elsie & colton [city library]

Naslov sporočila: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 6:21 am

tagged; colton smitten 1

, my knight in shinning armour!

Sploh ni vedela kaj počne tu. Njena desna dlan se je tesno oprijemala kozarca s penino ki ji je malce shladil glavo in zbistril misli, ko se je premikala v množici ljudi ki so se premikali po knjižnici. V glavni avli je potekala velika dobrodelna prireditev, eden izmed tistih trapastih dogodkov za katere nihče res ni vedel za kaj so bili, a so bili vsi vseeno povabljeni. Na tega jo je zvlekla mama tudi če se je Elsie na vse kriplje upirala. Odkar se je vrnila ni želela biti nazaj v soju luči, ni želela da povezujejo njeno javno persono katera je bila včasih z vzgojiteljico Elsie ki se je cele dopoldneve igrala z otroci in brisala umazanijo s tal. Mnogo jih sploh ni vedelo da je to ona, večina jih niti ni vedela da je nazaj v mestu. Res pa je bilo da jih mnogo niti ni vedelo za celotno zgodovino, kaj vse je počela ko je bila mlada. Kljub vsemu je bila njena družina dovolj močna da je pod preprogo pometla marsikateri škandal. Malce živčno je naredila dolg požirek penine saj se resnično ni počutila udobno med vsemi temi ljudi in kljub temu da je bila oblečena v elegantno obleko se je počutila golo pod skrutnjo vseh. Mamo je že zdavnaj izgubila v morju obrazov pred sabo in je zato malce izgubljeno stala v kotu in vsake toliko časa z mimoidočega pladnja pobrala penino, ki jo je počasi srkala. Povsem drugače od Elsie kakršna je bila včasih, saj bi ta najverjetneje že s kom kje plesala ali pa počela še kaj zanimivejšega kje skrito očem. Končno se je le opogumila in se napotila preko avle na drugo stran sobe ko se je malce nesrečno zaletela v nekoga. »Opa, oprostite…« Se je iskreno opravičila potem pa se zazrla v oči osebe v katero se je zaletela. Vsa kri ji je pobegnila z obraza in že drugič v roku štirinajstih dneh je pozabila dihati. Ni vedela zakaj se ji je zadnje čase svet nenehno sesuval, zakaj je morala nenehno srečevati duhove iz preteklosti. Najprej Colton prejšnji teden v vrtcu in sedaj ona.

Amelia Young je bila štiridesetletna žena Roberta Younga, politčnega magnata Mayberryja, enega najbogatejših moških v mestu, ki je bil po nekem nesrečnem naključju Elsijin bivši ljubimec. Spoznala ga je na eni izmed prav takšnih zabav in zdel se ji je zabaven, predvsem zato ker je bil postaven, imel je ogromno denarja in bil je tako zelo starejši da je bilo vse skupaj še bolj atraktivno. Seveda, vse dokler ju ni zalotila sama Amelia in zagnala vik in krik - in šele takrat se je Elsie res začela zavedati kaj počne – uničevala je ne samo zakone ampak tudi življenja ljudi s katerimi se je igračkala. Kar pa ni oprostilo početje te obupne ženske s katero se je spet znašla iz oči v oči, saj je o njej začela širiti strašne govorice kar jo je od začetka tudi pregnalo iz mesta. »Ti.« Njene oči so se zoožile in z prstom jo je potisnila v ramo. »Kako si drzneš pokazati svoj obraz tu!!?« Njen krik se je razlegel skoraj čez celotno sobo in pogovarjanje je počasi zamrlo. Elsie si je želela da bi jo požrla zemlja, z očmi je besno iskala izhod a ga ni našla. Prisiljena je bila stati kjer je bila in poslušati vpitje temnolase psice ki se je odločila da si bo dala duška za vse kar si prej ni. Elsie v življenju še ni slišala toliko žaljivk v enem stavku – od prešuštnice do vlačuge, pa pocestnice pa kurbe, vse je vrgla vanjo Elsie pa je samo nemočno nekajkrat odprla usta da bi ugovarjala. »Ni dovolj da si me tako zahrbtno ponižala, ne, zdaj si nazaj mala kurbica in kaj delaš? V nekem zahodnem vrtcu brišeš dreke mulec? Saj si nič drugega ne zaslužiš ampak res misliš da si ti tista ki lahko vzgajaš otroke drugih? Ko niti sama nimaš moral in si prava vlačuga? Nočem te okrog mojih in tujih otrok, si me slišala?« Je predirljivo dodala in s tem efektivno uničila še zadnji ostanek pogovora v sobi. Čutila je solze ki so se nabirale v njenih očeh in skušala jih je nekako požreti, prisegla si je da ne bo jokala. »Jaz…« Glas se ji je nesrečno zlomil in ugriznila se je v spodnjo ustnico ko je temnolaska pred njo spet odprla svoja usta in nadaljevala s kričanjem.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 7:06 am

Dobrodelne prireditve niso bile ravno nekaj, na kar bi Colton z navdušenjem hodil vsak teden, ampak vsake toliko časa je bil v to prisiljen. Sicer sam ni videl prav nič privlačnega na kopici ljudi v svečanih oblekah, ki so postavali naokrog, opravljali vse, ki so bili izven dosega enega metra in se obenem nalivali s penino, ampak kar je bilo potrebno storiti, je bilo potrebno storiti. No ja, dejansko je bil del sredstev namenjen gasilcem in njega so tako kot ponavadi izbrali za predstavnika. Sicer ni vedel, zakaj točno je bilo temu tako, ampak se pa ni mogel ravno upreti načelniku in mu povedati, da se je na takšnih stvareh dolgočasil. Menda je bil najbolj 'prijeten' gasilec, kot ga je opisala ena izmed novinark v nekem članku, ki je bil povezan z njegovimi pridobljenimi medaljami za pogum, ampak s tem se Colton ni nikoli zares obremenjeval. Se je pač oblekel v svečano obleko, se dovolj potrudil in si nadel še kravato ter nekoliko spravil v red svoje lase, ki so bili običajno povsem brez nadzora, potem pa se je usedel v svoj avto in se odpeljal do mestne knjižnice, kjer je vse skupaj potekalo. Samo še eden izmed večerov, na katerem bo moral prebiti nekaj časa, nato pa se bo lahko odpravil domov. Kako zabavno.

Brez pravega namena je postopal med kopico ljudi, tu in tam s kom spregovoril nekaj besed in se nasploh zelo trudil za to, da ne bi bil videti zdolgočasen. Ali pa vsaj ne tako zelo, kot je bil. Dejansko takšne vrste ljudje niso bili ljudje, s katerimi se je Colton dobro razumel. Jasno, bil je sposoben na svoj obraz zarisati očarljiv nasmešek in jih zabavati s takšnimi ali drugačnimi zgodbicami, zaradi česar so ga ljudje oboževali, ampak hkrati so ga ti bogataši spominjali na čase, ko je sam tonil proti dnu. Vsak tretji človek v sobi je imel temno skrivnost, ki so jo vsi poznali, ampak nihče ni govoril o njej. Potem pa se je po knjižnici nenadoma razlegel kraval oziroma vpitje neke histerične ženske. Colton se je sam pri sebi namrščil, ker mu takšni in podobni izpadi nikoli niso bili preveč všeč. Načeloma se je izogibal ljudem, ki so v svojem besednjaku premogli takšne besede, kot jih je bilo pač moč slišati v danem trenutku. Potem pa je bolj pozorno prisluhnil, se opravičil svojim sogovornikom in se premaknil v smeri vpitja, ker se mu je močno dozdevalo, kaj se je dogajalo.

In res – dokler da je našel izvir vpitja, so že vsi obmolknili in z velikim zanimanjem strmeli v točko dogajanja. Tam je stala histerična ženska, ki je vpila na rjavolasko, ki jo je še preveč dobro poznal. Elsie je bila videti povsem preplašena oziroma osupla, na robu solz, če je sodil po izrazu na njenem obrazu. Že samo to mu je lomilo srce – preprosto ni prenesel, da bi jo videl takšno. A to ni ustavilo ženske. Sovražil je tako imenovano visoko družbo glede tega – ko je nastal škandal, so vsi samo opazovali in se zabavali. Ampak ne tokrat. Colton se je z resnobnim izrazom na obrazu prebil iz obroča ljudi ter povsem sproščeno zakorakal do vpijoče ženske in svojo roko položil na njeno ramo ter jo stisnil nekoliko bolj močno, kot bi bilo potrebno. »Oprostite, gospa Young, ampak to bo dovolj,« je bil njegov glas dovolj oster, da je utišal njeno vpitje. Iz nekega neznanega razloga so ga ljudje vedno cenili – najbrž zaradi poklica, ki ga je opravljal. Navsezadnje se nihče ni želel zameriti gasilcu – kaj pa, če bi prišlo do požara in bi bil v sporu z nekomu, ki bi moral pomagati? Tudi temnolaska je prišla do tega sklepa, saj je bil Colton precej znan. Nekajkrat je še odprla usta in se očitno pripravljala na ugovor, Colton pa je zmajal z glavo. »Prosim,« ji je pomignil in končno se je le zganila ter se izgubila v množici. V dvorani se je počasi spet naselilo govorjenje, Colton pa se je obrnil, da bi s pogledom poiskal Elsie.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 7:57 am

Ko se je pojavil med množico ljudi ni videla ničesar drugega. Kot v počasnem posnetku je gledala kako se je množica razmaknila in skozi njih je prikorakal on, kot nekakšen privid, da se je zdaj pojavil tu ko si ga je najmanj želela, a hkrati še nikoli v življenju ni čutila večje hvaležnosti. Ni slišala kaj ji je rekel, videla je samo kako je kar naenkrat utihnila tudi če so ji njene besede še vedno odzvanjale v njeni glavi. Hotela je odkorakati do nje in ji na njeno pregrešno drago pričesko zliti preostanek svoje penine in ji primazati zaušnico. Hotela ji je zabrusiti vse nesramne stvari ki so se ji podile po glavi – da če nebi bila tako zagledana same vase, če nebi vsega svojega časa preživela s prijateljicami po salonih in bi za moža imela več časa je ta nebi varal. Da se mora vprašati kdo je bil tu resnična žrtev in kdo je bil tisti ki je grešil – šestnajstletnica ki je želela kljubovati svetu ali nekaj-tridesetletnik ki jo je zapeljal? Želela si je izreči vse to a je ostala tiho ker je bila na nekem podzavestnem levelu prepričana da si je vse to zaslužila. Zaslužila si je da ga je spet imela v življenju, da je videla da ji zanj ni mar, da jo je prebolel in da je videl njeno največjo sramoto. Zaslužila si je da so vsi izvedeli kdo je bila in kakšna je bila v resnici. Verjetno si je zaslužila tudi da bi jo odpustili. A zdaj o tem ni mogla več razmišljati. Vsa pozornost končno ni bila več na njej, vse oči so bile uprte v čednega temnolasca ki ji je prišel na pomoč. Elsie je storila prvo kar ji j padlo na pamet – zbežala je.

Svojo penino je s tresočimi rokami potisnila nekomu v roke in se začela prerivati skozi množico ljudi ki so se še nekaj trenutkov nazaj naslajali nad javnim spektaklom ki se je odvijal pred njihovimi močmi. »Oprostite, samo malo, pardon, ja… se opravičujem, hvala…« Je mrmrala tihe besede in odrivala ljudi ki so ji bili na poti pri tem pa skušala požreti grenke solze ki so se ji nabirale v očeh. Samo še malo, samo še malo. Izhod ji je bil tik pred očmi, samo še nekaj korakov pa ga bo dosegla. Skoraj planila je skozi vrata in nekaj trenutkov hlastala za zrakom in ugotovila da se je znašla v skoraj temnem hodniku ki je vodil v stopnišče, ta pa naprej v samo knjižnico. Že sama misel o varnih in toplih knjigah jo je malce pomirila in napotila se je proti njim, a že po prvih nekaj stopnicah so ji noge klecnile in oprijela se je stopnišča ko je njeno telo prevelo ihtenje. Skrila je svoj obraz v dlani in se prepustila krčevitemu joku, nad dejstvom da je pravkar celotno mesto izvedel eno izmed njenih najtemnejših skrivnosti, a bolj kot to jo je bolelo dejstvo da jo je izvedel Colton. Skušala je umiriti svoje dihanje in prenehati z jokom a bolj kot se je trudila, bolj je jokala.

V svoji miniaturni torbici je skušala najti robček a ji to ni najbolj uspevalo zato je pustila da je torbica s tleskom padla na tla. »Prekleto.« Je zamomljala in z hrbtno dlanjo obrisala solze potem pa nekajkrat smrknila. Videla je premik v temi in pogledala navzgor potem pa zaihtela. Seveda. Seveda je bil tu, da je še naprej gledal njeno sramoto, medtem ko je on sam postal spoštovana oseba ki so ga vsi oboževali in je iz gorečih stavb reševal ljudi, ona pa je bila še vedno ista zmeda kot ko jo je spoznal. »Kako dolgo si že tam?« Je tiho vprašala in obraz se ji je ponovno skremžil ko se je spomnila kaj vse je slišal in preden se je zavedala je spet ihtela in obraz si je pokrila z dlanjo. »Bi… lahhko p-p-prosim odšel? Mislim… da sem … imela dovolj… poniž-žanj, za en večer.« Je zmogla izdaviti med jokom in se popolnoma predano naslonila na ograjo in malce zadrhtela od mraza saj je sedela na marmornatih stopnicah. Če je bilo to dno potem ga je vsekakor dosegla in dvomila je da se ji lahko zgodi sploh še kaj da bi bilo slabše.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 8:19 am

Tako imenovana visoka družba v mestu je bila polna neumnosti. Dejansko je bilo vse skupaj ena velika, ogromna neumnost, zgolj opravičilo za to, da so ljudje pač počeli vse, kar je bilo popolnoma skregano z zdravo pametjo in vsemi moralnimi pravili. Bili so kot gruča podivjanih najstnikov, ki so vedno znova iskali škandale in se zabavali nad nesrečo drugih. Temnolasca je dejansko še vedno preganjal izraz na njenem obrazu – tista vdanost v usodo, grenko razočaranje nad vsem skupaj in popolna žalost, zaradi katere je tudi sam trpel bolj, kot bi to sploh bilo razumljivo. Zakaj je čutil zanjo, zakaj mu ni bilo vseeno? Dobro, vseeno mu nikakor ne bi moglo biti ker je bil tiste vrste oseba, ki se je pač zanimala za ljudi in se je vedno trudila, da bi bilo vsem dobro, ampak še vedno je šla njegova zaskrbljenost za zlomljeno rjavolasko preko vseh logičnih meja. Ni vedel, kaj se je dogajalo z njim, je pa vedel, da jo je moral rešiti pred napadalno žensko, ki je vpila o tem, kako je Elsie zapeljala njenega moža in uničila njeno družino. Kako za vraga je bilo karkoli od tega sploh logično? Če je pomislil po resnici, je bila navsezadnje Elsie takrat zagotovo mladoletna in kaj takšnega je bilo kaznivo, ne pa obremenjujoče za nepremišljeno rjavolasko.

Ko je ženska odkorakala, je hotel stopiti do Elsie in jo potolažiti, ji zagotoviti vsaj nekaj podobno varnemu pogovoru v množici hijen, ampak ko se je obrnil, ni bilo niti sledi o rjavolaski. S pogledom je preiskal množico in opazil njeno postavo, ki je hitela proti vratom. Namrščil se je, zaskrbljen zanjo, potem pa ji je brez oklevanja sledil, ne da bi mislil na karkoli drugega. Ljudje so bili še vedno pod vtisom njegovega odločnega in ostrega nastopa, zato so se mu vsi umikali in kmalu je stal v temačnem hodniku. Prisluhnil je temi in zaslišal korake, potem pa je temu sledil jok, ob katerem bi najraje šel nazaj ven in žensko ostro okrcal z besedami, pa tega ni storil – hotel je biti tu, to je bila skoraj nuja, ni mogel kar odkorakati in jo pustiti samo. Počasi je zakorakal proti njej in zaslišal tlesk, ko ji je nekaj padlo na tla, nato kletvico in že v naslednjem trenutku je dvignila pogled ter ga opazila v poltemi. Po postavljenem vprašanju se je ponovno zlomila in Colton se je moral zadržati, da ni preprosto stopil do nje. »Ne skrbi,« je tiho odvrnil, potem pa stopil naprej in obstal pred njo.

Ni bil presenečen nad dejstvom, da je hotela, da odide. Kljub temu pa ni prenesel misli na to, da bi jo zdaj, v takšnem stanju, pustil samo. Sploh v neposredni bližini vseh teh ljudi. Namrščil se je, čeprav je bil njegov resnobni pogled tako ali tako ves čas prikovan nanjo. »Elsie, ne morem kar oditi,« je odvrnil na njene besede in rahlo nagnil svojo glavo. »Poleg tega sem se nazadnje, ko si me videla, obnašal kot popoln kreten,« je kar naenkrat priznal, ne da bi niti sam vedel, zakaj je to storil. Njegovo obnašanje ga je preganjalo in ni mogel verjeti, kako za vraga si je sploh lahko to dovolil. »Žal mi je,« je rekel in s pogledom poiskal njene oči. »Nič od tega, kar je rekla, zdaj ni več pomembno,« je dejal in opazil ralo drhtenje njenega telesa, zaradi katerega si je v hipu slekel svoj suknjič in stopil do nje ter ji ga z nenavadno skrbnostjo položil na ramena, da je vsaj nekoliko zaščitil njeno telo pred hladom, nato pa je brez oklevanja prisedel na stopnice ter se s celim telesom obrnil proti njej. »Ljudje so neumni. Ne smeš se ozirati na to, boljša oseba si,« je dejal in iz njegovega glasu je bilo mogoče jasno slišati popolno prepričanost v te besede, potem pa ji je nežno obrisal solze iz lica in se ji rahlo, previdno nasmehnil. »V redu boš,« ji je tiho obljubil, čeprav še sam ni vedel, zakaj je čutil nujno potrebo po tem, da ji to zagotovi. Ampak dejansko mu je pomenila preveč, da bi ji lahko dopustil verjeti karkoli drugega.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 8:42 am

Še vedno ji ni bilo jasno kaj je počel tu, v tem temnem stopnišču poleg nje, zakaj se je obnašal tako prijazno, in kar naenkrat je imela neustavljivo željo da ga prepriča da to ni več oseba kakršna je, da je to nekdo ki ga ne pozna več, da sploh ne ve kako je bila lahko kdaj taka. Obupno si je želela da jo Colton vidi v novi luči, kako je postala drugačna, pa čeprav je v sebi vedela da je vedno samo en korak stran da spet zapade v temno brezno v katerem je živela večino svojega življenja in njeno destruktivno obnašanje. »Zakaj ne? Saj sva se vendar dogovorila da se bova ignorirala, mar ne?« Mu je vrgla nazaj in to v trenutku obžalovala. »Oprosti, nisem mislila tega.« Je zamrmrala malce tišje. Celoten večer ni naredil nič drugega kot bil prijazen do nje, a vseeno jo je žrlo globoko v srcu, njegove besede kako je bilo vse skupaj le napaka, in zdaj ko je tako stal nad njo mu je to vsekakor le potrdilo njegove misli. Bila je zmeda, bila je razsulo, nič v njenem življenju ni bilo tako kot bi moralo biti, tega se je zavedala. A vseeno si je včasih pustila želeti da bi imela nekoga kot je bil on, stabilen, resen, čudovit. In prav zato jo je to danes tako vrglo ker je vedela da se to nikoli nebi moglo zgoditi – svoji preteklosti nikoli ne bo mogla ubežati.

Skušala je nekako vpiti njegove besede, njegovo opravičilo in zagotovilo da ni več važno kar je rekla. Seveda je bilo to lepo slišati, a globoko v sebi je Elsie vedela da je bilo pomembno. »Seveda je pomembno.« Je tiho rekla in zavzidhnila. »Kako lahko nekoč našla nekoga ki me bo spoštoval ko pa… ko pa sem…« Ni se mogla pripraviti da bi izrekla besede, tudi če so še vedno odzvanjale v njeni glavi in hvaležno sprejela njegovo jakno ko jo je ponovno stresel mraz. Tiho se mu je zahvalila in se malce zavila v njegovo toploto pri tem pa skušala ignorirati omamno dober vonj ki je prihajal iz jakne. Nikoli se ne bo zgodilo Els, nikoli, nikoli, nikoli. To sta že razčistila. A vseeno so bile njegove besede prijazne in bile pravi balzam za njeno dušo, čeprav je vedela da je bilo to pač kdo je on bil. Resnično je bil prijazen in časten moški ki je reševal ljudi iz gorečih stavb in se postavljal za čast ženk ki jih ni poznal, za katere bi moral vedeti bolje. »Oh Colton, kaj pa govoriš.« Je skoraj utrujeno zamrmrala in se naslonila na ograjo in ga pogledala s skoraj grenkim izrazom na obrazu. »Seveda nisem boljša oseba kot oni. Prav takšna sem, še slabša.« Z novo energijo se je odrinila nazaj od ograje in se zazrla vanj. »Ne razumeš? Vse kar je rekla je bilo res, vse se je res zgodilo. Res sem grozna oseba s katero me je ozmerjala. Ne vem kako naj… jaz…« Zmajala je z glavo in se naslonila nazaj.

»Mislim da je bila grozna napaka da sem prišla nazaj v mesto.« Je dodala in še enkrat zavzdihnila in se zazrla predse. »Vsega česar se dotaknem uničim, ti bi to moral vedeti še bolj kot vsi ostali.« Je dodala in si upala pogled v njegovo smer. Obljubila si je da ne bo nikoli omenjala njune noči, ni bilo pravično do njega da mu to vedno visi nad glavo, a moral je razumeti kako zelo obupna oseba je bila. »Hvala za prijazne besede ampak,« smrknila je in se malce vzravnala. [b] »Mislim da bo bolje da greš. Nočeš da bi te videli tu z mano, še posebej zdaj. Če je bil prej še kdo ki ni verjel vsem govoricam se je to zdaj gotovo spremenilo. Poglejte jo, Elsie Hocking, čez dan vzgojiteljica, ponoči mestna vlačuga.« Skoraj nasmehnila se je svojim besedam in nekajkrat pomežiknila da bi pregnala solze ki so se spet znašle v njenih očeh, saj so se besede kljub temu da jih je skušala izreči v šali zarezale naravnost v njeno srce. »Hvala da si me rešil.« Je iskreno rekla in skupaj sestavila kisel nasmešek ki se je na njenem obrazu obdržal točno nekaj sekund in se dotaknila njegove nadlahti. »Res mislim da si eden izmed tistih moških o katerih samo slišiš. Včasih si želim da…« Na ustnicah se ji je zvil še eden od tistih ironičnih nasmeškov ko je zmajala z glavo in spustila poleg. Hitreje ko odide od tu, bolje bo.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Ned Okt 14, 2012 9:07 am

Iz dna duše je preziral osebo, ki jo je spravila v takšno stanje. Obstajali so določeni ljudje, ki so živeli v lažnem prepričanju, da se ves svet vrti okrog njih – to pa je bilo daleč resnice in nikakor ne izgovor, zaradi katerega bi lahko hodili po drugih. Elsie je morda res naredila nekaj napak v preteklosti, a navsezadnje, kdo jih pa ni? Prav vsak je imel neko temno skrivnost, ki je bila prav boleče zakoreninjena v preteklosti in ki je človeka vedno preganjala, ne glede na to, s kakšno ihto se je trudil vse skupaj skriti. Ponoči je vse prišlo na dan, v spanju nisi mogel ubežati samemu sebi in to je Colton vedel bolje kot kdorkoli drug. Njene prve besede je začutil kot hladen udarec, kar se je najbrž tudi zarisalo na njegovem obrazu, nato pa je stresel z glavo ob njenih besedah. »To sem si zaslužil,« je odvrnil na njeno opravičilo in zavzdihnil sam pri sebi, medtem ko je skušal najti prave besede. »Ampak vsega tega nisem tako mislil, zvenelo je tako grdo in počutim se grozno zaradi vsega skupaj. Ampak moraš vedeti, da si ti… Da si ti edina stvar, ki se je jasno spomnim od tiste noči,« je hipoma obmolknil, ker navsezadnje ni mogel iti tako daleč.

A potem je spregovorila in stresel je z glavo ob njenih besedah, ker nič od tega ni bilo res. Prav, morda je res storila nekaj stvari, ki niso spadale visoko na seznam moralno sprejemljivih, ampak zakaj bi to moralo zaznamovati njeno celotno življenje? »Elsie, poslušaj me,« je spregovoril z neko nujo v glasu in se za trenutek ustavil, ko je skušal urediti svoje misli. »Napake iz preteklosti človeka ne zaznamujejo. Ne moreš jim dopustiti, da tako ravnajo s teboj, ne smeš sama sebe imeti tako grdo,« je tiho rekel, ampak njegov glas je naznanjal, da je mislil smrtno resno. »Verjemi ali ne, jaz te spoštujem. Navsezadnje se je v preteklosti zgodilo marsikaj, ampak stvari so ostale tam. Vem, kako težko je. Zate je najbrž še težje in vem, da boli, ampak kljub temu to še ne pomeni, da si še vedno ista oseba. Ker nisi,« je mehko spregovoril. Že po njeni reakciji je bilo to več kot očitno – v preteklosti bi storila vse kaj drugega kot pa zapustila prostor in zlomljena obsedela na stopnišču, ampak stvari so bile zdaj drugačne. Kljub temu pa ni bilo videti, da bi imele njegove besede kakšen resne učinek nanjo, zato se je nenadoma sklonil bližje k njej, potegnil k sebi njeno roko in prepletel njene prste s svojimi, da bi pritegnil njeno popolno pozornost. »Elsie, ni res,« je preprosto rekel, tiho zamrmral besede, ki so zanikale vse njene s preprostim dejstvom – niso bile resnične.

Tiho je poslušal njene besede. Ni mogel presojati njenih odločitev, ampak dejansko je nenadoma ugotovil, da je bil sam precej srečen zaradi dejstva, da je prišla nazaj v mesto. Počasi jo je spoznaval, počasi je ugotavljal, kakšne vrste oseba je bila v resnici rjavolaska, ki mu je rešila življenje in ki nikoli ni povsem zapustila njegovih mislih od tistega trenutka dalje. Ampak to ni bila njegova stvar. »Nikakor ne uničiš vsega. Videl sem te z otroki, obožujejo te in to delo ti gre odlično od rok,« jo je moral gladko zavrniti, ko je izpostavila nekaj tako bizarnega. Morda je res mislila to, a Colton je bil odločen, da jo bo prepričal v nasprotno. »Res ne razumeš, kajne?« je dejal ob njenih naslednjih besedah in pogled uprl vanjo. »Vseeno mi je, kaj si mislijo. Za vraga, vseeno mi je, kaj kdorkoli reče. Hočem biti tukaj in s teboj,« je kar izbruhnil in se sam pri sebi namrščil, saj so bile njene besede tako nesmiselne. Hotel je, da bi to sprevidela in mu verjela, ko bi ji povedal, da je popolnoma prepričan v to, da je čudovita oseba, ampak še preden bi lahko karkoli rekel, je nadaljevala z govorjenjem in nenadoma pritegnila njegovo pozornost v celoti. Ni se zavedal, da se je nekoliko bolj močno oklenil njene dlani, ko je tiho spregovoril. »Včasih si želiš?« jo je spodbudil z nežnim mrmranjem, ne da bi odvrnil pogleda od njenih oči.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Pon Okt 15, 2012 11:51 pm

Elsie bi sebe težko opisala kot optimista in nekoga ki je z pozitivnim vidikom gledal na življenje. Pa saj ne da v življenju samem nebi uživala – zavedala se je da je v življenju doživela mnogo lepega in da se je do sedaj verjetno zabavala bolj kot mnogo drugih. Vseeno pa je bila ena izmed tistih vrst ljudi ki ni mogla preprosto uživati v dobrem trenutku, vedno je samo čakala kdaj se bo zgodilo nekaj da bo šlo narobe. In prav zato je bilo tako nenavadno da so jo njegove besede tako navdale z dihom, da si je resnično upala razmišljati o prihodnosti kjer njena preteklost ne bo pomembna, da se bo nekoč res lahko rešila teh spon ki so jo omejevale in da bo mogoče nekoč imela normalno življenje. »Res?« Je tiho vprašala in dvignila pogled. Ni ji bilo mar da je bil njen glas tako prekleto upajoč in malce težje je požrla slino. »Če sem iskrena se tudi jaz spomnim samo tebe, pa še to le tvoj obraz, tvoje oči v temi…« Je malce zasanjano dodala in upala da se ne vidi njene rdečice v temi ko je le umaknila pogled in se raje zazrla v svoje čevlje kot da so najzanimivejša stvar na tem planetu. Po tistem v vrtcu si je obljubila da mu ne bo nikoli priznala kako zelo se ga je spomnila, kako ji je njegov glas včasih plesal po spominu, kako je velikokrat videla njegov obraz preden je zaspala, a tema v stopnišču jo je kar nekako pripravila do tega da mu je priznala prav vse. Čutila je toploto ki se je razširjala po njenem telesu ob njegovih prijaznih besedah in z nasmeškom je izdihnila in se malce naslonila nanj. Bila je res tako prekleto utrujena od vsega, od vseh skrivnosti ki jih je nenehno morala držati in nenehni predstavi ki jo je vedno morala igrati pred vsemi. Kako lepo preprosto je bilo biti tu z njim in poslušati njegov glas.

»Nevem zakaj si tako prijazen do mene ampak… hvala.« Je zamrmrala in za nekaj čudovitih trenutkov zaprla oči ko je njena glava počivala na njegovi močni rami in poslušala bitje njegovega srca. Ko je ponovno dvignila glavo si ni mogla pomagati da se nebi široko nasmehnila. Mogoče, čisto mogoče mu pa res ni bilo mar za to kaj si mislijo ostali. In mogoče, čisto mogoče je še obstajal nekdo ki je imel vsaj še kanček upanja vanjo in zaenkrat je bilo to dovolj. Ves zrak ki ga je imela v telesu je nenadoma izpuhtel ko se je tako zazrl vanjo, vedela je da je rekla preveč in da bi bila najpametnejša stvar da odide preden pove kaj kar bo potem obžalovala, a ni mogla pogledati stran od njegovih oči, še pomembneje – ni si želela. »Včasih si želim da… bi se drugače spoznala. Mogoče zdaj ko nisem več… in ti nisi… Saj veš.« Je zamrmrala brez da bi prekinila očesni stik. Bila mu je tako blizu da je lahko čutila njegovo sapo na koži in malce težje je požrla slino. »Potem bi bile morda stvari drugačne.« Je tiho zaključila in za trenutek spustila pogled, saj nikoli ni bila ravno dobra z izkazovanjem svojih čustev, še posebej po javnih ponižanjih in z ljudmi s katerimi je imela barvito zgodovino. Ni vedela s čim si je zaslužila da ima v življenju nekoga tako čudovitega kot je bil Colton Armentrout, a vsekakor je vedela da to nekaj pomeni. Počasi je vzdignila pogled in malce skomignila. »Potem bi bila mogoče jaz nekdo ki bi si te zaslužil.« Je še dodala in vedela da ji obraz nedvomno gori v rdečici ki jo je vedno izdajala saj je bila to ena izmed stvari ki je nikoli ni mogla obvladati pa naj se je še tako trudila. Na srečo ji je bil temen hodnik malce v pomoč a je bil Colton tako blizu da je nedvomno lahko videl prav vsako spremembo na njenem obrazu, kot tudi slišal divje razvijanje njenega srca.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Tor Okt 16, 2012 9:00 am

»Verjemi ali ne,« se je mehko nasmehnil ob njenem tihem vprašanju, medtem ko je sam pri sebi premišljeval, da nikakor ni pričakoval takšnega razpleta dogodkov. Navsezadnje bi to morala biti samo še ena izmed tistih dolgočasnih dobrodelnih zadev, na katerih se je Colton pač moral prikazati zaradi tega, ker je pač obtičal s to nalogo zaradi tistega nenavadnega prepričanja, ki so ga imeli ostali gasilci o njem in zaradi katerega je vedno znova na takšen in podoben način dobil najbolj nenavadne naloge. Pa saj ne da bi se pritoževal – na srečo je imel Colton rad svoje delo in ga je opravljal z veseljem, zato je pač takšne in podobne stvari vzel bolj z rezervo in storil tisto, kar so od njega pričakovali. Nikoli se ni pritoževal, čeprav je vedno na skrivaj pričakoval najbolj dolgočasne stvari na katerih se je pač znal toliko potruditi, da so bili vsi prepričani, da na takšnih zadevah popolnoma uživa in se počuti domače. A resnica je bila daleč od tega in nihče ni vedel, kako zelo ga je takšna družba utesnjevala in spominjala na preteklost, ki ji je tako močno skušal pobegniti. Zdaj pa je bila tu ona in to je spremenilo vse – počutil se je tako nenavadno, ampak hkrati je vedel, da že dolgo ni bil bolj srečen.

»Moji spomini vključujejo delčke pogovorov, tvoj obraz in predvsem tvoj smeh,« je rekel, ker se je čutil dolžnega, da ji ponudi nekaj v zameno za njeno majhno priznanje, poleg tega pa še vedno ni povsem prebolel dejstva, kako zoprno se je do nje obnašal tistega jutra, ko bi moral odreagirati popolnoma drugače, ne pa se močno potruditi za hladen izraz na obrazu in jo tako grobo zavrniti. Namrščil se je sam pri sebi ob misli na to, potem pa so se te misli prekrile s spomini in moral se je nasmehniti. »To je predvsem nenavadno, veš?« je dejal, ko je s pogledom ponovno nežno zavrtal v njene oči in skomignil z rameni. »V resnici je bila to grozna noč. Skoraj bi umrl, vsi so zaganjali paniko in nihče ni vedel, kdo dejansko sem. Potem so končno le našli mojo družino, kljub temu pa je edina oseba, ki ve kaj o tem, moja mama. Baje je kričala na hodniku in rotila zdravnike, naj me rešijo, ampak jaz se tega ne spomnim. Ne spomnim se ničesar, razen tebe. Noč, v kateri bi skoraj umrl, pa mi je v spominu ostal samo in edino tvoj obraz, zven tvojega glasu in tvoj smeh,« so se besede nenadoma kar usule iz njega in ni bil prepričan, če je že kdaj toliko spregovoril z njo. Ampak ni si mogel pomagati, to je pač moral storiti.

Pogleda ni niti za trenutek umaknil z nje, ko jo je opazoval in obenem skušal iz njenega obraza karkoli razbrati. Ampak to je bilo preveč zapleteno – ravno ko je že bil prepričan v to, da točno ve, kaj počne, je rekla ali storila nekaj, zaradi česar ga je povsem izgubila. Všeč mu je bilo to, da je ni mogel povsem razvozlati in ga je presenečala z vsakim tihim priznanjem, ki mu ga je podarila in zaradi katerega je začutil nekaj nadvse nenavadnega. Nekaj, česar še nikoli ni čutil s kom, pa če se je še tako trudil, da bi se prepričal v to, da ima tisto osebo zares rad. »Elsie,« je tiho rekel in se ugriznil v ustnico, na njegovem obrazu pa se je pojavil tisti resnoben izraz, ki ga je dobil vedno, kadar je o nečem zavzeto premišljeval – tokrat o tem, kako bi ji povedal tisto, kar je moral. »Že vse od tiste noči si ti edino dekle, ki se pojavlja v mojih sanjah,« je čisto tiho rekel, čeprav je vedel, da ga bo slišala. In vedel, da bo razumela pomen njegovih besed, ko se je nenadoma odločil, z roko nežno potisnil stran pramen njenih las in se ji počasi približal z jasnim namenom, da bi jo poljubil, ko je nenadoma za seboj zaslišal loputo vrat in korake, ki so se približevali, njihov lastnik pa je klical Elsie. In ko je zagledal postavnega moškega iz visoke družbe, se je nemudoma umaknil, saj je v hipu vse skupaj seštel in dejansko ni mogel verjeti, kakšen tepec je bil, da je mislil, da se bo karkoli zgodilo med njima. »Jaz… Žal mi je,« je zato namesto tega zamomljal in skoraj čutil, kako mu je obraz gorel, ko je vstal in odkorakal med knjigami, da bi čim prej prišel stran od tega kraja, kjer je svoje srce izlil dekletu, ki je bila očitno zasedena. Kako se je lahko tako motil?

hope you don't mind that i wrapped it up like that, i'm trying to keep it interesting and as planned. :3 also, they are perfect.

Naslov sporočila: Re: elsie & colton [city library] Pon Okt 22, 2012 5:18 am

V tistem trenutku je vedela da jo bo poljubil.
Za to ni bilo logične razlage, še posebej ker si je zadnjih nekaj dni odkar je ponovno vstopil v njeno življenje vztrajno zagotavljala da mu zanjo ni mar, da je bilo vse skupaj samo nekaj kar se je zgodilo v preteklosti in da se mora nehati obremenjevati in pozabiti nanj. A ko sta tako sedela v temnem hodniku je zares prvič zaslišala njegove besede, v trenutku pozabila na svoja rdeča lica ki so gorela zaradi sramu in samo zrla v njegove oči. Na obrazu se ji je že zarisal eden izmed tistih nejevernih ampak srečnih nasmehov, ko še vedno ne moreš ravno dojeti kaj se ti dogaja a si vseeno neverjetno srečen da si se znašel tu. Res se jo je spomnil, ne samo to, tudi on je sanjal o njej, razmišljal o tem kaj bi se lahko vse zgodilo. Mogoče pa si je res zaslužila nov in svež začetek, in če je bil kdo v njenem življenju ki ji je pri tem lahko pomagal je bil to Colton. Skušala je nekako požreti slino in ignorirati metuljčke ki so se podili po njenem trebuhu ko ji je nežno odstranil pramen las z obraza in se ji približal, pri tem pa zaprla oči v pričakovanju poljuba o katerem je sanjala že več let. Sprva sploh ni slišala klicanja svojega imena a ko se je Colton nenadno odmaknil in obrnil glavo da bi sledil glasu je to storila še sama in v valu razočaranja in presenečenja dvignila pogled. Pred njima je stal Alex, njen spremjevalec za ta večer, eden izmed tistih družinskih prijateljev ki ga je poznala od vedno, in ga je njena mama prepričala da pride z njo. »Ah tukaj si, končno. Kje se skrivaš že cel večer?« Je z širokim nasmeškom vprašal in Elsie je odprla usta da bi zagotovila Coltonu da vse skupaj ni tako kot je videti, ko je ta že odkorakal stran. Ni vedela ali naj se joka ali pa naj strese vse knjige na glavo svetlolasca ki je stal pred njo. »Colton, počakaj!« Je le zaklicala ko se je dovolj zbrala in zakorakala za njim a ga seveda že zdavnaj ni bilo. Skrila je obraz v roke in zastokala v obupu – kako se ji lahko to vedno dogaja, kako imata lahko vedno tako slab čas. Bila je prepričana, stoodstotna da jo bo poljubil, o tem ni bilo dvoma. Le kaj si je zdaj moral misliti o njej, da je zasedena in se mu joka v ramo in ga vleče za nos, ko pa je bila resnica tako drugačna? Slišala je obotavljive korake za sabo in toplo roko ji jo je položil na njeno ramo. »Hej,oprosti, si dobro?« Vedela je da svetlolasec ni mislil nič slabega, bil je prepričan da se je na zabavo odpravil s staro Elsie, s katero bi zdaj nekje v ozadju že bila tekilo in zastonj vino ki bi ga kradla izza miz, a očitno je bilo da to ni več ona. Pa saj ni bil sam kriv da je vkorakal v tako neprimernem trenutku, spet je bila za vse kriva sama da ni odreagirala dovolj hitro in tako zmrznila, še vedno šokirana nad dejstvom da jo je nameraval poljubiti in hkrati grenko razočarana da se ni zgodilo. Zavzdihnila je sama pri sebi in odkimala. »Ne, pravzaprav nisem. Bi me lahko peljal domov?« Je zamrmrala in odkorakala stran, še zadnji drobec energije ki ga je premogla je zapustil njeno telo, in vse kar si je želela je bilo da se zavije v toplo odejo na svojem kavču in poje neznosno količino čokolade, zraven pa naredi načrt kako popraviti vso to zmešnjavo ki je nastala, in mu končno povedati kaj čuti.

naah i love it :3 sorry it took me so long, blah. this convo is over and done and i am over the moon how much i adore these two!

» city library,
» lucrezia & louis [city library]
» colton & elsie [flat no.17]
» elsie & colton [sunshine kindergarten]
» colton & elsie [picnic spot]

elsie & colton [city library]

elsie & colton [city library]

Similar topics

Similar topics