GostGost
 |  Naslov sporočila: black, james william Sob Dec 01, 2012 7:24 am | |
|  28 - LA - lawyer - straight - chris paine Krivdo vedno prevzamem nase in tudi tokrat je tako. Moja starša nažalost nista kriva za moje divje življenje in z tem za moj razburkan karakter. Rodil sem se namreč v popolnoma navadni družini srednjega sloja. Starša sta imela družbeno primerne službe veterinarja in zdravnika. Denarja mi ni primanjkovalo, prav tako sta bila tako skrbna, da nisem zapadel v slabo družbo. Bil sem odličnjak in kljub temu sem bil dokaj popularen. Ob tej točki se večina sprašuje kje sem ga polomil. Po pravici povedano, še jaz ne vem zagotovo. Imel sem vse, toda hotel sem še več. Želel sem živeti nekaj drugega kot je običajno življenje.
Srednjo šolo sem še strpel in na koncu je pri starših postalo nevzdržno. Kaj sem imel takrat v glavi se še zdaj sprašujem. Najraje bi se vrnil v tiste čase in odšel na faks, toda moja pamet me je vlekla v vojsko. Videti svet sem si zamišljal malo drugače. Vsakodnevno streljanje in ubijanje mi še danes včasih ne da spati. Če samo pomislim, koliko ljudi je umrlo zaradi moje pištole me stisne v želodcu. Koliko družin je izgubilo očeta zaradi mene. Včasih bi najraje zajokal. Resnično nisem tip človeka, ki bi lahko ubijal. Toda če česa ne počnem, zagotovo ne jokam. To je znak šibkosti in tega pri meni nihče ni vajen. Oklican sem za optimista, pa ne kar tako. Iz vojske sem lahko potegnil dobro stvar. Naučil sem se preživetja, prve pomoči in borilnih veščin. In to mi je še kako prišlo prav kasneje.
Iz Irana sem se vrnil nazaj v Ameriko, kjer sem se skregal s staršema, ker sta hotela da živim pri njiju. Grobo sem zavrnil ponudbo, za kar se še danes tolčem po glavi. Zakaj, moja mama je v naslednjem tednu umrla za rakom in želela si je le še nekaj dni z mano. Slaba vest me grize sleherni dan posebej in prepričan sem, da ne bo prenehala še ko bom v grobu. Toda za mojo mamo ne ve nihče. Pravzaprav je velika večina moje preteklosti za druge, zavita v tančico skrivnosti. In včasih si želim, da bi bila še zame. Tako ne bi bolelo.
Mame mi je bilo skratka tako žal in naravnost zasovražil sem smrt. Neumnež sem se jo odločil preganjati. Ker faksa nikoli nisem dokončal, sem se ga končno lotil zdaj. Kmalu sem postal zdravnik. Pa ne v rodnem mestu. V LA-ju so jih imeli že preveč. Odšel sem v Afriko, v najhujše predele kamor belci ponavadi ne stopajo. Zdaj vem zakaj ne. Razmere so bile hujše od najhujših in kljub z mojim trudom in predanostjo so mi ljudje še zmerom umirali v rokah. Če sem mislil, da je v vojski hudo sem se močno uštel. Tam so bili prostovoljci in plačanci, tukaj pa so umirali otroci. Kaj je hujše od tega?
Naučil sem se ceniti življenje, toda nisem prenesel misli, da bi v mojih rokah ali zaradi mene umrl še kdo drug. Zato sem se odpravil študiran na harvard. Opravil sem z dokaj dobrim uspehom in kmalu sem dobil ugledno službo. Bil sem odvetnik. Ja, zveni čudno. Navsezadnje bil sem vojak in zdravnik. Zakaj sem izbral pravo? Tako kot večina vprašanj v mojem življenju ostaja odprtih je enako z tem. Verjetno ker mi je služba končno priskrbela mirno življenje. Spoznal sem žensko in kmalu sva se poročila. Če je bila tista ta prava ali ne nisem vedel do dneva ko sva se ločila. Toda že vesolje mi je sporočalo, da ni prava zame, saj ni bila plodna, sam pa sem si želel otroka z katerim bi nekako povrnil življenje vase, po tistem, ko mi je umrlo toliko soljudi.
Nekaj let sem se še trudil z službo, ravno toliko, da sem si ustavil veliko zvez. In to kakšnih. Vse vajeti so bile v mojih rokah. Imel sem denar, vpliv in povsod sem zbujal strah. Nihče me ni poznal in lahko so se me samo bali, saj sem bil znan kot direkten in neusmiljen, eden od pokvarjenih odvetnikov. Ljudje so mi jedli z roke in zlagal bi se, če bi rekel, da ni tako še danes. Pravijo da sem poseben. Da zavzamem prostor, ko vstopim v sobo ali na sodišče. Da je nekaj na meni, kar ljudi privlači in ustrahuje. Pravijo, da je to karizma.
Skratka po nekaj letih sem se odločil oditi. Odšel pa sem zgolj telesno. Moje ime, vpliv in zveze so še vedno v mestu angelov in zelo rad jih uporabljam. Zdaj sem namreč v manjšem mestu Mayberryju, ki včasih postane dolgočasen toda tukaj sem izkoristil priložnost, da me nihče ne pozna, kar mi je všeč. Ne maram namreč, da ljudje mislijo, da me poznajo bolje kot se sam. Kot že prej omenjeno, ovit sem v tančico skrivnosti, toda ljudi kar vlečem nase. Pravih prijateljev pa nimam, saj le te odbijem ker sem bil na drugem koncu sveta, kjer so bili ljudje resnično hvaležni za življenje in v očeh sem jih kljub temu, da so umirali bral zahvalo. Tam sem spoznal moč ljubezni ne pa v Ameriki, tukaj, zdaj kjer pa so ljudje hvaležni zgolj za droge, ki jih lahko legalno priskrbim. Zato imam zgolj nekaj party prijateljev, saj sem z malo alkohola lahko duša zabave. Denarnih težav skratka nimam saj imam svojo pisarno, toda denar mi zadnje čase ne prinaša sreče. Pogosto se počutim osamljenega in zlomljenega, čeprav na zunaj delujem trdno. Toda sem močna oseba, res sem. Vse prenesem in vedno nosim dvignjeno glavo z nasmeškom. Kar te ne ubije, te navsezadnje lahko naredi samo močnejšega. |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: black, james william Sob Dec 01, 2012 7:40 am | |
| opis je potrjen, head over here, da claimaš vse potrebno (the face, ime za likom, streho nad glavo). potem si lahko odpreš plot page in začneš s pisanjem. enjoy! :3 |
|
