še kako zelo dobro se je zavedal, da to, kar počne oziroma počneta, nikakor ni najbolj pametno. nikoli ni bil svetnik in kdaj pa kdaj mu je bilo prav malo mar, če je dekle, s katero si je popestril noč samska ali ne, toda to je bilo zanj nekaj novega. a kljub temu ni imel nobene želje s tem tudi prenehati. verjetno je bilo za to kriva tudi vso to skrivanje, ki je vse skupaj naredilo razburljivo in zanimivo. poprijel je za lonec, iz katerega je dišalo po sveže kuhani kavi, ter redko rjavo tekočino nalil v manjšo skodelico. manjkala je še dobra ura, a kljub temu je bil ryan praktično z eno nogo skozi vrata. medtem, ko je v eni roki držal kavo in iz nje delal kratke požirke, se je napotil proti manjši omari, kjer je čepelo nekaj šopov ključe. izbrskal je avtomobilskega ter ga potisnil v žep, nato pa še napol polno skodelico kave odložil na isto omaro. mislil je oditi še do bližnjega supermarketa, saj je po zadnjem vpogledu v hladilnik v njem manjkala večina užitnih stvari. cassie je tako ali tako skorajda vedno zamujala, tako da se mu še nekaj časa ne bo mudilo, da bi do hotela prišel pravočasno ob uri. tako si je vzel čas ter se zapeljal do trgovine, dobre pol ure kasneje pa je bil že namenjen proti ulici peachstreet, kjer je stal tudi hotel, katerega sta s cassie nekako vzela za svojega. ni bil preveč izstopajoč in se je hitro razgubil med zgradbami, ki so izgledale skorajda identične, kar je bilo povsem idealno zanju. nihče namreč ni smel vedeti, da se med njiju karkoli plete. zato sta tudi vstopala ob različnih časih, pa tudi soba je bila vzeta na lažno ime. receptor v hotelu ga je v začetku sicer začel gledati sumljivo, a ryan je imel zanj že pripravljen idealen izgovor. navsezadnje je bil kot znan nogometaš precej priljubljena osebnost mesta in vpisovanje pod lažnim imenom je bilo le zaradi vsiljivih novinarjev, ki ga niso pustili pri miru. receptor je tako le poznavalsko prikimal in stvar je bila rešena. tako je bil ryan tudi vedno prvi, ki je prevzel ključe, tako da cass ni bilo treba niti nikoli do recepcije in praktično nihče ni vedel, da se vsak teden znova dobivata v tem hotelu.

tako je tudi tistega dne s steklenico vina pod roko vstopil skozi glavni vhod ter že od daleč prikimal receptorju. ta je zanj tako že imel pripravljene ključe, tako da je ryan, ko je prišel do njega, na pult le potisnil plačilo v gotovini za najem sobe, prevzel ključe ter stopil proti dvigalu. ta se je premikal obupno počasi in ryan je kdaj pa kdaj dobil občutek, da bo obtičal v njem. a končno so se vrata odprla v nadstropju in ryan je stopil proti že dodobra poznani sobi, saj sta jo vedno znova najemala eno in isto. odklenil je vrata ter ji zaprl, a jih obenem pustil odklenjene. tako kot vedno ga je v sobi čakal vrč z ledom, kamor je odložil steklenico vina, iz manjše omare pa vzel dva dolga kozarca, ki sta bila sicer namenjena za penino, a se s tem ni pretirano obremenjeval. s pritiskom na daljinec je odprl televizor in ravno ko je bil sredi izbiranja zanimivega kanala, je zaslišal pridušeno trkanje na vrata. daljinec je tako odložil na mizo in stopil proti vratom. »živijo… in ne, niti ne. šele dobrih pet minut sem tukaj,« ji je odvrnil, ko je stopila mimo njega in ji, kot ji je bilo v navado, bežno poljubila na lice. sam je na zunanjo stran kljuke nataknil listič ne moti, nato pa zaklenil sobo za njima. »kako si kaj, cass? naporen teden?« je vprašal, medtem ko je v kozarca nalil vino ter prijel vsakega v eno roko ter stopil proti njej. »in kako tvoj zaročenec?« je s pridušenim nasmeškom vprašal, ko se je obrnila proti njemu in ji je v roke potisnil njen kozarec. »še vedno trdno odločen, da se poroči s tabo?« je napol v šali napol zares vprašal, ko je svojo prosto roko ovil okoli njenih bokov ter jo prižel k sebi, preden jo je počasi poljubil.