donna & zara [bechtler museum of modern art]

tagged is wonderful donna smitten 3

potrebovala je pobeg iz majhnega mayberry-ja in edino večje mesto katerega je imela v bližini je bil charlotte. niti malo ni oklevala, ko je stopila do avtobusne postaje in sedla na klop s karto v rokah in čakala na avtobus, ki jo bo pripeljal do želenega cilja. v svoj avto tako ali tako ni sedla odkar je imela nesrečo v franciji zaradi neumne bolezni, ki jo je stala fanta in njega skoraj življenja. sovražila je to, da ji ni bilo omogočeno normalno življenje. da ni mogla biti preprosto to, kar je bila, ko je ni napadalo od znotraj in uživati v vsakem delu dneva- normalno. ne pa znoreti čez dan ali kasneje čez noč in se opirati zgolj na connorja. počutila se je ne koristno in ne zmožno storiti česarkoli. kakor, da sama ne bi bila zmožna sploh živeti in vedela je da sama sebi enkrat ne bo dopustila, da je odvisna od drugih. preveč je bila trmasta zato in preveč si je želela svobode in samostojnosti, katere ni imela niti sedaj v novem domačem mestu, ko je še vedno živela s starši pri strani in jih spraševala za vsako možnost izhoda samo zato, da vedo kje naj jo iščejo, če jih panično pokliče ali da znak da se ji bo ponovno zmešalo. njeno upanje je sedaj bil connor in tega se je več kot dobro zavedala. drugih zdravnikov tako ali tako videti ni hotela kaj šele jih spustiti v svojo bližino, pravzaprav jih videti ni mogla in postalo ji je slabo samo, da je slišala za njih. zavzdihnila je in se udobno namestila na hrbet klopi, ko je na eni strani trdo držala svojo torbo v drugi pa malo prej povratne karte za charlotte- brez nekega posebnega razloga kam je namenjena, samo hotela je oditi malce iz mesta za dobro sebe.

avtobus je kmalu pripeljal in že odprl svoja vrata, kjer je peščica ljudi že vstopila in za njimi takoj ona. poiskala si je prostor ob oknu in poleg sebe postavila torbo v upanju, da ne bo dobila poleg sebe nadležnega sopotnika. toda bolj kot je čas mineval, bolj se je avtobus praznil in ostala je sama v svojem osebnem prostoru vse dokler ni končno izstopila v velikem mestecu in se že veselo razgledovala naokoli s karto povlečeno iz torbe. namreč tu ni bila domačinka, edino v franciji se je zares počutila domačo in sedaj je bila poslana v veliko mesto tu v ameriki in glede na to da je o orientaciji vedela ravno toliko kot zdravniki o njeni bolezni je lahko predvidevala kako se bo hitro izgubila. njeno pozornost pa je po nekaj minutah hoje pritegnila velika stavba očitno polna umetnosti v sebi in ni trajalo dolgo, ko je veselo preskakovala stopnice in vstopala v samo palačo njeni sanj. nad umetnostjo je pač bila veliko preveč navdušena in trdno je verjela, da je ona njena edina rešitev in njeno edino možno zdravilo. opazovala je vsako izložbo posebej, vsako sliko dokler je čas ni postopoma posrkal vase in celoten ostali svet ni obstajal.

vedno pa je čas za odhod in zaželela si je videti še več mesta, ga okusiti še bolj. spet je veselo preskakovala stopnice in ob zadnji popolnoma nenamerno presekala pot nič hudega sluteč mimoidoči, katero pa je takoj prepoznala, ko se je obrnila proti njej v želji po opravičilu. » donna, « je veselo dejala in ustnice so se ji razlegle v nasmešek. bila je connorjeva sestra kako je ne bi. » nisi doma ? « je povprašala, ko se je sedaj popolnoma obrnila proti njej in prezrla pramen las, ki ji je zaradi lahkega vetriča silil na vse strani. » tebe pa res nisem pričakovala tukaj moram priznati, « se je odzvala z rahlo presenečenim tonom.

» connor & donna [jewell's mansion]
» donna & nikolai [peachtree street hotel]
» donna and nikolai
» jewell, donna marie
» donna & valentin [mccafe]

donna & zara [bechtler museum of modern art]

donna & zara [bechtler museum of modern art]

Similar topics

Similar topics