FOR sister Pauline
Comment : upam, da za začetek bo oprosti, če je kindda lame... hope you like it
Words 842
Inspriration Chris Daughtry - Im Going Home

»Ja … … ooo poglej, poglej, kdo se je spomnil name! Kaj bo dobrega sestrica? … … Danes, hm… I guess I can come, … … … Miss you too, big sis!« in odložil je telefon. Prijatelj ga je pogledal po strani. »Sestra me vabi na družinsko večerjo, malo one on one time in to, če te že ravno zanima,« mu je obrazložil. Ko se je le ta spokal domov, je Liam odkorakal proti kopalnici, da bi se oprhal in pripravil za večerjo. Ko so mu kaplje vode padale na golo telo, je imel čas za razmišljanje. Minilo je že kar nekaj časa, odkar je sam preživel nekaj kvalitetnega časa s svojo sestro. Večini ljudi bi se to zdelo smešno, nasploh njun odnos, a ne Liamu. Pauilne je bila edina konstantna stvar v njegovem življenju. Vse kar je storila zanj po smrti njune matere … »tega ji nikoli ne bom mogel poplačati,« je izdihnil. Ni ju vezala le ista kri, bila sta prijatelja, še več, najboljša prijatelja. Vedno se je lahko obrnil nanjo, ne glede na tematiko. In bila je tam zanj, ga čakala, svetovala in nasploh dajala vse, kar je potreboval. Imela sta poseben odnos, ki ga večina bratov in sester ni poznalo, zato se jim je mogoče celota zadeva zdela nekako čudna in smešna.
Stopil je izpod tuša, se obrisal, umil zobe, obril, oblekel ter naredil še nekaj zadnjih popravkov pred ogledalom. Lase je malce razmršal ter si popravil kravato, ki je ležala nekoliko postrani. »I'm ready to go!« si je rekel in stopil do vrat. Pogledal je na uro in ugotovil, da bo prezgoden, zato se je odločil, da bo naredil krajši sprehod do družinske hiše, ki je bila slabih 20 minut oddaljena od njegovega apartmaja. Pot ga je vodila mimo centralnega parka, kjer so se v lepem vremenu igrali najmlajši Mayberčani. Pri stojnici z limonado je tudi stalo nekaj ljudi. Sprva je njegov pogled le ošinil glave čakajočih, za katere se ni pretirano zmenil, a nekaj ga je zmotilo pri tej sliki. Ustavil se je, obrnil pogled zopet na vrsto in takrat ga je zadelo. »Nemogoče! Kaj on počne tu?!« Moški srednjih let, ki je stal v vrsti za pijačo, je bil namreč bivši zaročenec njegove sestre, tip, ki namesto, da bi se poročil, je drugi ženski zaplodil otroka. Popadla ga je jeza in že je hotel stopiti do njega, ko se je premislil. Pomislil je na Pauline. »Reva, verjetno sploh ne ve, da je ta gnus v mestu!«, je pomislil. Obrnil se je na petah, pospešil svoj korak, da bi bil v čim krajšem času pri svoji sestri ter jo opozoril. Kot furjast konj je hodil in ni odvrnil misli od nepričakovanega srečanja. Ko se je po približno 10 minutah umiril, je znova preštudiral situacijo. »Eh Liam, kaj počneš? Mogoče pa je tu le kot turist. Nikjer ne piše, da se je preselil sem, še manj pa, da ve, da tu živi Pauline. Mogoče bi bilo najbolje, če ostaneš tiho!« Mislil je, da ga bo tako mišljenje pomirilo, a se je oštel. »Naaa, to tudi ni v redu. Paul si zasluži vedeti resnico … a kako naj ji to povem?« Kolebal je med dvema odločitvama in tudi ena izmed njiju ga ni privlačila. Po eni strani je vedel, da ji mora povedati, a po drugi strani, je vedel, da jo bo sesulo. »Ah, bomo videli kako bo naneslo, go with a flow,« si je rekel in pri naslednjem križišču zavil v domačo ulico. Pozvonil je pri vratih in nestrpno čakal, da mu bo nekdo odprl. Hiša je bila še vedno ista. Lesena veranda z zibajočimi stoli ter gujsnico, vrata z muranskim steklom še celo vrtni palček, ki ga je, preden se je odselil, vrgel v grmovje, je še vedno ležal v njem. »Verjetno ga nihče pretirano ne pogreša,« se je nasmehnil. Vrtni palički so bili namreč ena redkih stvari, ki jih absolutno ni prenesel. Končno so se vrata odprla in svetlolaska mu je skočila v objem. »Pauly!« je veselo vzkliknil in poljubil sestro na čelo. »Kaj bo dobrega za pod zob danes?«
Hrana, to je bila Liamova šibka točka in tega se je zavedala tudi njegova sestra. Ko mu je omenila družinsko večerjo, si je s tem le še zagotovila dodatnih nekaj odstotkov možnosti, da bo prišel. Pojedel je ogromno, a se mu za čuda to ni poznalo – no, vsaj ne še. Po uvodnih nekaj stavkih je slekel svoj suknjič in ga postavil na običajno mesto. Premaknila sta se najprej v dnevno sobo, kjer sta sedal na udoben kauč. Prinesla je še aperitiv. Še preden sta nazdravila jo je zasul z vprašanji. »Kje je mulc?« Mislil je seveda svojega mlajšega brata. »Pa drugače, si v redu? Kaj se kaj novega dogaja v tvojem življenju? Si bila morda že v tisti novi kitajski restavraciji restavraciji na Dalanbergovi ulici?" Resnično se je večina njegovih vprašanj navezovala na hrano, a temu se ni znal opreti. Počutil se je domače in temu primero so tudi iz njegovih ust vrele besede, pa naj si bodo spodobne ali ne. Končno je bil zopet malo doma…