jordan baker receptionist
Število prispevkov : 94 Reputation : 66 Join date : 18/10/2012
| Naslov sporočila: nolan & sarina [house no. 12] Čet Nov 01, 2012 9:55 pm | |
| tag: sarina, love
seveda bi moral na prvo mesto postaviti svojo službo in svojo trenutno poklicno nalogo. a obstajalo je mnogo stvari, ki bi jih moral narediti ter jih nikoli ni. biti odgovoren in imeti glavo na pravem mestu, sta bili zgolj dve iz množice neštetih. sarina ivanova je bila glavno poglavje njegove trenutne zadolžitve in vse skupaj je bilo res izredno preprosto – moral ji je stati tesno za petami in opazovati njeno bivanje na prostosti. s kom se druži, kaj počne, ali je res zloglasna hladnokrvna povzpetnica, za kakršno jo imajo in zaradi česar je sedela na hladnem. problem je nastal, ko ji je pozabil omeniti, kaj počne poleg nje. pozabil omeniti, da je policist in zadolžen za njeno pogojno izpustitev na prostost. podatek se je nekako izgubil ob njunem prvem srečanju – nalašč. rekli so mu, da je bolje, če ostane pod krinko in ne izda svojega poklica. toda v tako majhnem mestu je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izvedela, s kom ima opravka. v njegov prid je govorilo, da so ga ljudje še vedno avtomatično najprej povezali z vojsko in šele nato s policijo. če bo stopila do njegove sosede in jo vprašala, kaj ve o nolanu, bo dobila odgovor: 'oh, bil je pri marincih! pogumen dečko.' vsako nadaljnje poizvedovanje pa je znalo biti nevarno. vendar se v tem trenutku z vsemi temi malenkostmi ni pretirano obremenjeval. nasploh je s težavo verjel, da bi lahko za sicer samozavestna ženska koga ubila. nekaj je bilo v njenem pogledu, kar je govorilo drugače. in njen nasmešek je deloval tako pristen in iskren. morda je bila samo neizmerno dobra igralka, morda je končno našel nekoga, ki mu je enak, in je znal igrati 24/7, vse dni v letu. v tej igri je bil resnično profesionalec.
njegov opiti um se ni oziral na možne predsodke in malenkost, da ga pravzaprav niti ne pozna, da o njemu ne ve ničesar. njegove dlani so bile ovite okrog njenega pasu in prsti so odpenjali prednje gumbe svilene srajčke. njen hrbet je bil tesno privit k njegovemu prsnemu košu in z ustnicami se je lahno dotikal omamne gole kože njenega vratu, ki je komaj zaznavno dišala po nekem specifičnem parfumu. ''ti bo uspelo odkleniti v naslednjih šestdesetih sekundah, mogoče?'' se je nasmehnil in pritisnil poljub na njeno ramo, ko je z izredno potrpežljivostjo čakal, da je odklenila vrata njene hiše in so se le-ta odprla pred njima, da sta se v istem hipu pomaknila s temne noči naprej v temo notranjosti prazne hiše. večerja je bila solidna, prijeten pogovor dveh posameznikov, ki sta imela nekaj skupnih točk, nekaj različnih. vendar je bilo ozračje od prvega kontakta naprej naelektreno zgolj z enim – privlačnost. ta prvinski občutek proti kateremu se človek le s težavo bori, kateremu se le s težavo upira. dve uri kasneje sta pristala v taksiju, opita od vina, na poti do njene hiše – nekje vmes se je začela igra dotikov, bežnih poljubov kože, le do ustnic še nista prišla, kakor da bi to hranila za veliki finale skrit pred očmi ostalih. ''sranje, sarina, zavlačuješ,'' se je namuznil, ko je s treskom zaprl vrata za seboj in jo zavrtel naokrog proti sebi. bežen trenutek za tem je bila situacija povsem obrnjena. nobenega odlašanja več, nobene previdnosti. njen hrbet je bil ukleščen ob steno, njene noge ovite okrog njenih bokov s podporo njegovih dlani. njegove ustnice na njenih v strastnem poljubu. misel, da ji bo moral nekega dne povedati, kdo v resnici je, je tonila nekam v pozabo in se izgubila najverjetneje za vedno. |
|