnost vanj in še preden bi bil sposoben v sebi pretvoriti njene besede v nekaj smiselnega, je bila ob njemu, na njemu, v njem. povsod. da, mehke ustnice so prekrile njegove in samodejno se je sklonil bližje k njej, nagnil proti njej, da je lahko sama poglobila poljub, kar sicer ni bilo v njegovem namenu. nameraval se je umakniti, res je nameraval narediti korak stran in razprl je dlani, jih dvignil proti njenim nadlahtem, da bi jo potisnil stran. kdo bi vedel, kaj je takrat nameravalo storiti njegovo telo, a bitko je izgubil. dlani so se razprle na njeni goli koži in jo, namesto stran, potisnile ob hladno kovino avtomobila za njenim hrbtom. njegove ustnice so že zdavnaj izgubile vsak stik z realnostjo in so vpijale njene kakor vodo sredi puščave. nekje v ozadju misli se je nahajalo spoznanje, da je to želela ona, da je bila to njena poteza in v samem dejanju ni bilo nič napačnega. a vseeno se je rahlo zdrznil, ko je iz oprijema izpustil njen pas in našel pot navzdol do točke, kjer se je rob rjave obleke poigraval z olivnato golo kožo njenih nog. ''uh,'' je samo spravil iz sebe, ko je napravil komajda opazen umik in ločil njune ustnice, da je prišel do napeto pričakovanega vdiha: ''kaj počneš?'' isto vprašanje bi moral zastaviti tudi sam sebi, ko se ni umaknil stran.

Naslov sporočila: Re: sabriel & maddox [parking house] Sre Okt 17, 2012 1:18 am

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 1.069 words. sabriel is looking like this and i'm listening to the beatles for my inspiration. sorry, sorry, sorry for late, nekej mi je navdih nagajal zadnje čase, huh -.-"

zopet je bilo vse kar je dobil v odgovor le kljubovalen pogled. pa ne zato, ker ne bi imela kaj za dodati, le občutek je imela, da bolj ko bi se spuščala v to debato, v večje prepire bi zabredla in ves njen načrt za njega, za adriana, za njih v bistvu, bi šel v nič. tega pa ni bila pripravljena sprejeti, ko si je nekaj zapičila v glavo je šla preprosto do konca, ne glede na vse. in tudi, če bo cilj slab, morala je imeti zagotovilo, da je vsaj poskusila. »no, reciva da tole še ni konec, tako da tudi problema še ni« je na kratko zaključila vso zadevo o tem kaj ona zakriva in kaj ne ter skomignila z rameni. priznanj, ki mu jih je bila dolžna, je bilo preprosto preveč. ne le tista zadeva z adrianom, še zdavnaj ne. no, že res, da ga je predvsem zaradi njega hotela omehčati, vendar hkrati si je morala priznati, da do njega ni bila nikoli ravnodušna, da ji je tista noč vseeno pomenila malo več, kakor si je ona predstavljala v svoji glavi, vsaj na začetku. po nekaj tednih, ko se ni mogla zbuditi in ko ni mogla zaspati, ne da bi pomislila nanj, sploh pa ko se je zavedala, kakšne posledice je imela noč, ji je bilo jasno, da maddox preprosto ne bo ostal kakor avantura, kakor pet let starejši nekdanji šef, s katerim je pač spala. ne, bil je vse prej kot to. dobesedno vse prej kot le to. »mogoče malo, vendar jaz vsaj ne kupujem vsega povprek z denarjem« je dejala ter ob tem narahlo nagnila glavo. morda pa tega vseeno ne bi smela reči. »oprosti, to ni bil moj namen, bom pazila na svoje besede. nekako. se bom potrdila,« se je po eni strani zlagala, vendar po drugi pa je zopet mislila resno- sploh pa ni smela pozabiti zakaj je prišla sem. in če mu bo ves čas najedala živce, potem do cilja nikakor ne bo prišla. »naučil se boš,« je bilo vse kar je dodala na njegove besede ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek. v tem trenutku ji je bilo celo všeč, da je bila zadeva ovita v takšno tančico skrivnosti.

»oh, nadlegujem te? res? no potem mi je pa žal, ker ti s svojo dolgočasno pojavo tratim čas. in vem, da ti je zelo hudo, vendar glej, naklonil mi boš še nekaj minut, tako ali drugače« je dejala skoraj skozi stisnjene zobe ter na njenem obrazu ni bilo več sledi dobre volje, ki se je malo prej zarisala na obrazu. »imela sem prekleto dober razlog, da sem odšla in tudi za prihod nazaj ni nič slabši. in verjemi- razloga za prihod nazaj si ne želiš tako zelo, kot se ti zdi v tem trenutku. ne zares,« je ob tem odkimala z glavo ter trmasto zrla v njegove oči. ne, novice da je pred slabim letom postal očka si definitivno ni želel slišati, prav tako pa je bila trdno prepričana, da do nje ne čuti nič in da bo vse skupaj izpadlo bolj kot ne tako, kakor da ga hoče zopet ujeti v svoje mreže- v tem trenutku pa je bil njen namen vse prej kot to. no, mogoče je bil tisti skriti tudi ta, da se zopet zbliža z njim, vendar tega je vztrajno tlačila v ozadje. »nikoli nisem rekla, da tisto noč obžalujem…« je po tiho zamrmrala ter za trenutek sklonila glavo. hja, vedela je, da je bil njen videz glavni adut za bilo kakšne avanture v njenem življenju, vendar kakorkoli je že bilo- bil je le videz. ne karakter, ne njeno srce, samo videz. videz je bil tisti, zaradi katerega je bila ljudem pri srcu, ne pa zaradi tega kar je bila ona sama. in to je bilo tisto, kar jo je v nekih trenutkih znalo spraviti v bistvu kar v slabo voljo- kot na primer v tem. »in zato morava oba…« je že začela, nato se pa ugriznila v jezik. »- preprosto sprejeti, kaj se je zgodilo,« je nato pokimala z glavo, ko je stavek oblikovala v sicer povsem nekaj nesmiselnega- vendar tisto, kar je na začetku hotela izreči- da bosta oba morala sprejeti posledice- iz sebe ni mogla spraviti za nobeno ceno.

na začetku je imela tisti nenavaden občutek, da jo bo že potisnil stran, imela je občutek, da ji bo zopet zabil kaj za vraga počne ali kaj podobnega. celo potihoma je spremljala vsak njegov gih in točno je vedela, da bi naredil vse, da jo spravi stran od sebe in ravno zato je svoje telo le še bolj privila ob njegovo, da bi preprosto odrinila vsak kanček dvoma, kolikor se je pač to dalo. in dejstvo, da je zopet čutila njegove ustnice na njenih, tisto kar v bistvu ni mogla pozabiti v teh letih, te poljube, sicer le za eno noč, vendar, ki jih je kljub temu iskala pri vseh drugih moških- končno so bili zopet tu, končno je lahko zopet občutila metuljčke v trebuhu, ko se je zavedala, kako si nekoga pravzaprav želi, kako močna čustva v bistvu lahko goji do enega samega človeka. narahlo se je naprej privzdignila na avto, ne da bi njune ustnice ločila, nato pa svoje roke najprej ovila okoli njegovega vratu, nato pa prste zakopala med njegove temne lase. bila je odločena, da teh poljubov ne bo prekinila- in najbrž jih res ne bi, če ji ne bi on pokvaril načrta ter v hipu ko se je odmaknil, se je nerodno ugriznila v ustnico ter že je imela občutek, da ji nekaj manjka, kakor da je nekaj izgubila. ob njegovem vprašanju pa se je za trenutek le zazrla v njegove oči in pustila, da je za trenutek padla tišina med njima. nekako je imela občutek, da je ta vedno imela svojo moč. »to kar si želim, maddox« je zamrmrala. in v bistvu je odgovorila povsem iskreno- če je odrinila svoj cilj na stran, je bil temnolasec tisto, kar si je zares želela. »izklopi misli vsaj za nadaljnjih nekaj sekund,« je zamrmrala, ob tem se mu pa previdno približala in ga poljubila namesto na usta, na lice, nato se pa umaknila in zopet zazrla v njegove oči. tiste, ki jih je še predobro poznala. »ali minut,« je nadaljevala ter tokrat svoje ustnice približala njegovem vratu. »ali malce dlje. le… prepusti vse toku,« je zamrmrala, nato pa zaobjela njegov obraz, svoje ustnice pa za trenutek prislonila na njegove. »prosim? zame?«

note: oh god, i'm so sorry this once sucks so much. ><

niti slučajno je ni razumel in še manj je razumel, kaj mu je skušala povedati. zaman je brskal po preteklosti in poskušal najti kakšno zaprašeno malenkost, ki bi utegnila biti pomemben namig o pravem razlogu njene vrnitve. del njega je iz nepojasnjenih razlogov trepetal pred njo – bila je neverjetna, od nekdaj. vedela je točno kam mora pritisniti, da stepta njegov ego. slutila je, da se v ozadju skriva, nekaj več kot denar st. cloudovih. poznala je marsikateri njegov strah in dobila je izkušnjo iz prve roke o tem, kako je potekal njegov vsakdan in kako so potekale njegove noči. kar nekajkrat je trkala na vrata njegove pisarne, medtem ko je bil notri s katero od tedanjih deklet. vsakič je mislil, da mu bo ob prvem draženju vrgla kozarec v glavo ali ga zalila s pijačo. vendar sta tisti večer uspela obiti vse te drobne nesporazume in takrat se je zdelo, da prepiri iz preteklosti sploh ne obstajajo. tisti večer bi utegnil spremeniti vse. seveda je rabil predolgo, da si je vse skupaj še priznal. ko je končno sprejel odločitev, da se z njo pogovori – o njiju, o prihodnosti, o preteklosti, seksu in ljubezni. takrat je prejel njeno kratko in jedrnato odpoved in vse misli so izpuhtele v zrak. nemudoma se je zaposlil in jo izbil iz glave, četudi so se spomini na tisto noč vrnili večkrat ob najbolj neprimernih trenutkih. na primer sredi poljubljanja njegove zaročenke. sredi seksa, ko je izrekel njeno ime, kakor da bi si želel, da bi bilo pod njim njeno telo in ne telo neke naključne ženske. neverjetna. ena beseda, ki jo je zajela v celoti in z vseh strani, vseh pogledov, povsem. zakaj se ji torej ni mogel sedaj upreti, ko je vedel, kaj vse predstavlja? vsaka njena oblina se je do zadnjega kančka popolno prilegala ob njegovo telo in umik nikakor ni bil v njegovih zmožnostih. nekaj mu je govorila, da je to zdaj resnično in pravo.

prvi stik z njeno obleko, robom obleke, je bil kot hladna prha ali poziv nazaj k realnosti. prekinil je vroč poljub in po nekaj dolgih sekundah ujel normalen ritem dihanja, ko je odprl oči in se srečal z njenim pogledom v neposredni bližini. njegova levica je bila ujeta med dolge medene lase in desnica je obstala na odločilni točki na visokem zadnjem delu njenih stegen. tišina se je prikradla med njiju in v njenih očeh je iskal prekleti odgovor na njegovo vprašanje, vendar je tam našel samo poželenje. ''aha,'' je bil edini komentar na njeno mrmranje, ko je potegnil dlan iz njenih las in drugo z njenega telesa ter zaobjel njen obraz. ''ampak... sabriel, ampak ti me sovražiš? je to kakšna šala, ker res nisem pri volji za takšne igrice...'' je vsaj približno bil sposoben tvoriti koherenten stavek. glas ni nosil pravih obtožb, samo hotel se je prepričati, da se zdaj v tem trenutku nahajata na isti valovni družini. da se oba zavedata statike, ki sta ju ustvarila in ki je polnila vsak delček zraka okrog njiju. ''ne morem, ne morem narediti tega. oprosti,'' je odvrnil na njeno prošnjo in počasi izdihnil ob nežnem poljubu na lice, kjer bo lahko še ure kasneje čutil dotik njenih ustnic. ''ne. glej... nočeš tega. vsaj ne tukaj in zdaj. resno? garažna hiša, najbolj neprimeren kraj za karkoli in če mi govoriš naj se prepustim toku... oba veva, da se ne bom mogel preprosto ustaviti, ko bo dovolj, temveč bom hotel priti vse do konca,'' je nadaljeval in izpustil njen obraz, le da je dlani pomaknil na njene boke in s pogledom zdrsnil navzdol prek njenega telesa, kakor da si jo skuša vtisniti v spomin, takšno kot je danes. ''ne morem verjeti, da to res počnem,'' je najprej zavzdihnil ob njenih ustnicah in odkimal. ''moraš oditi sabriel. ne bom tvegal, da bi se ti jutri spet vrnila k preziranju ali da bi na lepem spet izginila. petek? petek zvečer pri tebi? ali v restavraciji, karkoli. ne bova se vrnila naravnost nazaj k poljubljanju in seksu, ker si... ker si ti zaslužiš več, v redu? tako da izberi kraj in čas ter mi sporoči na e-mail ali telefon,'' je našel nek razumni odgovor in se s težavo umaknil stran od nje.

tagged is perfect maddox smitten 1

and here is around 1.069 words. sabriel is looking like this and i'm listening to lady gaga for my inspiration. sorry for late. again. sicer pa ja, this is end, i think- zs za dalje? (:

»nikoli nisem rekla, da te sovražim,« se je namrdnila ter narahlo odkimala z glavo, nato pa se zazrla v njegove oči. ne, ni ga sovražila, niti rekla, ni, da ga sovraži. le… mogoče mu tu in tam ni bila povsem naklonjena, to je bilo vse. da bi pa rekla da ga sovraži, da ga v bistvu sovraži, da so to njena čustva do njega, pa je bilo nekaj povsem drugega. prekleto, pa saj ga ni mogla sovražiti, ne po vsem tem, kar je čutila do njega, poleg tega pa je bil tu adrian- kako prekleto, bi lahko sovražila očeta svojega otroka? nikakor. še predobro se je zavedala, da so njena čustva popolno nasprotje tega, kar je mislil on in iskreno, se je vsega celo malo bala. ker je vedela kaj bo, če jo bo zavrnil, če bo zavrnil vse skupaj z adrianom- kot prvo, bo imela strto srce in kot drugo… kaj bo z njenim oziroma njunim sinom, sploh ni hotela razmišljati. in ravno zato, ga je morala najprej ujeti v svoje mreže, zato ga je morala najprej dobiti nazaj- in potem vse ostalo. in če ji je to že uspelo enkrat- prekleto, da ji je moralo še enkrat, tako ali drugače. tako je posledično sklonila glavo ob njegovi zavrnitvi ter se odmaknila. prekleto. po eni strani ji je bilo žal zaradi načrta, vendar… zavrnitev? to je bilo tisto, kar jo je zares bolelo, zaradi česar je imela občutek, kakor da ji nekdo stiska srce, ob tem pa povzroči neprijetne bolečine- ravno to je bilo tisto, kar je čutila v trenutku, v trenutku je njena dobra volja uplahnila. vso to prizadevanje, da si ne bi jemala k srcu, je šlo v nič. čeprav je bila prepričana, da je čustva do njega zares, vendar zares povsem potlačila, je v tem trenutku ugotovila, da je vse prej kot to.

vendar pa kljub temu so njegove naslednje besede priklicale rahel nasmešek na njen obraz, ko je ob tem sklonila glavo. »ja, najbrž imaš prav« je zamrmrala ter svoje roke spustila na njegove prsi, kjer je lahko, če je bila posebej pozorna, čutila utrip njegovega srca. tistega, zaradi katerega je vedela, da temnolasec ni le neustavljiv ženskar, za kakšnega se je pretvarjal, zaradi česar je v bistvu verjela, da bo lahko tisto, čigar utrip je čutila, nekoč in nekako osvojila. to je bilo vse, kar je še hotela. poleg dejstva, da se za adriana vse dobro izteče- edino on je bil tisti, katerega je postavljala pred dobesedno vse druge in čigar sreča, mu je bila preprosto pomembnejša od njene lastne. s tem, ko je dobila njega, se je zavedala, kako se je njena mama trudila pri njej, pa kljub vsemu ni mogla imeti vsega- zato je pri svojem sinu posledično želela, da ima zares vse. le malce je nagnila glavo ob stran ob njegovih prvih besedah, nato mu pa prisluhnila. potrebovala je sekundo ali dve, da je pretehtala vse njegove besede, da se je v bistvu začela zavedati, kaj je pravkar izrekel. je rekel, da si zasluži več? res? ne, ni pričakovala tega od njega, nikakor. vendar imela je dokaz- očitno mu je pomenila nekaj več, morala mu je pomeniti več, kot vsa druga dekleta. in sedaj je končno imela povsem jasen razlog, da se mora boriti zanj- zares boriti zanj. »prav, pri meni« je odločno pokimala ter se nasmehnila. »petek je v redu, uro ti sporočim,« je še dodala, nato pa, sicer z precejšno nevoljo, vendar kljub temu, stopila korak nazaj. »in obljubim, tokrat ne bom izginila« je še dodala, nato pa se obrnila na petah ter začela korakati proti izhodu. možnosti, da bi mu na lice pritisnila še en poljub za v slovo, se je uprla.

» parking house,
» parking lot
» lexie and sabriel
» lexie & maddox [sidewalk]
» bethany & maddox [apartment no. 3]

sabriel & maddox [parking house]

sabriel & maddox [parking house]

Similar topics

Similar topics