artie & damien [sand & sault bar]

Naslov sporočila: artie & damien [sand & sault bar] Ned Okt 14, 2012 4:46 am

tagged; artemis smitten 1

Bil je eden izmed tistih čudovitih brezskrbnih dni ko si popolnoma zadovoljen da se samo sprehajaš po mestu in poslušaš glasbo. Ena izmed tistih sobot ki jih pač odpišeš, ko že v trenutku ko vstaneš veš da ne boš danes storil niti ene stvari ki bi bila produktivna. Damien jih je imel najrajši – pravil jim je deževne nedelje, tudi če so bile sobote in so bile sončne. Pomenile so pač da za svet ni obstajal in je počel tiste neumne stvari ki jih ljudje počnejo ko imajo prosti čas – grejo na tržnico, si kupijo sočen sadež in potem na klopci z glasbo v ozadju ogledujejo mimoidoče, grejo na boljši trg in si kupijo star rabljen fotoaparat, ali pa mogoče v trgovino z rabljenimi knjigami. Damien je že več ur pohajkoval po cestah in popolnoma ignoriral telefon ki mu je nenehno brnel v žepu – najverjetneje sodelavci, ali pa njegova družina, mogoče celo Cass, a danes se mu ni dalo ubadati z njimi. Ni vedel zakaj je takšen včasih - zakaj tako zelo potrebuje mir na trenutke, a danes se ni želel ubadati s svojim življenjem, kam gre in kaj se z njim dogaja. Zavil je na obalo in se nekaj časa mimogrede sprehajal tam potem pa se končno napotil proti domu. Z zadovoljnim nasmeškom ki mu je počival na obrazu je hodil po pločniku in si veselo mrmral pesem, ko jo je zagledal. Ni vedel koliko časa je že ni videl – najverjetneje več let – a seveda jo je v trenutku prepoznal. Tudi če je bila videti popolnoma drugače, a hkrati še vseeno ista. Artemis. Čutil je kako se mu želodec počasi stiska ko je gledal kako se mu približuje, kot v počasnem posnetku, obstal je kot bi bil obsijan z žarometi avtomobila ki ga bo ravnokar zbil, a se mu nikakor ne moreš izogniti. Vedel je da ga je videla, to so mu povedale njene zožene oči in jeza ki se je bliskala iz njih, kar si je nedvomno zaslužil. Ni vedel kako je bil včasih lahko tak kreten – no to je bila spet laž. Seveda je lahko vedel, bil je tak ker mu ni bilo mar, ker si je lahko privoščil prav vse, in ker je bil preprosto povedano v gimnaziji res bedak prve klase.

»Oh, Artie… zdravo.« Je zamrmral ko sta se srečala in se nekako že pripravil na klofuto ki bo nedvomno sledila in ji namenil kisel nasmeh. »Super da se takole srečava, kaj? Si spet v mestu, nisem vedel. Poslušaj, saj bi ostal in govoril ampak se mi grozno mudi tako da, ja, se kaj vidiva okej? Super, adijo.« Besede so se iz njega usuvale hitreje kot jih je lahko ustavil in naredil je že nekaj korakov stran od nje ko ga je končno zadela pamet. Globoko je vdihnil in si želel da bi bil pogumnejši in pametnejši, a se je po nekaj trenutkih je obrnil naokrog in stekel nazaj za njo. »Artemis, počakaj.« Je zasopihal ko jo je končno ujel za roko in obrnil nazaj proti sebi. Nekajkrat je zajel sapo da bi pomiril razbijanje svojega srca in skušal nekako najti prave besede, za katere pa je vedel da ne obstajajo. »Okej najprej, oprosti za to, res si me presenetila ko si se takole pojavila pred mano na pločniku. Jaz… nevem kaj naj ti rečem, nevem kako naj se opravičim za…« Popraskal se je po vratu in se ozrl naokrog in ugotovil da stojita pred barom v katerega so včasih zahajali s kolegi. »Poslušaj, ti lahko mogoče kupim pivo in… res bi se ti rad opravičil za… to kar se je storilo, vem da ti toliko let kasneje ne bo pomagalo ampak že več časa me mori kako so se stvari razvile tako da… prosim?« Je poskusil in se ji široko nasmehnil ter pomignil na bar pred njima. Vedel je da je bilo opravičilo približno pet let prepozno, da bi se moral opravičevati petnajst let stari Artemis, a na žalost je bil osemnajst let star Damien velik idiot.

na domače mestece je gojila mešane spomine. prva leta njenega otroštva so minila v bučnem smehu cele družine, v z ljubeznijo napolnjenem okolju, kjer so vsi letali okrog tebe in skrbeli, da se imaš lepo in fino. vrtec je bil še fenomenalna zadeva, ko so vsi tacali naokrog z barvicami in gradili peščene gradove v peskovniki ali se do onemogli spuščali po toboganih in padali z gugalnic. bili so časi brezskrbnosti in morda so bila takšna še tista prva leta osnovne šole. potem pa se je začelo odraščanje in nekje vmes so višje sile pozabile na to, da je italijanka in bi morala imeti popolne obline. namesto tega je samo kot fižol pognala proti nebu in ostala suha kot trska, s čimer so se najprej začele govorice o njenih problemih s prehranjevanjem, ki jih v resnici sploh ni bilo. trudila se je, da bi vsem dokazala, da je povsem normalna, a se je nekako vedno vse obrnilo proti njej. zdaj ko je hodila po pločniku in se čedalje bolj približevala st. cloudu, je lahko razmišljala samo o tem, kako se mu najhitreje izogniti preden jo opazi. bil je vključen v njene najbolj boleče spomine na nedavna najstniška leta. in bil je glavni krivec zakaj ji je tako zelo odleglo, ko je odpotovala v new york in pustila staro artemis za sabo. morda bi mu morala biti hvaležna, ker je za njega prilezla tako visoko in zgradila svojo samozavest na kanček močnejših temeljih. damien st. cloud je bil tisti s katerim je preživela sedem minut v nebesih. sedem minut, ki jih je zapravila tako, da ga je v prvi brcnila v piščal, naslednjih šest pa tekla od hiše, kjer se je odvijala rojstnodnevna zabava, do lastnega doma. oh ne, nikakor ni bila njegova največja oboževalka. sploh ker je v svoji pripovedi ostalim izpustil njeno brco in dodal nekaj umazanih izmišljotin.

vendar tokrat ni bilo nobenega stranskega izhoda in kmalu sta se njuni poti prekrižali, da je obstala pred njim sredi pločnika in mu s pogledom dala vedeti, kaj si misli o njem. to je bila ena in edina zamera iz preteklosti, ki jo je držala še danes po petih letih. ko je razširil govorice, da je navadna cipica, je šel odločno predaleč. privzdignila je obrvi ob njegovem hitečem tonu, ko je iz sebe v rekordnem času spravil rekordno število besed in nato samo zmajala z glavo, brez pozdrava, ter stopila mimo njega. če bi stopila malo hitreje, bi med njiju lahko postavila dovolj razdalje, a kolikor mu je obrnila hrbet, je za seboj že zaslišala hiteče korake in klic, čemur je sledila še njegova dlan, ki jo je lahno potegnila nazaj. na licu mesta se je zasukala in roko iztrgala iz njegovega oprijema z visoko dvignjeno glavo. ''vau, damien. pet let in tvoje komunikacijske sposobnosti so se drastično poslabšale,'' je bilo prvo, kar mu je rekla po vsem tem času in kljubovalno prekrižala roke pod prsmi, pogled pa ohranila na njem. ''poglej se, sploh ne znaš najti ustrezne besede za tvoje male lažnive potegavščine. ne najdeš opravičila za kaj točno, st. cloud? za to ker tvoj ubogi moški ego ni prenesel ene zavrnitve in si se odločil izmisliti patetično malo zgodbico in jo raztrobiti naokrog?'' je neusmiljeno nadaljevala v hladnem tonu. tako čudovito ji je pokvaril cel dan. ko bi vsaj ostal pametno tiho in ji pustil, da nadaljuje svojo pot naprej, brez njega. ''ne pijem piva,'' je samo odkimala in sklonila pogled navzdol v pločnik pod njenimi čevlji. ''kakšen bebec si,'' je zavzdihnila in še preden bi si lahko premislila že stopila proti vratom omenjenega bara in jih na široko odprla. ''sprejmem pijačo, če ohraniš bedasta opravičila zase. po petih letih jih ne potrebujem,'' je pojasnila dogajanje in pomignila, naj stopi v notranjost.

Vedel je da ima iz preteklosti mnogo grehov in stvari ki jih je počel za katere ni ponosen. Kolikokrat je prevaral svojo dolgoletno dekle in sedaj zaročenko je bila vsekakor ena izmed njih. Da se je večinoma obnašal kot razvajen bogataš ki je arogantno na vse gledal zviška je bila vsekakor druga, in to da se je tako zelo trudil ohranjati svoj sloves mačota da ni prenesel da ga je zavrnila suhljata petnajstletnica. Če se že prej ni počutil kot največji gnoj se je to vsekakor spremenilo ko ji je sledil v notranjost in skušal nekako umiriti svoje deroče misli, jih spraviti v nekakšno celoto in ji razložiti zgodbo tako da jo bo razumela. Pa ne da je mislil da bo to karkoli spremenilo, a imel je neko nerazumljivo željo da mu oprosti, da razume da ni več takšen kot je bil – večinoma časa. Sedel je za eno izmed miz in z ramen stresel jakno tako da je ostal v temno modri srajci ki si jo je zavihal pri komolcih in natakarici naročil pivo potem pa počakal da je naročila še sama. »Torej…« Je začel in sklenil roke pred sabo z malce živčnim nasmehom. Bil je tako izven elementa da še sam ni vedel kaj naj sam s sabo – že res da ni imel tistega prirojenega šarma ki ga je posedoval njegov brat ali pa tiste zgovornosti in igrivosti po katerih sta bili znani njegovi mlajši sestri – na žalost ga je mati narava blagoslovila samo z dobrim St. Cloud pročeljem, ne pa tudi tistim notranjim občutkom kako se mora obnašati. Vse kar je počel je bilo zgolj naučeno, nekaj za kar je sklepal da bi nekdo v njegovem položaju počel. Dobra služba, lepa zaročenka, uspešno življenje. »Vprašal bi te kako si in kako ti gre ampak mislim da je jasno razvidno da super.« Njena svetovno znana manekenska kariera je bila vsekakor pogovor mesta a če so bile njene še vedno zožene oči kakršenkoli pokazatelj mu pogovor ni ravno uspeval. Z vzdihom si je pomel oči in položil dlani na mizo. »Artie, poglej. Small talk res ni moja glavna vrnila zato bi ga najraje preskočil če ti je isto? Kar sem hotel reči je…« Malce se je vzravnal in jo resnobno pogledal. »Žal mi je kako so se stvari razvile v gimnaziji.«

Popraskal se je po tilniku, ena izmed njegovih navad ko je bil živčen ali pa ni točno vedel kako naj nadaljuje in z vzdihom je nadaljeval. »Vem da to ne bo nič spremenilo, ampak samo hočem razložiti zakaj sem se obnašal… kot sem se. Kar moraš razumeti je, da so vsi od mene v življenju vedno nekaj pričakovali in… To da sem bil popularen, da sem imel določen sloves je bilo nekaj kar… sem pač moral biti. In po tistem na zabavi, ko si odvihrala stran,« obraz se mu je malce skremžil v bolečini ob spominu na njeno brco, »dobra levica, mimogrede, no po tistem ko sem se sam vrnil iz omare sem mislim da navrgel nekaj tistih klasičnih komentarjev – ja ja super je bila, odlično sva se imela, saj veste, bla bla, in vse skupaj je nekako… ušlo iz rok.« Je končal in hvaležno pogledal kozarec piva ki ga je natakarica prinesla pred njega, čeprav je bil mnenja da potrebuje nekaj močnejšega. »In oprosti ker sem bil preveč strahopeten in sem se obremenjeval samo s svojim ugledom da bi ustavil govorice in povedal da se razen mojega ranjenega ega v omari ni zgodilo nič.« Naredil je kratek požirek in se zastrmel vanjo ko je sedela pred njim. Še vedno je bila videti isto kot včasih, no mnogi se z njim nebi strinjali. Že res da je bila še vedno suhljata a razvila se je v pravo lepotico – Damien pa se je od nekdaj zapomnil samo njenih oči. Mogoče ga je prav zato tako bolelo ko ga je v omari zavrnila. »Stvar je v tem, da je vse skupaj nekoliko ironično če pomisliš.« Malce se je odkašljal in napeto opazoval kozarec pred sabo ki ga je prestavljal po mizi. »Če bi bil res največji kreten in frajer kot vsi ostali bi tvojo zavrnitev še lahko odpisal kot nekaj kare se pač naredi, ne vem, verjetno bi si rekel da je nekaj narobe s tabo in se o vsem smejal s prijatelji, a…« Zmajal je z glavo in končno vzdignil pogled. »V opravičilo lahko rečem samo to da mi je bil iz nekega razloga ugled in odobravanje takrat neizmerno pomemben. Tako da se ti res opravičujem, in upam da mi boš lahko nekega dne oprostila.« Je le končal in končno iz sebe spustil globok izdih.

''jasno razvidno? po čem pa je tako jasno razvidno, da sem super? zato ker tvoja napaka ni na meni pustila trajne škode in sem si uspela dobro postlati? sem super, zato ker imam denar in kariero?'' se njene obrvi kar niso hotele vrniti na njihovo običajno ravnino, temveč so se sločile vrh čela, ko je njen ton oznanjal, da ne odobrava njegove izbire besed. človek bi pomislil, da je vedno tako pasja in zoprna. toda resnica je bila daleč od tega. sovražila je prepire in ni prenesla, da je bil kdorkoli jezen nanjo, zato se je vedno trudila popravljati vse napake okrog sebe – svoje in tuje. vendar očitno se ni čisto dobro zavedal, kakšno težo so imela njegova pretekla dejanja in kakšno škodo je v resnici povzročil. morda je bilo zanj takrat vse samo nedolžen komentar, ki so ga nato preostali razpihnili izven proporcev. toda zanjo so bile tiste govorice glavni razlog, da je sprejela ponudbo modne agencije in zapustila mayberry – on je bil razlog, da je pustila za seboj družino, tistih nekaj prijateljev, ki jih je imela, in se odpovedala izobrazbi. prekleto, nikoli ni dokončala srednje šole in vse od takrat se je počutila skrajno neumno in nesposobno. ''razumem, da ti je žal. mislim, bolje zate, da ti je žal, ker sicer bi bil res izmeček od človeka,'' je napravila počasen vdih in utihnila, ko je natakarica prispela do njune mize. počakala je, da je rjavolasec naročil pivo, nato pa zase naročila kozarec rdečega vina. prepletla je prste dlani na mizi pred seboj in pogumno nadaljevala: ''in po resnici povedano, biti užaljena prasica ni moja glavna vrlina, zato samo preskočiva celoten del opravičevanja in obujanja preteklosti ter se posvetiva pijači.'' boljše ponudbe mu preprosto ni mogla ponuditi, a izgledalo je, da je damien odločen, da razčistita o preteklosti do konca. ''damien... ne potrebujem pojasnil, res ne,'' je zmajala z glavo, da so se temni lasje usuli naprej prek ramen, ko je sklonila pogled naprej v mizo in se izogibala njegovemu.

s sklonjenim pogledom je poslušala vsako njegovo besedo in povsem samodejno odkimavala. ni se hotela vračati vsa tista leta nazaj, res ne. ''moj ugled je bil že takrat na kocki – bila sem previsoka in presuha, na kar so me zlasti tvoji prijatelji opominjali nekajkrat dnevno. potem pa sprožiš še govorice, da sem lahka in...'' je nadaljevala s tišjim glasom in odmaknila dlani, da je lahko natakarica prednjo postavila njeno naročilo. pograbila je pecljati kozarec k sebi in vino takoj nagnila k ustnicam, da je lahko napravila dolg požirek. ''motiš se. če bi vse skupaj odpisal, bi bilo v redu. jaz ne bi panično iskala načina, da pobegnem iz mesta in ne bi se počutila tako presneto umazano vsakič, ko sem se pogledala v ogledalo,'' je dejala, ko je odložila kozarec nazaj na mizo in tvegala pogled navzgor. resnično je bila še vedno ista artie, ki se je skrivala pred fantovskimi pogledi in bi se najraje skrila pod prevleko postelje in nikoli prišla ven. v poklicu se je naučila spogledovanja in nedolžnega flirtanja, vendar tega izven mej modne scene ni prakticirala. preveč jo je spominjalo na to, da bi jo kdo res utegnil imeti za lahko. ''kot sem rekla, ni mi do pogrevanja, tako da pustiva zdaj to v preteklosti, prav?'' si je drznila ustnice ukriviti v blag nasmešek, ko je pogledala damiena. ''in kaj počne damien st. cloud te dni? nisem ravno na tekočem z dogajanjem v mestu? po tvojem pripovedovanju sodeč predvidevam, da si se malo zresnil?'' je poskušala najti nek lahkoten ton in temo, ki ju ne bi pripeljala znova pet let nazaj. če jo je že povabil v bar na pijačo, potem se res lahko oba potrudita in tole srečanje naredita prijetno namesto nerodno. ''ali pa se motim in še naprej vztrajno letaš za dekleti?'' se je glasil njen poskus šale, čemur je sledil še opravičujoč nasmešek. tudi njej čvekanje ni šlo preveč od rok. ''potrebujem nekaj močnejšega...'' je naenkrat zavzdihnila in pomignila natakarici, naj se vrne k mizi, medtem pa pridno izpila vino do konca. ''kaj praviš na... šment, ne spoznam se na žganje. naročiš za oba nekaj močnejšega? ne vem, viski, tekilo, vodko, karkoli bo v redu,'' se je za pomoč obrnila proti njemu.

Ni vedel kdaj točno v pogovoru mu je postalo jasno da mu je bilo oproščeno, če pa že ne to pa vsaj puščeno v preteklosti. Vedel je da nihče od njiju ne more nazaj v čas in popraviti kar je bilo storjeno, še posebej ker sta oba imela kar precej zavidljivi življenji zdaj. »Res me veseli da ti je uspelo.« Je dodal z malce bolj opogumljenim nasmeškom in dokončal svoje pivo, ki ga je spil v res rekordnem času. »Včasih ko te vidim v kakšni reviji, ali pa na ogromnih plakatih sem delno kar ponosen da te poznam.« Je dodal v smehu saj je bila velikokrat Artemis njegova claim to faim, ko so se vozili mimo ogromnih jumbo plakatov in je bila na njih ona. Besede 'bila je v šoli z mano' ali pa 'ja, nekoč sem jo poznal' so kar prehitro ušle iz njegovih ust, in bilo je neverjetno kako hitro je to impresioniralo njegove prijatelje ali pa sodelavce. »Prav, tudi jaz sem za da vse skupaj pustiva v preteklosti. Hvala, Artie.« Je dodal z širokim nasmeškom in ponesel kozarec k ustom sproti pa ugotovil da v njem nima več tekočine in ga z namrščenim pogledom spustil nazaj na mizo. »Kaj? Oh, ja. Khm, sem se ja. Se spomniš Cassandre? Armentrout? No, zaročena sva.« Kljub temu da sta bila zaročena že skoraj celo leto se še vedno ni navadil da je ljudem to razlagal, navsezadnje je bilo to le nekaj ogromnega. Navadil se je že da jo je vedno predstavljal kot svojo punco, navadil se je da je bila vedno neka konstanta v njegovem življenju – skupaj sta bila praktično od šestnajstih let, tudi če sta vmes imela daljše ali pa krajše pavze. »Shocker, right?« Je v smehu dodal saj so ljudem navadno čeljusti padle do tal ko je oznanil to novico. Zadovoljno je pokimal na njene besede. »Oh ja, definitivno potrebujeva nekaj močnejšega.« Namenil ji je še en nasmešek in potem zamišljeno pogledal natakarico. »Mislim da bova naročila tekilo. Kar celo steklenico prosim.«

Z zadovoljstvom je pogledal steklenico tekile in kozarce pred njima, krožniček skrbno narezanih limon in soli ki jih je natakarica položila pred njima, potem pa obliznil svojo dlan in nanjo nasul nekaj soli, obema natočil zvrhan kozarec in v drugo prijel limono. »Na zdravje!« Trčila sta s kozarčki, potem pa je svojega izpil na mah in okus hitro popravil z limono in malce stresel z glavo. »Ugh, nevem kaj je – mogoče je še prezgodaj, ampak to ima navadno boljši okus.« Naslonil se je nazaj, malce podkrepljen z alkoholom in pogumom, ko jima je natočil že drugi kozarček in prekrižal roke. »Okej, zdaj si ti na vrsti. Slišati hočem kakšne sočne detajle iz sveta mode.« Ponovno ji je nazdravil in izpil prozorno tekočino in nekajkrat pomežiknil da bi spravil solze iz oči. Malce se ji je približal kot bi ji hotel nekaj zaupati in v smehu zamrmral. »Confession time, grozno prenašam alkohol. Pravzaprav sem sramota moškemu spolu, trije kozarčki in ležim pod mizo.« Res da je malce pretiraval ampak ni bil dober pivec, in zelo hitro je lahko čutil alkohol v glavi, kot ga je zdaj. »Tako da, prosim, go easy on me. Še posebej ker imava občinstvo – kako pa bi bilo videti če bi padel v nezavest prej kot ti.« Je še zamrmral in dvignil pogled, četudi je že vedel da celoten bar potihem strmi vanju ko sta sedela v kotu. Seveda so ji vsi poznali – njo so povsod poznali vsi, in zaradi njegove družine so v tem mestu poznali tudi njega. Ko jima je nalival že tretji kozarček ga je privzdignil in ji navzdravil. »Če že vsi strmijo, jima dajva vsaj dober show.« Ni vedel zakaj se je lahko ob njej tako hitro sprostil, pravzaprav je bil to pravi mali čudež. Od nekdaj je potreboval dolgo časa da se je ob nekom počutil lagodno, ni mogel kar preklopiti iz znancev v prijatelje – a iz nekega razloga se je v tem trenutku počutil popolnoma sproščeno in zadovoljno, kot bi jo poznal že od nekdaj, kar jo na nek način tudi je. Ko je danes odšel od doma si vsekakor ni mogel predstavljati da se bo njegovo popoldne odvilo tako, je v smehu pomislil sam pri sebi in zvrnil vase svojo pijačo. In ura je bila šele pet popoldne.

hope you don't mind, i kindda speeded things along, i thought he was done groveling (:

prva misel je bila, whoah, zaroka. temu je precej hitro sledila preusmerjena pozornost na naročeno steklenico tekile in cel tok misli namenjen posledicami, ki jih bi znalo prinesti popivanje. vendar ni prav dolgo trajalo, preden se je spravila nazaj v sedanjost in kimala ob vsaki njegovi besedi. vsi so prišli tako daleč, mar ne? vsi so izkoristili najstniška leta, se znoreli in sčasoma našli sami sebe. danes so imele velepomembne službe, zaročenke in bili resno zatrapani v kogarkoli že. nekje vmes je stala ona s hinavsko veliko plačo za malo dela, srcem, ki ga nihče noče in nedotaknjeno nedolžnostjo. nedvomno ji je šlo najbolje od vseh... yeah right. sploh ker ji vsi govorijo, kakšno neverjetno srečo ima. ''čestitam za zaroko in hvala za tekilo,'' je premogla nasmešek in s prsti pobobnala po robu mize, ko se je natakarica odmajala po njuno naročilo. nekaj dolgih trenutkov je preučevala svetlolasca nasproti nje, dokler ni njen pogled pritegnila steklenica in kozarčki skupaj z vsemi ostalimi pripravki. z nekaj oklevanja je segla proti soli in limoni, še počasneje dvignila dlan k ustnicam in zdrsela po hrbtišču z jezikom, nasula sol in preostali postopek hitro spravila skozi, z namenom da jo žganje čimprej segreje in odpravi skrbi.

''mislim, da bo po nekaj kozarčkih naravnost fantastična,'' je predlagala možni odgovor, ko se je tudi njen obraz rahlo spačil ob grenkem in žgočem občutku, ki je prerezal njeno grlo na pol in se kmalu preselil v vroč občutek v njenem trebuhu. nedvomno se bo kmalu razširil po celem telesu. ''res ni tako zelo zanimivo kot izgleda. kup koščenih deklet, ki jih premikajo sem in tja, postavljajo tako in drugače. večina jih je na kokainu ali bulimičnih, ampak je vsem vseeno, ker so tega povsem vajeni,'' je zamahnila z dlanjo, ko mu je poskusila odgovoriti s čim manj sarkazma, a povsem res ni šlo. vsi so videli svet mode kot nekaj neverjetnega – čudovite obleke, šampanjec in drago nakupovanje. v resnici ni bilo niti približno tako zelo glamurozno. bilo je delovno, naporno in predvsem zelo stresno. ''vsi pravite, da imam srečo, ker sem pobegnila iz mayberryja in videla svet. edina sreča je, da mi je nekako uspelo ostati... hm, reciva temu nedotaknjena,'' je ob zadnji besedi pomežiknila in res ni ciljala na prekleto devičnost, temveč na to, da se je razne razvade slavnih in bogatih niso prijele. držala se je stran od drog in tudi čimdlje od alkohola, z izjemo občasnih zabav in posebnih priložnosti, med slednje bi lahko štela tudi trenutno popivanje sredi malega mayberryja in to kar z damienom st. cloudom. ''vidim, da ti res ne gre najbolje,'' se je naglas zasmejala, potem ko je sama zlila vase kozarček brez vse prejšnje procedure in se je damien še vedno kremžil in spakoval od žganja.

''ah, ne bo treba skrbeti, da bi tole bolje nesla kot ti. pol manj me je skupaj kot tebe, obstaja verjetnost, da bom čez pet minut stala na mizi in pela hite iz osemdesetih,'' je samo zamahnila z dlanjo ob njegovi nepotrebni skrbi, nato pa hitro še pristavila s prosečim pogledom: ''če se to zgodi, me prosim ustavi. prosim, ja?'' res bi bilo čudovito enkrat samkrat spustiti vse zavore in si dati duška, vendar z njenim statusom in prepoznavnostjo to ni šlo. morda so po svetu obstajali zvezdniki, ki si razduzdano počeli, kar so želeli brez misli na posledice, a sama ni sodila med njih. ''in če pristaneš pod mizo, te bom pobrala. ne vem še kako, ampak mi bo že uspelo. morda s škripcem ali tistim strojem s katerimi premikajo škatle v skladiščih. verjetno ne rabiš vozniškega dovoljenja za tisto reč, kajne?'' se je namrščila ob tipičnem razpredanju, ki bi moralo po vseh pravilih ostati zgolj v njeni glavi, a je nekako našlo neovirano pot na dan. nalila si je nov kozarček in zopet zanemarila dodatke, sol in limono. ''pravi show kaj? um. kaj si imel v mislih? body shote?'' se je namuznila ob njegovem predlogu in kozarček ustavila tik pred ustnicami: ''resno?'' je imel v mislih prav to ali kaj drugega? ''mislim, verjetno ni ravno težko... saj samo ležiš na miru, kajne?'' je previdno pogledala proti njemu z rahlo priprtim pogledom. niso bili ravno astrofizika, tile body shoti.

»Uau, res zmoreš najti tisto glamurozno plat vsega.«

»In jaz sedim tukaj, misleč da je svet mode neka čudovita pustolovščina ki ti dovoljuje potovanje po svetu, spoznavanje novih ljudi in nošenje neverjetno dragih oblačil, za vse to ti pa še plačajo.«

»Še dobro da se nisem spravil v to, bog ve da imam preveč rad zrezke da bi se stradal.«

»Nedotaknjena?«

»Okej, mogoče so to samo moji pijani možgani ki vsega ne razumejo najbolje, ampak kaj točno misliš nedotaknjena?«

»Prosim?«

»Pol manj kot mene, ali mi hočeš reči da sem debel?«

»Res me raniš Artemis, naravnost v srce.«

»Hiti iz osemdesetih? Why miss Lombardi, kako ste vedeli da so prav ti moja posebnost. Mogoče te pa še navdušim za kakšen duet.«

»Okej, zdaj pa vem da mi praviš da sem debel. Tistemu stroju s katerim prevažajo škatle po skladiščih se reče viličar okej? In res dvomim da ga boš potrebovala da me zvlečeš nekam. Sem zelo ubogljiv pijanec veš?«

»Body shots?«

boljša

»Uh, upam da nisem že pozabil kako se reči streže.«

»Vaša kočija, milady.«

»woohoo bodyshots!«

''saj je – mislim res potuješ po svetu, spoznavaš ljudi in oblačila so v večini res dražja kot tvoja mesečna plača, ampak ni vse tako zelo super,'' je poskusila malce omiliti predstavo, ki jo je narisala. vsaka stvar je nenazadnje imela svojo svetlo in temno plat. zagotovo je oboževala potovanja in raziskovanje vedno novih mest – pariz ji je bil sicer daleč najljubši, zaradi skritih trgovinic v sistemu ulic in božanskih majhnih pekarnic v centru mesta. ''vendar se navadiš,'' je pristavila skomig z rameni, četudi so bile njene dlani na polno zaposlene z nalivanjem nove doze alkohola. če bo nadaljevala s takim tempom, bo res pristala hitro pod mizo in v zakomiranem stanju. ''am. skrajno slaba izbira besed...'' je njen smeh znova zadonel okrog njiju. navajena se je bila smejati na ves glas brez zadržkov, kar je nekatere znalo motiti. ''hotela sem reči, da sem ohranila noge na realnih tleh, nisem podlegla razvratu bogatih in slavnih, yadadada. sem omenila že, da je dnevna komunikacija na osnovnem nivoju včasih zelo težavna zame?'' je stresala z glavo sem in tja ob obupnih poskusih razlage: ''dobro, mislim, tudi devica sem, ampak nisem ciljala na to in... sranje, nekdo bi mi moral zalepiti usta!'' njena desnica je hipoma izpustila kozarček nazaj na mizo in prekrila njene ustnice ob deljenju kanček preveč osebnih informacij, zaradi česar je tudi hitro zakopala obraz med dlanmi, čeprav so se njene ustnice vihale v opravičujočem nasmešku.

''ne vem, kakšen si pod vsemi temi oblačili. predvidevam, da ne debel, vendar ne morem vedeti zagotovo,'' je pomahala proti njemu in njegovi celotni podobi, ko je povsem narobe razbral njene besede. pravzaprav je bila precej prepričana, da se pod majico skrivajo trije pari čudovitih izklesanih mišic, a izrekla je že preveč bedarij, da bi na že tako dolg seznam dodala tudi to, in tako je pametno molčala. ''sicer pa sem bolj mislila na to, da sem jaz žal precej podobna suhi deski – pomankanje določenih oblin in podobno,'' je pomignila navzdol na ne prav kraljevski dekolte. bila so leta, ko jo je pomankanje tipičnih italijanskih oblin motilo, sčasoma se je sprijaznila s tem, da lahko prav zaradi tega uspe v posebnem svetu mode. ''viličar... okej,'' je prikimala ob pojasnilu in si besedo hitro memorizirala. ''prosim? prosim? lepo te prosim! nikamor te ne mislim zvleči. čeprav bi bilo zanimivo prirediti 7 minut v nebesih in se ti oddolžiti za vso nastalo škodo. morda bi ti pokazala, kako sem izpilila svoje brce v zadnjih letih,'' so se njene ustnice oblikovale v črko o ob ogorčenju nad samim namigom. skorajda bi segla proti njemu in ga kresnila po glavi.

toda vse se je odvijalo hitro, on je stal in vstala je še ona. potem so vsi vpili in še preden bi se lahko ustavila je že dvigovala oprijeto majico prek telesa navzgor. nekateri so imeli probleme z goloto, a to nekako ni veljalo za nekoga, ki je denar služil tako, da je iz stavb v spodnjem perilu gledal dol na milijone ljudi. potegnila je majico čez glavo in jo zalučala proti njemu, naravnost v njegov obraz, ter mu namenila iskriv pogled. pravzaprav se je zabavala kot že dolgo časa ne. ''dobro. upam, da se spoznaš na tole, ker jaz nimam pojma, kaj delam,'' je napravila hiter izdih, ko je sedla na rob mize in se potegnila navzgor ter legla tako, da se je dvigala zgolj na komolcih. ''morava se napiti do te mere, da se tega jutri ne bom spomnila, resno,'' se je čutila dolžno pristaviti. zatem je pobrala eno od limonic iz krožnička, njemu podala poln kozarček in sol, rezino pa vtaknila med ustnice. nekje v ozadju se je z debelimi rdečimi črkami svetlikalo opozorilo, da leži na mizi sredi bara, da je st. cloud zaročen in da se jo alkohol konkretno prijemlje. vendar se je misel nekako porazgubila v nejasne meglice, ko se je njegov jezik dotaknil njenega trebuha in boleče počasi zdrsel navzgor proti nedrčku.

»Hej, Artie.«

»To je… mislim, to je super. Res, dobro zate da boš počakala na takrat ko boš pripravljena.«

»Oho, Artie, če hočeš vedeti kakšen sem brez majice, moraš samo vprašati.«

»Mislim da so tvoje obline in tvoje telo več kot popolne.«

»Okej okej, nikamor me ne boš zvlekla, jeez. Ne hvala, mislim da sem tvoje brce že dovolj izkusil hvala lepa. Mislim da če se tvoja kariera kot profesionalna manekenka ne obnese imaš še vedno pozicijo kot napadalec Barcelone prav?«

»Nebi ravno rekel da se spoznam, ampak mislim da bova zmogla.«

»Mislim da si imela prav – ali je okus tekile izboljšalo dejstvo da jo pijeva že zadnjo uro, ali pa si bila to ti.«

»Še, še, še ti z njega!«

»Mislim da se ti bodo končno uresničile sanje in boš izvedela kako sem videti brez majice.«

»Samo, previdno prosim. Ne vem če sem si že opomogel od tvoje zadnje brce.«

»In ja, popolnoma se strinjam. Mislim da potrebujeva ogromne količine alkohola da se jutri ne spomniva ničesar več.«

vse je bilo tako nerealno. izblebetala mu je, da je devica. on je rekel, da s tem ni nič narobe. sedela je v baru ob šestih s konkretno dozo tekil v riti in to v družbi damiena st. clouda, od vseh ljudi prav z njim. in če je pravilno slišala, je morala samo reči pa se bo slekel, in nekaj v zvezi s tem, da je njeno telo popolno. vsekakor se je cela povodenj raznoraznih misli zvrtinčila v njenih glavi v rekordnem času. za umik je bilo prepozno v trenutku, ko se je s prsti oprijela roba tenke majice in jo potegnila čez glavo. zdrava pamet je izpuhtela, ko jo je zalučala proti njemu. kolena so se ji krepko zatresla, ko je opazila njegov pogled na njenem napol golem telesu in je deloval, kakor da je povsem pozabil, da se nahajata sredi bara v družbi vseh ostalih obiskovalcev. zdelo se je, da ima oči samo zanjo. nekaj, česar prej ni izkusila nikoli z nikomer. počila se je na mizo in legla nazaj, dvignjena na komolce, pogled osredotočen napol na njegove ustnice in besede, ki jih je govoril, napol na njegove oči, ki so hitele prek zaplat gole kože in jih je čutila, kakor intimen dotik. samodejno je razširila noge, da se je lahko ugnezdil med njo in prišel bližje k trebuhu. trebuhu po katerem je drsel z jezikom, prvič, drugič. bila je nekje med presunjeno, vznemirjeno in očarano. ni se več počutila kot bedasta petnajstletnica, ki ždi v omari z najbolj priljubljenim fantom na šoli. ni se več počutila prestrašeno, ker ni imela pojma, kaj počne. njegove ustnice so bile nenadoma na njenih, ko je ugriznil v kos limone. hotela je zapreti oči in ju čudežno pomakniti nekam drugam.

s servetkom je popivnala limonin sok na ustnicah, ko se je umaknil od nje, in je lahko normalno zadihala brez oteženega pritiska. s široko razprtimi očmi se je ozrla naokrog po množici, ki jima je ploskala in vriskala nov izziv. ni se utegnila izmotati iz nastale situacije, saj se je njena pozornost kaj hitro preusmerila na predstavo pred njo – damien st. cloud, dame in gospodje, brez presnete majice. ''mislim, da bi moral takšen hoditi naokrog ves čas in ne samo ob posebnih priložnostih,'' ji je ušel smeh, ko je pogled hitro preusmerila v tla in nerodno za uho zataknila pramene dolgih las. spremljala ga je, ko se je privzdignil na mizo, in s steklenico tekile stopila predenj. s kolenom levice je lahno krcnila med njegova kolena, da se je bil primoran namestiti v razkorak, ko se je namestila med njegova stegna in si dovolila nekaj dolgih trenutkov samo strmeti vanj. ''mislim, da nisi pripravljen name st. cloud,'' so se njene ustnice nato razširile v nasmešek, ko je našla pot nazaj do njegovega obraza. steklenico je približala njegovi ključnici in jo pošteno nagnila v horizontalo, da je tekočina v curku zdrsela iz odprtine navzdol na njegovo telo. bila je pripravljena, tako da je hitro z jezikom in ustnicami ujela potoček alkohola sredi njegovega prsnega koša. odmaknila se je le toliko, da je s konico jezika zdrsnila prek ustnic in posula sol nanj, polizala predel še enkrat, nagnila steklenico in se dvignila proti limoni med njegovimi ustnicami. morda jo je izpustil on, morda je padla sama iz takšnega ali drugačnega razloga. toda v trenutku, ko so se njune ustnice združile, limone ni bilo tam. bil je poljub.

njene dlani so se zakopala med svetle lase in kmalu ni njuna gola trupla ločevala niti ped zraka. njene prsi ob njegovem prsnem košu, ustnice ob ustnicah, priložnosti za kakršenkoli trezen razmislek ni bilo. zdelo se je, da je minila cela večnost, ko se je uspela ločiti od njega. v trenutku se je zasukala naokrog, da mu je kazala hrbet, se sklonila navzdol po majico in poskusila prezret številne vzklike navdušenja nad predstavo. oblekla se je nazaj, ne meneč se za karkoli, vse dokler se ni njen pogled ustavil na mobitelih ljudi v ospredju, ki so precej očitno snemali dogajanje. ''oh ne,'' je dahnila in napravila korak nazaj, le da je naletela na oviro v obliki damiena. ''mobiteli... posnetki,'' je poskusila pojasniti, kaj se dogaja. v njeni roki je bila še vedno steklenica tekile in na ustnicah je še vedno čutila utrip njegovega poljuba.

Zdelo se mu je kot da bi se znašel v nekem paralelnem svetu kjer resničnost ni obstajala, kjer ni imel dolžnosti in bil odgovoren štiriindvajset letnik za katerega se je imel. Neodgovorna leta kjer je počel karkoli je hotel je že zdavnaj pustil za sabo v gimnaziji, hotel je postati boljša oseba, se spremeniti, se poročiti s Cass in si ustvariti dobro in lepo življenje. A vse to kar naenkrat ni bilo resnično, edina stvar za katero je vedel da v tem trenutku obstaja je bil poljub ki se je pravkar zgodil, njene ustnice ki so potovale po njegovem telesu, in potem poljub. Damien je bil mnenja da je bil pripravljen čakati še dobrih nekaj let za še en tak poljub, in šele ko sta se ločila, kot je med njiju prišel mrzel zrak mu je ta vsaj malce streznil možgane. »Artie..« Je poskusil ko se je ta že obrnila okrog in si nase navlekla nazaj majico, potem pa tudi sam slepo potipal za svojo ki je ležala nekje pri njegovih nogah in si jo oblekel, pri tem pa slišal njene besede, kot da bi bile nekako oddaljene in zamegljene. O moj bog, kaj sta storila? Še vedno napol pijano se je opotekel z mize in pokimal, njegove oči so padle na steklenico ki jo je še vedno držala v roki in si z dlanmi prečesal lase. »Počakaj, bova uredila.« Je odločno zamrmral čeprav ga možgani niso vodili kamor bi ga morali, ljudje so se že zdavnaj porazgubili ko so ugotovili da je predstave konec in vse kar je v tem trenutku zmogel je da se je nekoliko slabotno opotekel v enega izmed stolov, zraven pa povlekel še njo. Ni vedel kako dolgo sta sedela tam, z njegovo roko okrog nje in skušal si je nekako zbistriti misli, in ugotoviti kaj za vraga sta pravkar storila. »Poslušaj.« Je končno le rekel in se malce odmaknil da jo je lahko bolje pogledal. »Kar je, je.« Je malce komično skomignil z rameni in zmajal z glavo.

»Mogoče je kdo posnel kakšno sliko od naju, ampak dvomim da se bo to ravno razširilo po internetu, kdo naju pa tu sploh pozna?« Je že malce bolj odločno in samozavestno rekel, čeprav še sam ni najbolje verjel svojim besedam. To je bil vendar Mayberry in tudi če ona nebi bila svetovno znan fotomodel bi se stvari razvedele. »Upam da ti to ne bo povzročilo preveč težav?« Je rekel z manjšo grimaso na obrazu saj je bila res zadnja stvar ki jo je hotel to, da bi ji povzročil še več gorja in neprijetnosti. »Res ne vem kaj naju je prijelo ampak… vsekakor ne moreš reči da se ne znava zabavati kaj?« Smeh se ga je ponovno loteval ko se je zavedal komičnosti situacije, in posledic ki bodo sledile – to pa šele jutri, zato se zdaj s tem ni potreboval obremenjevati. »Res upam da bo ne bo spremenilo dejstva da sva ponovno obudila stike ker… mislim da si res super Art. In bilo bi res škoda če se zdaj nebi več slišala, še posebej zdaj ko veva kako se zabavava skupaj. No, mogoče bi se kdaj v prihodnosti manj zabavala. Mogoče na kakšni, kavi?« Vse skupaj je lahko že videl – resnično si je želel prijateljstva z njo, druženja in smeha, tudi če se mu je možganih nenehno kot tekoči trak odvijal njun poljub, znova in znova. A že kaj večjega in pomembnejšega je kdaj potlačil kot to, in res si jo je želel v svojem življenju. Pomahal je natakarici da jima je k mizi prinesla račun z malce privzdignjenim pogledom in slepo ji je na roko položil kartico, brez da bi pogled odmaknil od Artemis. Ni mogel odlepiti oči od nje in vedel je da ga bodo doma čakale samo težave – še posebej ko o vsem skupaj sliši Cass. Ko je dobil kartico nazaj je vstal, tokrat malce bolj previdno a je lahko čutil da so bile njegove noge že močnejše. »Daj pridi, te pospremim.« Je dodal s hudomušnim nasmeškom in jo objel z rokami okrog ramen ko sta odkorakala iz bara, brez da bi se zavedal da je bil tudi njun odhod dobro dokumentiran z vseh strani.

hope you don't mind i kindda wrapped this up, tko da lahko zdj nadaljujemo. i'm guessing we skip the whole 'hanging out' portion of them, mogoče sam kašn msn chat, texting, fb? in pol nadaljujeva ko bosta mela damien/cass wedidng showdown?

» sand & sault bar,
» nolan & tiana [sand & sault bar]
» artie & benjamin [peachtree's park]
» cassandra & damien [meadow]
» damien and lois [mayberry hospital]

artie & damien [sand & sault bar]

artie & damien [sand & sault bar]

Similar topics

Similar topics