patterson, james cristopher

Naslov sporočila: patterson, james cristopher Čet Nov 08, 2012 12:31 am

james c. patterson

24 - mayberry, nc, usa - musician - heterosexual - tim borrmann

če ste pričakovali, da se bo v mayberry vrnil taisti jimmy, ki se ga spomnite izpred, kaj, desetih let - potem ste se zmotili. seveda je bilo pred desetimi leti vse tako zelo drugače, a tega se tako ali tako vsi spomnite. s chloe takrat še nič ni bilo narobe, družina se je prav fino razumela in vse je šlo kot po maslu. ne vem, kako se je lahko v moji občasni odsotnosti svet pričel tako spreminjati. pa ne govorim o tistih naravnost ogabnih novih blokih z oranžno fasado, ki so jih zgradili, da zdaj družinska hiša več nima fantastičnega pogleda na naravo, ampak pogled na oranžno kozlanje, obloženo s tegli nečesa, kar naj bi v neki alternativni realnosti spominjalo na rastlinje. zgodba, če slučajno niste spremljali fenomena najmlajšega sinčka pattersonovih, je nekako takšna. ko sem bil star osem let, sem hotel igrati inštrument. mislim, da bo razumljivo, če rečem, da sta dva moja prijatelja istočasno začela hoditi v glasbeno šolo - in nisem hotel ostati sam. tako smo torej razmišljali in na koncu mi je mama, vsa v solzah, ker se sinko zanima za umetnost, rekla: "james, violina bi bila popolna zate." pa sem seveda ubogal - ker to lepo vzgojeni sinčki počnejo - in se od takrat naprej s tem ubadal vsak dan. sploh ni bilo slabo, zares, šlo mi je odlično, sicer ne bi po končani osnovki pristal na glasbeni šoli v charlottu, ampak v kakšnem zakotnem sosednjem kraju, ki ima glasbeni oddelek. ali pa - še huje, na splošni gimnaziji pri nas. pa ustrezalo mi je, da sem se vračal samo za vikende in da sem večino svojega časa preživel v velikem mestu. v mayberryju sem se namreč prvič zaljubil, pa je bilo že prvič dovolj, da se je dekle odločilo, da mi zlomi srce in mentaliteto. razumete torej lahko, kako srečen sem bil, ko sem izvedel, da je mogoče, da je več ne bom videval tako pogosto. in res je nisem, ona je šla svojo pot proti igralstvu, jaz pa po glasbenih stopničkah dalje. glasbeno sem dokončal z odličnim violinskim znanjem, obenem pa smo z najboljšima prijateljema - ki sta nekako poskrbela, da sem danes tu, kjer sem, začel vežbati še par drugih inšrtumentov. danes - poleg očitne violinske izobrazbe - znam amatersko igrati kitaro, klavir, flavto in bobne. z darrenom in alexom smo torej pričeli, nekje po moji končani šoli in po njuni usrani mayberryjevski gimnaziji, ustvarjati glasbo. imeli smo majhen in simpatičen bend, darren je pel, jaz sem igral kitaro, alex je bobnal. nekajkrat smo igrali po kafičih - včasih tukaj, včasih naokrog, dvakrat v charlottu. potem si je alex v nesreči pri bordanju priskrbel štirikratni zlom roke in rekel nama je, da več ne bo mogel igrati z nama. morali smo biti stari devetnajst ali dvajset, alex pa je takrat izražal znake iskrenega prijateljstva in rekel nama je, da morava nadaljevati brez njega, ker nama je usojena veličina. nekaj takega. darren je potem poleti, ko je z očetom in stricem ribaril na severu, spoznal fanta po imenu dave, ki je imel za strica - kako prikladno - glasbenega založnika, njegov oče pa je bil že takrat precej slaven, ker je bil samosvoj kantavtor s pronicljivimi in kontroverznimi besedili. dave se mu je zdel kul fant, pa ga je povabil, naj vadi z nama, pa bomo videli, kako bo. in dave kot dave je pripeljal s seboj svojo takratno punco in današnjo vokalistko in klaviaturistko v našem bendu. potem je šlo vse samo navzgor. seveda, s pomočjo davovega strica in njegovih velikih povezav v svetu glasbe. v treh mesecih smo iz lokalnega radia prišli na radio, ki pokriva celotni vzhodni del združenih držav in ko sem bil star dvaindvajset, smo izdali svojo prvo zgoščenko. danes imamo tri, kup razprodanih koncertov, nekaj videospotov in več denarja, kot sem si ga kdaj znal predstavljati. veste, kako pravijo, da pride vse s svojo ceno, kajne? no, moja cena je bila chloe. pred nekaj leti, ravno, ko se je naša skupina vzpenjala proti najvišjim stopničkah, me je poklicala mama. v solzah. ker je z mojo sestro vse slabše. izkazalo se je, da je imela prirojeno depresijo - mimogrede, kako za vraga?! če pa je bilo z njo pred mojim odhodom vse dobro! saj vendar nisem bil tako ignorantski, prekleto! - in da je postajalo vse hujše. pa se nisem vračal domov. dokler me ni v solzah mati klicala še pred kakšnim mesecem, in mi rekla: "james, jimmy, ljubček moj, pridi domov. ne bom zdržala." tako se je ravno zaključila naša turneja in imel sem nekaj časa. doma je bilo - saj sem rekel že prej - vse drugače. ni mi jasno, kako se lahko stvari čez noč tako zakomplicirajo. kdaj natančo vse postane takšno sranje. veste, v našem bendu vsi pišemo pesmi, kdorkoli kaj napiše, pač zadevo predstavi drugim in skupaj jo oblikujemo, da imamo nekaj pametnega v rokah. moji sestri sem pričel pisati pesem. odkar sem violinsko verzijo napisal za poppy pred, saj pravim, desetimi leti ali kaj takega, še nobeno dekle ni ujelo dovolj moje pozornosti, da bi želel zanjo pisati. chloe pa mora razumeti. razumeti mora, da jo potrebujem, čeprav me ni doma. oh, prekleto, kakšno sranje se je vendar zvrnilo na našo družino! strah me je, da zaradi družinskih obveznosti ne bi trpela moja kariera, strah me je tudi, da bo chloe zopet kaj poskušala in strah me je, da pattersonovi teh udarcev preprosto ne bomo prenesli. nisem črnogled, še imam upanja, a zdi se, da z njeno boleznijo tonemo vsi, en za drugim.

rosemary - 19 - loads and loads - matteo lombardi, benjamin hampton, lois anderson

Naslov sporočila: Re: patterson, james cristopher Čet Nov 08, 2012 4:30 am

hurraaaaah, i'm loving all the new charries. smitten2

opis je potrjen, sure thing, izpolni še obrazce, tukajle. :3