 rebecca westermark
Število prispevkov : 39
Reputation : 27
Join date : 22/10/2012
Kraj : charlotte, nc
 |  Naslov sporočila: westermark, rebecca noelle Sre Okt 24, 2012 9:09 am | |
|  23 - charlotte, nc - event planner - straight - leighton meester becca, becks, becky. rebecca. dekliško ime, rebecca lightwood. danes poznana kot rebecca westermark, nesojena švedska princesa, ki je izgubila moža po dveh mesecih zakona. trajalo je štiri leta, da sem se navadila na lesk mojega imena v časopisih. verjetno bo trajalo še mnogo dlje, da neham strmeti v zlati prstan na moji dlani in se neham spominjati dne, ko mi ga je nadel. odraščala sem v glavnem mestu zvezne države severne karoline, v charlottu. mama je umrla malo po mojem rojstvu in nekaj časa so mi govorili, da je bila bolna... kasneje sem izvedela resnico. trpela je za hudo obliko poporodne depresije in storila samomor. takrat sem bila sprva besna, ker mi je oče lagal dolgih šestnajst let in mi prikrival nekaj tako pomembnega. nato sem ugotovila, da je povem vseeno – takrat sem imela komajda leto dni in na to žensko me ne veže niti en spomin. da, rodila me je, vendar spomnim se samo prvega čofotanja v vodi v družbi očeta in kako me je pospremil v vrtec, ko sem dopolnila štiri leta. bila sva jaz in oče, midva. veliko časa je prebil v svoji odvetniški pisarni, a se je vedno potrudil, da je bil od desetih zvečer doma in mi zaželel lahko noč. nikoli si ni poiskal novežene in nikoli ni zahajal ven z drugimi ženskami. končno sem ga vprašala, zakaj ne bi tvegal in poskusil znova – mislim, da sem rekla, da si zasluži srečo. in potem mi je dal odgovor. povedal mi je zgodbo o njem in imami ter o resnični ljubezni. imela sem trinajst let in v glavo sem si vbila, da hočem takšno pravljico imeti tudi jaz. pravo ljubezen, ki ti v enem hipu spodnese tla pod nogami, pretrese tvoj cel svet, oteži dihanja, povzroči salve trebuha, ki ti ne priznaša ne s srečo in ne z bolečino. niti ne skrivam dejstva, da sem brezupni romantik. ne sramujem se tega, da čakam nekega princa na belem konju. dolgo časa sem na vsakem potencialnem kandidatu našla malo morje napak in se ga naveličala v trenutku, ko je postal dostopen. vse dokler nisem spoznala mikaela westermarka. izkazalo se je, da sem dobila natanko to, kar sem hotela – pravega princa.
včasih je bilo zame življenje sinonim za igro. od malih nog sem dobila vse postreženo na srebrnem pladnju in moje otroštvo je bilo postlano z rožicami, zaznamovano z vožnjami na vrtiljaku, sladkorno peno in peki cupcakov skupaj z mojo varuško. če sem si nečesa želela, je bilo dovolj, da sem samo tlesknila s prstom. hitro sem ugotovila, da mi oče ustreže v vseh željah in bila bi neumna, če tega ne bi izkoristila s polno paro. ves čas sem se metala za ljudmi, ki me niso hoteli, ki so bili zame prepovedani in za katere sem vedela, da me bodo garantirano prizadeli. zakaj? ne vem. morda me je bilo strah. izgledala sem precej otroško za svoja leta in navadila sem se, da me vsi gledajo kot mlajšo sestrico ali prijateljico. nekje vmes se je to spremenilo. od nekdaj sem imela preveč burno domišljijo, o čemer so me prisrčno obvestili že v zgodnjih letih šolanja, ko so mi laži ena za drugo hitro švigale z jezika. in kadar se je moja domišljija združila še s pretiranim entuziazmom in ambicioznostjo... recimo, da sem se večkrat znašla v kočljivih situacijah, na katere nikakor nisem ciljala. potem se skušam izmotati ven in začuda se mi vedno posreči. ko je prišel čas za izbiro študija, sem se odločila za umetnost s poudarkom na slikanju. ko sem bila mlajša sem od očeta izprosila kanvas, platno in barve. kot vedno je ugodil tudi tej moji muhi, le da se je izkazalo, da ni samo neka začasna kaprica. slikanje je postalo del mene do te mere, da sem večkrat oblečena v očetove stare srajice, ki so zapacane z barvami. večkrat seje kakšna barva znašla tudi na mojih laseh ali sredi obraza. nikoli nisem bila ravno organiziran človek, še manj pa zbran in osredotočen. torej je presenetljivo, da te dni denar služim kot organizatorka dogodkov. z leti sem ukrotila mojo zmedenost, prenehala s stalnim blebetanjem in premikanjem naokrog. vendar tega nisem storila nalašč. ravno nasprotno. z veseljem bi se vrnila nazaj v leta, ko sem na svet gledala kot na mavrico in sem bila katastrofa na dveh nogah. zmedena in zasanjana katastrofa.
mikaela sem spoznala na jezikovnem tečaju na malem karibskem otočku. nikoli ne bom pozabila, kako sem ob petih zjutraj prilezla na verando pred stanovanjsko vilo in s seboj tovorila kanvas ter vse barve. in oblečena sem bila samo v spodnje hlačke in neko čudno majico. ne glede vse, ne glede na vso bolečino, ki jo je prineslo to spoznanstvo, ne bi spremenila ničesar. verjetno sem že v prvem trenutku vedela, da bo znal pospešiti utrip mojega srca in v tistih poletnih tednih sem se vanj nadvse nespametno zaljubila. sesedla sem se, ko mi je povedal, da je v resnici švedski prestolonaslednik in tri dni sem jedla čokoladni sladoled in preklinjala samo sebe, ker ne spremljam mednarodnih afer, da bi ga že prej prepoznala. vendar sva pristala skupaj in obesila sem študij na klin ter odšla z njim in njegovim bratom nazaj na švedsko. vse se je začelo odvijati tako hitro, kar naenkrat so bile moje slike po vseh časopisih in začele so se bedaste primerjave z lady diano in grace kelly. bila sem živčna razvalina in samo on me je znal pomiriti. na željo njegove mame sem obiskovala vse možne tečaje bontona in družbenih pravil. lahko bi rekli, da so nekako izkoreninili mojo nerodnost in vame vcepili nekaj več elegance in gracioznosti. če pogledate sliko izpred štirih let in sliko danes, je razlika neverjetna. in nato je sledila zaroka, na moji roki se je bleščal čudovit safirni diamant in srce mi je vztrepetalo vsak dan znova. ker sem ga imela rada. ker sem ga ljubila. ker mi je pomenil vse in ker sem bila prepričana, da bom pri osemdesetih z njim sedela na gugalniku in razmišljala o tem, kako čudovito je bilo življenje. poroka je bila nadvse pompozna, kraljevska kot se za kraljevsko družino spodobi. vse je potekalo... prelepo. lahko bi vedeli, da je to samo zatišje pred viharjem, a kdo bi razmišljal o temnih demonih, ko je obdan z ljubeznijo in srečo?
stala sem na odru ob njegovi strani, ko je govoril več sto glavi množici. dva meseca po najini poroki, dvajset minut za oznanitvijo novice, da sem noseča. nisem si mislila, da bom pri enaindvajsetih bila noseča, poročena in za nameček še kronana švedska princesa. gledala sem proti njemu, ko se je zgodilo. najprej je nekdo v publiki zakričal, ko je opazila pištolo v rokah visokega moškega. sledila je splošna panika in nato še oglušujoči strel, ki ga ne bom pozabila nikoli. obstaja cel kup posnetkov dogajanja, zgodbo si lahko ogledate karkoli. jaz lahko povem le tisto iz prve vrste – kako se je mikael pognal proti meni in me potisnil za svoj hrbet. kako je krogla namenjena meni priletela v njegov prsni koš. kako je njegova kri prelila mojo belo obleko, ko je zdrsnil ob meni na tla. kako je živel še točno tri minute po strelu, preden je umrl. naj nadaljujem? kako sem stala v prvi vrsti pogreba in žalovala kot prvo za svojim možem, kot drugo za nerojenim otrokom, ki bo odraščal brez čudovitega očeta. kako sem čez teden dni spontano splavila. kako... kako je vsak dan nova bitka. ker vem, da je umrl zaradi mene in namesto mene. ker bi bil svet boljši kraj z njim in ne z mano. vsak dan preklinjam sebe, njega, atentatorja. prekleto ga pogrešam vsak dan, ko ga ni ob meni in ker sem pri triindvajsetih okronana s patetičnim nazivom, deležna povsem strtega srca in nikomur ne morem ponuditi nič drugega kot prazno lupino, ki ji pravijo princesa. |
|
